Ponedeljek, 28. 10. 2013, 14.06
7 let, 1 mesec
O korporativni Evropi in virih moči
Kot je znano, so v stranki Zares prepričani, da so na zadnjih volitvah izpadli iz parlamenta ravno zaradi takšnih lobijev. No, najbrž pri tem malce pretiravajo, prav gotovo vsaj majčkeno. Kakorkoli že, v kontekstu te zgodbe je to bolj kot ne vseeno – pomembno je, da se je sploh začela neka refleksija, ki sicer v Evropi poteka že leta.
V Evropi so tako že pred davnimi časi opazili, da je nastal razkorak med politiko in oblastjo oz. močjo, kar seveda pomeni resno težavo, ki se ji v preprosti govorici reče demokratični deficit. Veliko jih meni, da je to eden od glavnih razlogov za tako neuspešno spopadanje s krizo: politika zaradi lastne nemoči pač ni sposobna niti sprejemati niti uveljavljati potrebnih ukrepov – vsaj ne v nekem razumnem časovnem okviru. Skratka, nauk zgodbe je jasen: ni razloga za paniko, Slovenija počasi in vztrajno postaja prava evropska država. Saj za to menda navsezadnje tudi gre, mar ne?
Glavno vprašanje torej je, kdo so "oni"? Se pravi, kdo so najmočnejši igralci "evrolige"? Po ljudskem prepričanju bi to morali bili bankirji. No, resne študije, ki se ukvarjajo s tem fenomenom, pravijo drugače: to so industrialci. Kljub temu pa je zgodba o bankirjih, ki igrajo danes v bistvu precej marginalno vlogo, nadvse zanimiva in poučna. Razlogov za njihovo marginalnost je več, eden se gotovo skriva v motivaciji pri pobudi in podpori evropske integracije, ki izhaja iz same narave kapitala: produktivni kapital je fiksen, denarni mobilen – produktivni kapital je potemtakem že v osnovi vezan na teritorij, zato vidi v njegovi širitvi strateški pomen, finančni je, nasprotno, vezan bolj na čas. Poleg tega so se evropske banke – po vzoru ameriških – dolgo igrale še financializacijo, kar pomeni, da svojih financ niso več vezale na realno ekonomijo, pač pa raje na spekulativni kapital. In zato danes tudi so tam, kjer so.
Kakorkoli že, v tem trenutku je največ moči skoncentrirane v skupini ERT (European Round Table of Industrialists). Ustanovljena je bila leta 1983 na pobudo Pehra Gyllenhammarja, direktorja Volva, ki se ji je pridružilo 17 nič kaj bistveno manj pomembnih industrialcev. Stvar naj bi bila v osnovi zamišljena kot odgovor na prodor japonskih avtomobilskih in elektronskih podjetij na evropski trg, na katerem so s svojimi izdelki resno ogrozila domače proizvajalce. Na začetku je bil njihov program "neomerkantilističen" z glavnim poudarkom na izgradnji infrastrukture in skupnega trga, v 90. pa se je zgodil zasuk v smer "neoliberalizma". Javna skrivnost tudi je, da je ravno omenjena skupina evropskim institucijam predložila prvi osnutek evropske ustave.
Mimogrede: če koga zanimajo konkretne osebe, program, dejavnosti itd., gre lahko na spletno stran skupine in si vse skupaj ogleda pobližje – ne gre namreč, kakor najbrž misli marsikdo, za kakšno napol tajno organizacijo (http://www.ert.eu/). Vsekakor se splača ogledati politični brevir evrokratov.
Seveda v tej druščini niso samo industrialci, tj. direktorji in glavni delničarji podjetij, pač pa tudi "organski intelektualci kapitalističnega razreda" (avtor tukaj zgolj povzema študijo W. K. Carrolla et al., Constituting Corporate Europe: A Study of Elite Social Organization), tj. odvetniki, akademiki, upokojeni politiki itd. Če so prvi glavni na področju ekonomije, so drugi pri političnih in kulturnih temah. Kot je nekje zapisal Karl Marx, je najpomembnejša lastnost vladajočega razreda njegova sposobnost, da lastne interese prikaže kot družbene. (Dobro, tukaj je avtor kriv, ampak se mu odpusti, ker se misel vendar tako organsko navezuje na zgornje izvajanje.)
Topografske študije zelo jasno kažejo, da se je gravitacijsko središče evropske korporativne moči vzpostavilo na severozahodu celine. Na kratko: večina dominantnih podjetij je – verjetno ne po naključju – v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji (ta sicer ostaja do "evropskih zadev" tradicionalno zadržana), na Nizozemskem in v Švici. Še bolj na kratko: Vzhodna Evropa in Balkan se kažeta v tej perspektivi kot periferiji. Podobno kot jug.