Prehitela nas je Ukrajina

Marca smo v Evropi praznovali 60-letnico Rimske pogodbe. Nasledila je šest let starejšo pariško pogodbo o Evropski skupnosti za premog in jeklo. Marca se je na vzhodu Ukrajine še poglobil spor okrog premoga in jekla v separatističnih regijah Doneck in Luhansk. Jeklarska industrija, kjer premog kontrolirajo večinoma uporniki, jeklarne pa Ukrajinski tajkuni, je do zdaj kljub političnim sporom razmeroma dobro delovala in plačevala davke ukrajinski državi. Ta mesec se je začelo zapletati.

Reševanje spora z Rusijo kaže na več kot šestdesetletni zaostanek Ukrajine v primerjavi z nemško-francoskimi jeklarsko-premogovniški spori. Toliko o tem, ali nas je Ukrajina prehitela. Naslov namiguje na neko mojo starejšo kolumno in je provokacija, ki ima, kot bo pokazalo nadaljevanje, elemente resnice. Ne samo na Evroviziji, čeprav tudi Evrovizija nekaj pove o tem, kje kritična masa sposobnih pride na vrh in kje ne.

Dolg boj za neodvisnost

V EU bi lahko bili bolj hvaležni za luksuz, da lahko razmišljamo, ali bi raje imeli Evropo ene hitrosti ali dveh hitrosti; da se lahko pritožujemo, če vlade ne storijo tega in EU ne onega; da si samo vsaka štiri leta vzamemo pravico, da na volitvah povemo, kaj si mislimo o oblasti. Pa še to ne vsi.

Kdor je res jezen, glasuje za alternativo levo-desnemu političnemu mainstreamu in izbere populista. Potem se vsi vrnemo k vsakdanjim opravilom. Tu pa tam si damo duška na Twitterju in Facebooku, se poklikamo pod kakšno peticijo, če je res hudo, napišemo kaj na blog. Kot hrčki gonimo tisto kolo, ki pa se nikamor ne premakne, ker je privito na kletko.

Obstajajo pa kraji v Evropi, ki nimajo tega razkošja. Ukrajina je edina nekdanja komunistična država, ki ni imela ene, ne dveh, ampak kar tri resne in velike civilne vstaje – leta 1990, oranžno revolucijo leta 2004 in revolucijo euromaidan leta 2013. Vajo je bilo treba ponavljati, ker so po vsaki revoluciji stvari zašle bolj ali manj v stare tirnice. Če so se Ukrajinci česa naučili, je, da ni dovolj oditi vsakih nekaj let na ulice, ampak da je pomembno, kaj se dogaja po revoluciji. Spremembe, izboljšave, posodobitve, reforme mora prinašati tudi mir.

"Komunizem je ukrajinski državi pustil še dosti slabšo dediščino kot slovenski." Foto: Reuters Med Ukrajino in Slovenijo je nekaj podobnosti in še več razlik. Podobno kot v Ljubljani tudi v Kijevu padejo v oči opuščena gradbišča. Tam skeleti bodočih stolpnic, ki jih že leta nihče več ne gradi, in lok mostu, katerega oder počasi rjavi v Dnjepru. Tukaj trgovski del Stožic in množica začetih gradenj po mestu, na katerih se nič ne dogaja. Le manjše so in tudi Ljubljana je manjša od Kijeva.

Ukrajina in Slovenija sta v boju za samostojnost potrebovali zavezništvo komunistov. Njuna nova razreda sta zato brez težjih posledic prevedrila prelomne dogodke ob padcu Berlinskega zidu. Slovenijo je potem k normalnosti sililo – pa ne prisililo – približevanje EU. V Ukrajini pa je ta motiv razmeroma svežega datuma in niti ne posebej močan.

Še več korupcije kot v socializmu

Komunizem je ukrajinski državi pustil še dosti slabšo dediščino kot slovenski. Storitve, ki naj bi jih država ponujala državljanom, so bile slabe. Storitve, ki naj bi jih ponujala podjetjem, niso obstajale oz. so bile usmerjene v preprečevanje vsake iniciative in podjetnosti. Že od prej so bili ljudje vajeni zadeve podmazati – saj se spominjamo tudi iz naših krajev –, kuverta tukaj, viski tam, da si prej prišel na vrsto ali sploh kaj opravil.

V demokraciji so potem zadeve lahko zavile v dve smeri – na boljše ali na slabše. Na boljše je šlo tam, kjer so nedelujoče in posledično koruptivne inštitucije zamenjale take, ki so bile pod nadzorom "potrošnikov" – bodisi neposredno zaradi izbire pri ponudbi bodisi skozi delujoče mehanizme demokratične države.

In stvari so šle lahko tudi na slabše. Slabše je lahko zato, ker je bila v socializmu korupcija kolikor toliko pod nadzorom. Privilegirani partijski novi razred korupcije ni potreboval, ker so mu privilegiji pripadali oz. je bila dovolj izkaznica. Da se korupcija ni preveč razširila med drugimi, pa sta poskrbeli tajna in uradna policija.

V številnih nekdanjih zveznih sovjetskih socialističnih republikah se je odvil drugi scenarij. Popustili so mehanizmi represije in razcvetele so se inštitucije, v katerih so lahko posamezniki, povezani v mreže starih političnih ali policijskih znanstev, inštitucije izkoriščali za prodajo lastne moči in vpliva. Iz socialističnih so se razvile inštitucije, ki niso bile vključujoče, ampak izključujoče in namenjene izčrpavanju svoje okolice. Bile so naravnost iz knjige Zakaj narodom spodleti Darrena Acemogluja.

Ukrajinci so mi pripovedovali o korupciji na prav vseh ravneh. Če nočeš hirati v kotu kakšne bolnišnice, zdravnik ali bolnišnica pričakujeta darilo. Učiteljica v šoli tudi. Prometni policist tudi. Da o uradnikih, ki dajejo mnenja ali dovoljenja, ne govorimo.

Hkrati v državi poteka velika akcija proti korupciji in nemalo upanja polagajo v razne državne organe "za preprečevanje korupcije". So pa medtem tudi nekateri v Ukrajini opazili, da korupcija ni neka prirojena narodna šibkost. Celotna področja – hoteli, restavracije in Uber – delujejo dobro in podkupovanje ni potrebno. Te stvari so pač na trgu oz. izpostavljene preglednemu tekmovanju.

"V Sloveniji smo iz korupcije naredili veliko temo in politiki so nam postavili rešitev v obliki Komisije za preprečevanje korupcije." Foto: STA , Tiha revolucija

Šola ponavljanja revolucij je Ukrajini prinesla žilavo in aktivno civilno družbo. Vtis name je naredil morda največji eksperiment gradnje demokratične družbe od spodaj navzgor. Ja, kot sem povedal, marsikaj ne deluje. Marsikaj deluje le, če podmažeš. Ukrajinci ne čakajo, da bo treba še enkrat na ulice, ampak gradijo inštitucije države. Civilisti, civilna družba to dela, ne država. Resnici na ljubo to delajo z nekaj pomoči ukrajinskih prijateljev iz tujine, ampak denar ni slabo porabljen. Nekaj primerov:

V Sloveniji smo iz korupcije naredili veliko temo in politiki so nam postavili rešitev v obliki Komisije za preprečevanje korupcije. Med bolj znanimi in uporabljenimi dosežki te komisije je sistem Erar (prej: Supervizor), kjer novinarji in javnost lahko spremljajo, kam gredo javna sredstva. No, ukrajinska civilna družba si je "Supervizorja" postavila sama. Od države so v okviru nekakšnega dostopa do informacij javnega značaja dosegli dostop do transakcij proračunskih uporabnikov; bili so dovolj vztrajni, da so dobili programski vmesnik in sprogramirali so nekaj zelo podobnega Supervizorju.

Drugi primer: se še spominjate Pahorjevega semaforja? Ko je predsednik vlade risal rdeče, rumene in oranžne pike ob posamičnih reformah. V Ukrajini nekaj podobnega, pravzaprav precej bolje kot takrat predsednik vlade, počne civilna družba s projektom "paket za reanimacijo reform". Ob vsakem zasedanju parlamenta dobijo na plenarni seji pet minut, v katerih za govornico spodbujajo strukturne reforme. Redno izdajajo poročila o napredku in predloge reform.

Tretji primer: participatorno budžetiranje ali lepše slovensko: sodelovalno sestavljanje proračuna. Nekatera mesta, med drugim Kijev, so del mestnega proračuna namenila za projekte, ki jih definirajo in izberejo ljudje – načrtovanje, diskusija, izbor … tečejo na spletu. V postopkih je menda sodelovalo skoraj pol milijona ljudi. Upajo, da bodo nekaj podobnega lahko začeli tudi na državni ravni.

Načrtujejo tudi e-volitve, pravijo, da zato, ker se jim zdi manj verjetno, da bi glasove kradli elektronsko kot v kuhinjah volilnih odborov in komisij.

Prehitevanje

Rdeča nit vse te gradnje države od spodaj navzgor so na internetu povezani ljudje. Vse opisano teče na spletu in digitalno povezuje ljudi. Ne gre za e-demokracijo, kot si jo predstavljamo na Zahodu – nabijanje na forumih, všečkanje, retvitanje in morda e-volitve vsake štiri leta. Niti ne gre za e-upravo, kot jo je bila, evropsko odlično, slovenska država že postavila.

"Tudi Evrovizija nekaj pove o tem, kje kritična masa sposobnih pride na vrh in kje ne."

Gre za to, da ljudje elektronsko zares načrtujejo in izbirajo projekte in da e-storitve, za katere smo vajeni, da nam jih na pladnju prinese država, postavi civilna družba. Stranski rezultat vsega tega povezovanja je avtonomno družbeno omrežje ljudi, ki kot ponudniki in uporabniki storitev sodelujejo. Če bo v Ukrajini še ena revolucija, to ne bo Facebook ali Twitter revolucija, ampak revolucija omrežij, ki so neodvisna od velikih ponudnikov. Pametno, ker tako niso odvisni od Silicijeve doline, ki se zadnje čase vse bolj spogleduje s cenzuro.

V tej živosti civilne družbe so nas Ukrajinci prehiteli. V gradnji države od spodaj navzgor tudi. In najbolj morda v optimizmu in energiji, ki tam na Vzhodu še kar je. Pri nas reform ne oživljamo. Mrtve so. Drugi napredujejo, Slovenija stagnira. Ker čaka politiko.