Minister Žiga Turk in njegovi ideološki sklepi

V njem poda svoja ideološka razmišljanja o tem, "zakaj se nič ne zgodi in kaj bi se moralo zgoditi". Konec se glasi: "Kar resnično potrebujemo, zaradi prihodnosti, ne zaradi preteklosti, je javna, nedvoumna, konsenzualna obsodba revolucije. Tako kot smo obsodili kolaboracijo."

Mnogo bolj kot sam konec je zanimiva pot, po kateri je prišel do njega. Izhodiščna teza je, da se vzrok vseh težav skriva v izginjanju moralnega kapitala, ki po njegovem mnenju nima dovolj trdnih oziroma ne uporablja vseh razpoložljivih "moralnih temeljev".

Minister se pri svojem izpeljevanju navezuje na anglosaksonske mislece, predvsem na moralnega psihologa Jonathana Haidta, ki se giblje nekje v smeri socialnega darvinizma. Mimogrede: namen tega prispevka ni kritika posameznih tez, pač pa prikaz logične nekonsistentnosti ministrovega izpeljevanja. (Morda še to: avtor prispevka je seveda pristranski, socialni darvinizem bi bil pripravljen zagovarjati zgolj v primeru, da bi imel na čelo prislonjen revolver.)

Po Haidtovi teoriji obstaja šest moralnih temeljev: skrb, poštenost, svoboda, pripadnost oziroma zvestoba, spoštovanje avtoritete, svetost oziroma čistost. Pri levičarjih naj bi bili bolj poudarjeni prvi trije (skrbnost, poštenost in svoboda), pri desničarjih preostali. No, minister že na začetku razloži, da "ko bom govoril o levem in desnem, progresivnem in konservativnem, bom te besede uporabljal v njihovem klasičnem, zahodnoevropskem pomenu". Zadržanost je tukaj brez dvoma več kot upravičena, kajti dejstvo je, da je slovenski politični prostor razdeljen po nekih drugih kriterijih – zdi se, da najpogosteje ravno po odnosu posameznika do NOB in prejšnjega režima. Pravzaprav je težava že s prejšnjim režimom: čeprav je uradno veljal za levičarskega, je bolj kot kakšno svobodo cenil pripadnost oziroma zvestobo in spoštovanje avtoritete. Skratka, klasični koncepti levice in desnice so za Slovenijo precej neuporabni.

Ampak potem se zgodi nekaj nepričakovanega: minister kar naenkrat od nekod potegne sklep, da so od revolucije naprej trije konservativni temelji taktično zapostavljeni, "niso predmet racionalne politične debate in nimajo domovinske pravice niti doma v Sloveniji". Še več, zlato pravilo (ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi) naj bi v bistvu ščitilo samo levičarske moralne temelje in povsem ignoriralo desničarske. (Toda ali ni to pravilo kot tako brez pozitivne vsebine in ga je zato kot čisto formo etike mogoče zapolniti z različnimi vsebinami? Ali ni ravno zato postalo temelj svetovnega etosa?) Človek mimogrede tudi izve, da so desničarji večji domoljubi itd.

Tisto, kar je tu več kot problematično, je ta nenaden prenos klasičnega pomena pojmov levice in desnice v kontekst slovenskega političnega prostora, ki, kakor je povedano na začetku, za Slovenijo pač ne velja. Se pravi, minister ne pove, od kdaj in kako sta omenjena pojma postala veljavna tudi za Slovenijo, kot da se ni zgodilo nič, začne razbirati njuno prisotnost iz domače družbene stvarnosti. No, izkaže se, da je ta prenos v bistvu del skrite strategije, kako prepričljivo prikazati, da "sedanjost retuširamo zato, ker nismo sposobni razlikovati med častnim, pokončnim in vsega spoštovanja vrednim narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo, ki je okupacijo in metež druge svetovne vojne izdajalsko izkoristila za spremembo družbenega reda in prevzem oblasti". Ministru gre torej za obsodbo revolucije in posledično priznanje desničarskih moralnih temeljev.

Vendar ali v Sloveniji res ni prišlo do obsodbe revolucije? "Toda ravno zaradi neizbrisljive zgodovinske veličine narodnoosvobodilnega boja si nihče, ki jo zares spoštuje in priznava, ne zatiska oči pred političnimi napakami in nasilnimi dejanji, ki so se v preteklosti zgodili, žal tudi v imenu osvobodilnega boja. Tu mislim zlasti na ravnanja vodstva tedanje komunistične partije, ki je izrabilo partizanski boj in njegov idealizem za legitimiranje revolucionarnega nasilja, kršitev človekovih pravic in nedemokratične ureditve, vzpostavljene po vojni."

Ali kdo ugane, kdo je avtor teh besed? Da, aktualni predsednik Republike Slovenije. Toda za ministra Turka to očitno ni dovolj. Ali je tega sploh kdaj lahko dovolj?