Samo Rugelj

Četrtek,
14. 12. 2017,
0.01

Osveženo pred

6 let, 11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

kolumna Samo Rugelj

Četrtek, 14. 12. 2017, 0.01

6 let, 11 mesecev

Urbani portreti

Otroci kot ogledalo našega skrivljenega časa

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
otroci sprehod | Foto Pixabay

Foto: Pixabay

Da se družba (in odnosi med posamezniki znotraj nje) korenito spreminja, se najbolj kaže pri otrocih, ki so seveda najboljši indikator dogajanja v njej, vse to pa se prenaša tudi na umetniško področje, včasih celo v tako radikalni obliki, da komaj verjameš, da je to sploh mogoče, saj česa podobnega v svoji mladosti nisi doživel.

Nazadnje sem se s tem soočil ob ogledu novega slovenskega filma Ivan.

Ivanovo otroštvo

V najnovejšem celovečernem filmu Janeza Burgerja, ki je na letošnjem festivalu slovenskega filma prejel tudi nagrado za najboljši celovečerni film (v kinodvorane po vsej Sloveniji je do zdaj pritegnil nekaj manj kot dva tisoč gledalcev), je namreč kratek prizor, ob katerem ti v prvem trenutku zaledeni srce, v drugem pa pomisliš, da kaj takega res ni mogoče. Kaj se zgodi?

Filmska zgodba se od začetnega, naturalistično prikazanega rojstva in potem naprej plete tudi okoli usode komaj rojenega malega Ivana, ki ga nepredvidljivi prvi dnevi življenja proti koncu filma pripeljejo tudi do tega, da kot četrti rejniški otrok pristane v družini, ki živi v rahlo odmaknjeni hiši nekje na podeželju.

Rejnikoma denarni dodatki, ki jih prejemata od socialne, vsekakor pridejo prav, jasno je, da se z rejništvom ukvarjata tudi zaradi denarja in da sta celo odvisna od njega, zato ne odlašata s privoljenjem, da spričo nastalih okoliščin, ki jih na tem mestu niti ne bom pojasnjeval, kar čez noč dobita v rejo še četrtega otroka – malega Ivana.

Seveda pa se tu skriva kavelj 22!


Preberite še:

Kako se je Jože Anderlič izvlekel iz finančnih težav

Kisla jabolka, v katera bo moral ugrizniti novi prvi mož UKC Ljubljana


Minute za naklepni umor

Moški del rejniškega para socialni delavki, ki je prinesla Ivana, namreč 'pozabi' povedati, da je v času od njenega zadnjega obiska izgubil službo. To samo po sebi ne bi bila takšna težava, če ne bi pravila določala, da v tem primeru rejnika v rejo ne moreta dobiti dodatnega otroka, temveč lahko zaradi prikrivanja dejstev celo izgubita status rejnikov in v nadaljevanju morda tudi rejniške otroke. To vesta rejnika pa tudi mali rejenci, ki prisluškujejo pogovoru.

Med njimi, stari so okoli deset, osem in tri leta, se takoj vname debata, kaj dejstvo, da rejnik nima službe, pomeni zanje.   

V kratkem, relativno hitrem dialogu, obstoječi otroci ugotovijo, da prišlek Ivan za njihovo nadaljnje življenje v tej hiši predstavlja težavo, saj bo že njegova prisotnost slej ko prej povzročila, da bodo nekam drugam (spet) prestavili najmanj enega od njih. Kaj storiti?

Vsaj njim trem (stari so, ponavljam, okoli deset, osem in tri leta) so stvari povsem jasne: malega Ivana se je treba znebiti. Kako znebiti, se nejeverno vprašaš sam pri sebi. Pa ga vendar ne bodo kar tako hladnokrvno umorili, se mrzlično sprašuješ, saj se tempo v tistem delu filma močno pospeši.

A načrt je točno tak. Malce pozneje starejša punca in fant na dvorišču pred hišo uprizorita ravs, med katerim punca nerodno pade in si 'poškoduje' nogo ter začne jokati in stokati. To pritegne pozornost rejnice, ki stopi iz hiše in pusti malega Ivana samega v sosednjem prostoru.

Na ta trenutek pa že čaka najmlajši otrok, ki se pritihotapi k Ivanovi postelji in na njegovo glavo spusti težko blazino …

Pretiravanje?

V tistem trenutku se mi je dogajanje v filmu zazdelo močno pretiravanje. Začel sem razmišljati, kdaj sem nazadnje v kakšnem filmu videl, da bi se tako majhni otroci tako hitro in zlahka odločili za naklepno odstranjevanje živega bitja, ki so ga komaj spoznali, in se potem namenili to tudi izpeljati, torej preiti od besed k dejanjem. Na misel mi je med tistim napetim gledanjem filma prišlo le brazilsko Božje mesto, eden boljših filmov svojega obdobja, ki prikazuje surovo odraščanje najstnikov v favelah Ria de Janeira, brezkompromisni boj za preživetje, kjer nadzorna določenih ozemljih na koncu filma prevzamejo še eno generacijo mlajši mulci, stari komaj nekaj čez deset let.

A vendar, sem si rekel, otroci v favelah so bili izpostavljeni nečloveškim življenjskim pogojem, lakoti, kriminalu na vsakem vogalu, popolnoma neurejenim socialnim razmeram itn.

Rejniški otroci v filmski družini so bili vseeno v veliko boljši situaciji. Čeprav vidiš, da so odnosi v tej družini hladni, hkrati vidiš tudi to, da sta rejnika dostojna skrbnika otrok in ne izvajata nasilja nad njimi. Da bi bili ti otroci zmožni skoraj takojšnjega načrtovanja Ivanove odstranitve, torej dobesedno naklepnega umora? To se mi je zdelo precej pretirano in vprašanje je ostalo v meni tudi po koncu filma (kaj se zgodi z malim Ivanom, si lahko pogledate v kinu).

Odločil sem se, da o tem vprašam strokovnjaka – socialnega delavca, ki ima veliko izkušenj z različnimi primeri in mi bo gotovo znal postreči z ustreznim odgovorom.


Novi roman Dana Browna ali kako je nastalo življenje na Zemlji 

Deset tisoč korakov na dan odžene zdravnika stran


Ni pretiravanje

Napisal sem mu pisemce, mu omenil, da sem gledal film, in ga vprašal nekako takole: ''Ali je možno, da so se trije mladi otroci v rejništvu, ki ne izkazujejo nobenih večjih posebnosti, res sposobni v nekaj minutah odločiti za umor dojenčka? Ali kaj podobnega obstaja tudi v resnici?'' Njegov odgovor me je šokiral, saj je napisal, da je kaj takega še kako mogoče.

Čakaj, sem odgovoril, ampak tu je videti, kot da rejništvo za seboj potegne popolno odsotnost osnovnih moralnih norm, in mu pojasnil, da me najbolj muči to, da se filmski mulci v nekaj minutah odločijo za naklepni umor nekoga, ki jim je samo posredna grožnja.

Ne, je odgovoril, otroci se zavedajo, da gre v tem primeru za neposredno grožnjo njihovi obstoječi eksistenci, take reči pa se ne dogajajo samo med sorejenci, temveč tudi med biološkimi brati in sestrami, ki so skupaj v reji. Rejniški otroci se selijo večkrat, nekateri tudi šestkrat, in točno vedo, kaj to pomeni. Če je v nekem okolju, družini, vse skupaj približno normalno, želijo ostati znotraj nje, saj lahko nekje drugje naletijo na kaj slabega. Ni neobičajno, da se rejenci fizično izživljajo nad sorejenci, jih privezujejo na radiatorje in podobno …

Ostal sem brez besed. Filmska ekipa je torej dobro opravila terensko raziskavo dejstev, ki so jih vključili v film.

Ostal sem brez besed. Filmska ekipa je torej dobro opravila terensko raziskavo dejstev, ki so jih vključili v film. | Foto: Bor Slana Ostal sem brez besed. Filmska ekipa je torej dobro opravila terensko raziskavo dejstev, ki so jih vključili v film. Foto: Bor Slana

V povsem običajni šoli

Kljub vsemu ti ostane občutek, da se to dogaja na filmu in v nekih družinah daleč stran. Ko se čudne reči v zvezi z otroki, takšne, ki jih sam nisi doživljal ali jih ne poznaš iz domače mize, začnejo dogajati čisto blizu tebe, pa to postane popolnoma nekaj drugega.

Pred dnevi sem tako iz prve roke izvedel za čuden primer, ki se dogaja v eni ljubljanskih osnovnih šol. Med mešanjem razredov pri določenih predmetih, ko naj bi v manjših skupinah dosegli boljšo učinkovitost, pride iz drugega razreda nekaj učencev, ki se prav postavljajo s tem, da motijo razred pri pouku.

Vse skupaj poteka nekako takole. Učiteljica razlaga snov, ko učenec začne glasno smrkati, zmoti razlago, dvigne roko in prijazno vpraša, ali gre lahko k umivalniku, da bi se tam useknil in si obrisal nos.

Učiteljica prikima in mu dovoli, učenec vstane, zmagovalno odide do umivalnika, se glasno usekne, odpre pipo, se umije, potem pa se vrne k pouku.

Razlaga se nadaljuje (za kakšno minuto), potem pa učenec spet prekine učiteljico z vprašanjem, da mu je z mize na tla padla puščica in ali lahko vstane, da bi jo pobral.

Učiteljica naroči učencu, ki sedi pred tem učencem, naj puščico pobere in jo na mizo za seboj da on.

Spet mine minuta in taisti učenec (ki ob tem dobiva tihe spodbude od svojih kompanjonov) ponovno zmoti razlago in vpraša učiteljico, ali gre tokrat lahko na stranišče.

Ko se vrne, je spet tiho kakšno minuto, potem pa ugotovi, da mu je nekaj padlo v oko.

Pa potem, da ne razume razlage in ali bi mu lahko učiteljica vse skupaj še enkrat ponovila.

Nato ugotovi, da je žejen.

Pozneje pa to, da je očitno prehlajen in bi se spet moral usekniti.

Na koncu, po več kot dvajsetih motnjah, ki se berejo (ena od učenk je v svojem zvezku na več straneh popisala celotno dogajanje te ure, skupaj z dialogi med učiteljico in učencem) kot vešče stopnjevana provokacija zelo inteligentnega manipulatorja (da ne uporabim kakšne močnejše besede), učiteljica pošlje učenca ven. Vendar tudi to ne zadošča, saj učenec začne odpirati vrata in kukati v razred.

Ko učenca na koncu odpeljejo k šolski psihologinji, ki ga vpraša, kaj se je zgodilo, učenec nedolžno odvrne, da je hotel samo na stranišče ali se samo usekniti ipd., psihologinja pa nima druge odrasle osebe, razen učiteljice, ki bi ji podrobneje razložila, kaj se dogaja. O kakšni večji učinkovitosti med šolsko uro zaradi manjših skupin seveda ni niti govora. Takšne šolske ure niso podobne ničemur.

Seveda obstaja možnost, da gre v zgoraj opisanem primeru zgolj za začasnega najstniškega upornika, ki se ob premalo odločni učiteljici postavlja pred sošolkami in sošolci. Morda ga tudi 'razganjajo hormoni'. A poleg vprašanja, ali je naloga šole ali družine, da takega razgrajača umiri, obstaja še širše vprašanje, ki bi nas moralo zanimati kot družbo: kaj se dogaja v glavah takšnih manipulativnih otrok (tako tistih iz filma kot tega iz šole) in v kakšne državljane bodo odrasli?

T(udi t)i otroci so namreč naša prihodnost.

P. S. To je bila moja 200. kolumna za Siol. Pred časom sem razmišljal, da bi ob tem 'jubileju' napisal besedilo o tem, kako in kje vse so do zdaj nastajale moje tedenske kolumne. Vendar se mi je do zdaj zdelo dokaj nekreativno, če so kakšni drugi kolumnisti že po nekaj besedilih pisali o težavah pri nastajanju njihovih kolumn, pa tudi 200. kolumna po vrsti še ni nekaj zelo posebnega.

Kolumne s takšno vsebino pridejo na vrsto kdaj pozneje. Spomnim se, da je Marko Crnkovič pred leti, ko je še pisal Principe za Delo, nekakšen obračun tega svojega pisanja naredil pri svojem 300. besedilu, Boris Dežulović, ki že skoraj deset let tedensko piše za Dnevnik, pa je svojo kolumnistično inventuro naredil šele pri 500. kolumni. Tako do prve kot do druge številke pa je zame še dolga pot … Hvala vsem tistim, ki ste me brali doslej, pa seveda Renate, ki je bila ves ta čas od septembra 2013 moja prva bralka, kritična komentatorka, pogosto pa tudi prava motivatorka. Vabim vas, da kakšna moja razmišljanja preberete tudi v prihodnje.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.