Mrtvi pisatelji pišejo naprej

Pozneje, če še vlada zanimanje za avtorja, naslednje knjižne izdaje sestavljajo zgolj iz njegovega obstoječega literarnega materiala z dodanimi spremnimi besedami in študijami še živečih literatov.

Občasno se zgodi tudi to, da (kdaj tudi) desetletja po avtorjevi smrti najdejo še kakšno neobjavljeno delo in ga potem z velikim pompom predstavijo javnosti. A tudi tu gre še vedno za stvaritev, ki jo je napisal avtor osebno.

Zadnje čase pa se ta trend nekoliko spreminja. Zdaj, ko knjižnih zgodb, ki bi se dobro prodajale, ni več na pretek, so dediči pisateljev in založniki ubrali novo strategijo: pisatelj in njegovi junaki kljub avtorjevi smrti ne smejo umreti in morajo živeti naprej, saj si tega želijo tudi njihovi bralci.

V zadnjem času smo bili tudi pri nas deležni nekaj primerov tovrstnih knjižnih izdaj.

Novi roman Agathe Christie Pred nekaj tedni sem na londonskem letališču presenečeno gledal na knjižne police, saj je bil tam povsod izpostavljen novi roman Agathe Christie. Sprva mi ni bilo jasno, za kaj gre. Zdaj je njegov prevod z naslovom Umori z monogramom izšel tudi pri nas. Kaj se je zgodilo?

Skoraj sto let po tem, ko je Hercule Poirot zaživel svoje literarno življenje v prvem romanu Agathe Christie (1890–1976) z naslovom Skrivnostna zadeva v Stylesu (1920) in skoraj 40 let po tem, ko je rešil svoj zadnji primer v predzadnjem romanu kraljice kriminalk Zavesa (1975), je Poirot doživel svoje novo literarno vstajenje.

Dediči Agathe Christie so se namreč naposled odločili, da je 44-letna angleška pesnica in pisateljica Sophie Hannah dovolj primerna in usposobljena za to, da obudi Poirota (poleg Sherlocka Holmesa) najbrž najbolj znanega detektiva vseh časov. Poirot in z njim duh Agathe Christie, zdaj že v obliki zaščitene blagovne znamke (saj veste, s tistim standardnim ®) sta torej tako rekoč "vstala od mrtvih".

Seveda nekateri novo avtorico tudi kritizirajo, da je Agatha Christie pač neponovljiva v svojih elegantno zastavljenih in izpeljanih zapletih, a to nobenega ne moti prav posebno, saj se kriminalka dobro prodaja. V "novi Agathi Christie" nas Hannah prestavi v London in dvajseta leta prejšnjega stoletja, kjer Poirot mirno večerja v bistroju, ko ga nenadoma zmoti ženska, ki mu pove, da jo bodo umorili – kar samo napove tri umore, ki se zgodijo pozneje istega večera.

To Poirota seveda, kot že tolikokrat do zdaj, potegne v raziskovanje povezave med umori in prestrašeno žensko. Medtem pa je na pomolu že novi umor ... Umori z monogramom so kriminalka, ki bo najbrž tudi pri nas zbudila debato in primerjavo med "staro" in "novo" Agatho Christie.

Novo nadaljevanje Štoparskega vodnika Tudi kultna znanstvenofantastična saga Štoparski vodnik po galaksiji se ni mogla končati pri originalnih petih delih, ki jih je napisal njen kreator Douglas Adams.

Potem ko je Pretežno neškodljiva, peta knjiga iz te knjižne serije, izšla leta 1992, je Douglas Adams snoval še eno, zaključno delo, vendar ni dočakal njegove realizacije, saj je leta 2001 umrl. Ideja pa je ostala.

Adamsova vdova je nekaj let pozneje poiskala Eoina Colferja, irskega pisatelja, drugače (tudi pri nas) najbolj znanega po seriji knjig o Artemisu Fowlu. Colfer je bil že od nekdaj ljubitelj Štoparskega vodnika in leta 2009, 17 let po petem delu, je šesti del z naslovom Pa še tole …, ki temelji na Adamsovi ideji, Colferju pa je pri pisanju pomagala tudi vdova, ob velikem medijskem odmevu končno izšel. Zdaj, pred poletjem, smo dobili tudi slovenski prevod.

Dogajanje nove zgodbe, ki jo je, tako kot prejšnje knjige, v slovenščino prevedel Alojz Kodre, se začne v klubu Beta, ko Arthurjevo druščino tik pred uničenjem Zemlje reši Zaphod Beeblebrox, kar vodi v nove pustolovščine. Te so pri bralcih naletele na raznovrstne odzive, od takih, ki so Pa še tole … imeli za najboljšo impersonalizacijo kakšnega pisatelja, do manj naklonjenih, ki imajo knjigo, torej njen pripovedni stil, ironični ton ter humor za preveč enak tistemu iz originalne serije.

Kar pa je v bistvu tudi pohvala, ki samo potrjuje, da je Colferju uspelo dovolj spretno ponotranjiti originalen Adamsov pristop in bralca zapeljali v še eno pustolovščino njegovega galaktičnega univerzuma. Zgoraj podpisani lahko to potrdi in ob tem samo obžaluje, da ni 20 mlajši, saj je takrat komaj čakal na nove pustolovščine vedno znova nepredvidljivega Adamsovega uma, ki ga zdaj odkrivajo že nove generacije slovenskih bralcev.

Jason Bourne in James Bond Največji akcijski junaki tudi nimajo časa za smrt. Zato se nadaljuje tudi saga o Jasonu Bournu kljub smrti njegovega avtorja Roberta Ludluma leta 2001. V času po letu 2004 je o tem nenadkriljivem tajnem agentu izšlo še skoraj deset knjig (napisal jih je, skoraj vsako leto eno, Eric Van Lustbader) in vse se kitijo z velikim imenom Roberta Ludluma, medtem ko je Van Lustbader napisan nekje na dnu in bolj na malo.

V slovenščini imamo prevode njegove Bournove zapuščine in Bournove izdaje. Logično je, da mora Jason Bourne živeti naprej – pred njim so namreč tudi nove filmske dogodivščine.

Enako velja tudi za Jamesa Bonda, ki že več kot 50 let živi tudi na filmskem platnu. Če ga lahko upodabljajo različni igralci – letos bo to spet Daniel Craig v novi bondiadi Spectre –, lahko o njem pišejo tudi različni pisatelji.

V času od Flemingove smrti se jih je zvrstilo kar nekaj, nekateri so Bondu posvetili dobršen del svoje ustvarjalne kariere (denimo Anglež John Gardner, ki je o njem napisal več kot 15 romanov v obdobju 1981–1996), nekaj novejših bondiad, denimo Ni časa za smrt Sebastiana Faulksa in Proste roke Jeffreyja Deaverja pa smo v zadnjih letih dobili tudi v slovenščini. Pri tem pa velja pripomniti, da so v novih literarizacijah Bondovih avantur zanje pogosto skrbeli ugledni žanrski ali celo leposlovni avtorji.

Trilogija Millenium bo postala kvadrilogija Prve tri kriminalke Stiega Larssona (1954–2004), ki so pred nekaj leti postale globalen hit in so skandinavske srhljivke dokončno torpedirale v svetovno založniško orbito, so tako ali tako izšle že po smrti avtorja. Že takrat se je šušljalo, da je imel Larsson v svojem prenosnem računalniku narejene sinopsise tudi za nadaljnje knjige iz serije (ta naj bi po njegovi ideji bojda štela kar deset knjig), še posebej podrobno pa naj bi bil izdelan četrti del.

Potem pa je prišlo do pravnih zapletov in boja med Larssonovim očetom in bratom na eni strani ter dolgoletno Larssonovo prijateljico Evo Gabrielsson, ki zaradi švedskih zakonov ni upravičena do Larssonove zapuščine na drugi strani, saj ima Eva v posesti sinopsis njegove četrte knjige. Zgodba o originalnem, četrtem delu Larssonove serije tako še ni končana.

Zaradi želje, da se saga o novinarju Mikaelu Blomkvistu in hekerki Lisbeth Salander kar se da hitro nadaljuje, pa so zakoniti dediči v sodelovanju z založnikom aktivirali pisca Davida Lagercrantza (pri nas imamo prevedeno njegovo biografijo o nogometašu Zlatanu Ibrahimoviću), da napiše novo knjigo iz serije Millenium, ki pa ne temelji na Larssonovih beležkah.

To se je pod angleškim naslovom Dekle v pajkovi mreži (The Girl in the Spider's Web) zdaj tudi zgodilo. Kaj je vsebina knjige, še ni znano, jasno pa je, da bo knjiga kar v nekaj državah sveta (prevaja se tudi pri nas) izšla simultano ob koncu poletja in da bo, ne glede na vse pravne zaplete, to gotovo en od velikih jesenskih knjižnih hitov.

Vzporedni Tujec Človek bi pomislil, da se take reči dogajajo zgolj pri žanrskih knjigah. A ne, sodobni pisatelji si dovolijo ustvarjalna vpletanja tudi pri največjih svetovnih klasikah, med katere gotovo spada tudi roman Tujec Alberta Camusa iz leta 1942. V njem ta francoski pisatelj alžirskega porekla v maniri svoje filozofije absurda tematizira mladega uslužbenca Meursaulta, ki v konfliktu ustreli enega od Arabcev.

Pred dobrim letom je tako izšel roman alžirskega pisatelja Kamela Daouda (rojen leta 1970) z naslovom Meursault: protipreiskava (Meursault, contre-enquête), v katerem je Daoud brezimnemu ustreljenemu Arabcu podelil ime (Moussa), in ga, sicer že mrtvega, predstavil skozi glas njegovega brata ter mu, skupaj z imenom, družino ter vsem drugim, dal tudi samostojno življenjsko zgodbo.

Ne glede na to, da je Daoud dregnil v francosko literarno svetinjo ter jo na svoj način tudi kritiziral, se je literarna kritika na roman pozitivno odzvala in mu celo podelila literarno nagrado gouncort za prvenec.

Poleti je več časa za branje. Če vas žive zgodbe mrtvih pisateljev ne vznemirjajo, je na voljo seveda še mnogo drugih.

Le čas si vzemite zanje.