Nemški humor za preveliko kokoš

Od afere s prirejenimi izpusti VW motorjev pričakujem vsaj eno dobrobit - da bodo po medijih prenehali vrteti tisto neumno reklamo, v kateri Claudia Schiffer ugotovi, da Nemci nimajo enakega smisla za humor kot nekateri drugi narodi, ker se stvari lotevajo preresno – zato pa ona raje vozi nemški avto. Saj se drugim njihova "prirojena neresnost" po vsej verjetnosti pozna tudi pri izdelovanju avtomobilov.

Nemški stereotipi Vprašanje je, zakaj se zdi Oplu primerno, da tako težko gledljiv in s šovinizmom obarvan izdelek vrtijo tudi zunaj Nemčije – tam je reklama seveda sprejemljiva podobno, kot so pri nas reklame za slovenska jajca ali v rastlinjakih vzgojene slovenske paradižnike, ki so gotovo boljši od sicilijanskih.

Meni kot potrošniku je Oplova reklama vsekakor vsakič vzela kakršnokoli veselje, da bi ob morebitnem nakupu avta vsaj pomislil na Opel. Ki pa z reklamo razen sebi jemlje kredit tudi strumnemu stereotipu "nemškosti". To pa je škoda, saj stereotipe ljudje potrebujemo.

Dokler so stereotipi pozitivni, z njimi lažje živimo in se znajdemo, četudi niso (in tako vemo, da niso) povsem resnični. Dokler gre za vesele in zvite Italijane, uživaško-lenobne Grke, tradicionalistične Angleže ali natančne Nemce, so stereotipi zgolj sredstvo za veselje, če pa stereotip postane način blatenja drugega, pa to ni več šala. Če so torej Nemci stereotipno vestni in natančni, to ne dovoljuje (stereotipnega) sklepanja, da konkretni italijanski proizvajalec avtomobilov odgovornosti in natančnosti ni zmožen.

Stereotipi so bogastvo Evrope Ker se mi zdijo nacionalni stereotipi eno od bogastev Evrope, mi pravzaprav ni všeč, da obeta afera s prirejenimi izpusti VW (plus Audi plus Škoda plus Seat ...) motorjev podreti simpatičen stereotip o natančnih, odgovornih, delovnih in realističnih Nemcih. Še manj pa mi je simpatično, da Nemčija v tem trenutku kar na več frontah podira lastni pozitivni stereotip. Kje je bila na primer njihova pregovorna finančna natančnost, da pri razpravi o grški dolžniški krizi niso realistično problematizirali tudi absurdnih razlik v državnih obrestih znotraj iste valute in monetarnega sistema.

Zato Nemčija denar, ki si ga sposodi po ničelni obresti meri, posoja naprej z obrestmi, ki ji prinašajo desetine milijard letno.

Zakaj Nemci rušijo lastne stereotipe? In seveda problem migrantov, ki ga Nemčija vedno bolj neokusno meša s problemom (poceni) delovne sile za njihovo industrijo. Če so Nemci znali realistično in natančno izračunati, da bi v prihodnjih letih potrebovali nekaj milijonov mladih delavcev, je seveda samo hvalevredna njihova širina, s katero so znali videti vse do Sirije in Turčije, kjer milijoni mladih brezperspektivno životarijo v begunskih taboriščih.

Ampak kako naj si človek razlaga, da se Nemčija v 21. stoletju ob vseh železnicah in ladijskih linijah ne zna s Turčijo dogovoriti za nekaj železniških in pristaniških točk, ki bi služile za normalen in človeški prevoz bodoče delovne sile za nemško industrijo. Zakaj bi bogata Nemčija samo po "daljincu" poslala signal Sircem in drugim, da so dobrodošli v njenih tovarnah, potem pa naj transport njenih bodočih delavcev financirajo in se z njim ukvarjajo revne balkanske države. Da ob tem ne omenjam vsem očitnega trpljenja migrantov, ki se morajo kot antarktični pingvini v kolonah podajati na svojo smrtno nevarno pot.

A če je pri pingvinih zadaj Darwin in interes vrste za preživetje najmočnejših, kakšen interes si je pri tem izračunala pregovorno natančna Nemčija? Karkoli je že, ni spodobno in človeško in ni v čast pozitivnemu stereotipu o vestnih, natančnih in učinkovitih Nemcih.

Kdo lahko pomaga Nemcem? Ob tem pa je morda še pomembnejše politično vprašanje, kdo v EU zna Nemcem, če sami ne vidijo svojih napak, dobrohotno in hkrati ostro povedati, kaj delajo narobe. Da bi Nemčiji to povedali naši politiki, je verjetno iluzija. Nedavno, ko so se migranti začeli v desettisočih usipati prek Makedonije, Srbije in Hrvaške, sem dogajanje spremljal iz tujine in bil obsojen le na zoprne (3 novice krat stokratna ponovitev) mednarodne informativne programe (BBC, CNN, Euronews).

Zato pa sem si lahko toliko bolje zapomnil, da so komentatorji Slovenijo, ki ji je grozil begunski val, "duhovito" imenovali kot balkanskega političnega piščanca. Ob tem angleška beseda za piščanca (chicken) ne zveni le majhno, kar Slovenija seveda je, ampak ima tudi neprijetno značajsko oznako strahopetnosti, ki jo redkokdo uporabi zgolj zaradi naključnega navdiha.

Preveliki kot tarča, da bi igrali kokoš A glede na to, da Nemčija zadnje čase tako očitno kvari svoj stereotip o natančnih, odgovornih in doslednih Nemcih in jih nobena država zaradi tega ne izstavi računa (tožbe, politične resolucije, parlamentarnega ali vladnega sklepa), se zdi, da je tudi vsa EU postala politični kokošnjak. V katerem jate političnih piščancev zgolj vestno kljuvajo pripadajoče jim pogačice v njihovih birokratskih gnezdih in se trudijo nič videti in nič slišati in nič misliti vnaprej.

Samo tako si je mogoče razložiti, da EU politiki ne vodijo nikakršnih razprav o morebitnih strateških napakah, ki so jih storili s svojimi preteklimi odločitvami glede Libije, Sirije, Rusije, Ukrajine. In še manj o tem, da si "naddržava" s 500 milijoni ljudi ne more privoščiti životarjenja v nepovezanih birokratskih fragmentih, brez skupne politične, ekonomske, vojaške, socialne volje. Preveliki kot tarča, da bi igrali kokoš.