Ponedeljek, 6. 5. 2019, 13.01
5 let, 7 mesecev
Miha Mazzini: Pot v pekel vodi prek varčevanja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,23
13
Varčujmo, naj stane, kar hoče, je bojni vzklik, ki smo se ga naposlušali in ga še poslušamo. Izraža obsedenost, ki je postala cilj delovanja, ne pa sredstvo. Četudi z varčevanjem odženemo stranke, si uničimo ugled in nazadnje propademo. Res bankrotirani, a z znižanimi stroški. Tako kot tisti pregovorni osel, ki smo ga ravno naučili živeti brez hrane, pa je umrl.
Poglejmo primer varčevalne norosti, ki se ne dogaja pri nas, kar pomeni, da jo lahko gledamo od daleč in bolj razumsko. Lažje je pač videti iver v tujem očesu kot bruno v svojem.
V središču Bratislave je knjigarna Martinus, ki vsebuje tudi kavarno v dveh nadstropjih (uradno pod imenom Foxford, a del istega podjetja). Pisatelji pač potrebujemo prostor za delo tudi, kadar potujemo, in Martinus je bil moj izbor za Bratislavo. Dobra knjigarna, udobna oprema, prijazno osebje, tiha glasba, kar je vse odtehtalo dejstvo, da je lokal za slovaške razmere drag (in tudi to, da so prigrizki hipstersko instagrabilni).
Osebje - kdorkoli
Najprej sem opazil, da neki nov zaposleni v knjigarni ni vedel ničesar o ničemer in tudi ljubilo se mu je temu primerno. Nisem še sklepal na najhujše, potolažil sem se, da so pač naredili kadrovsko pomoto in ne, da načrtno zaposlujejo študente, ker so pač poceni.
Tule moram navesti primer ljubljanskega Konzorcija, knjigarne, ki je kot prostor neprijetna, a jo rešuje širok izbor tujih knjig in predvsem in pravzaprav zares edino prodajalke in prodajalci, ki večinoma zelo obvladajo svoj posel. Kljub temu (ali ravno zato!) ker delujejo že malo utrujeni od vsega varčevanja, ki se lomi na njihovih glavah.
WC - pod ključ
Ob naslednjem obisku Martinusa sem videl, da z varčevanjem resno mislijo. Nenadoma se je na stranišču kavarne pojavila ključavnica. Ta korak vsi zelo dobro poznamo iz domačih primerov in očitno mora na ekonomski fakulteti prav obstajati predmet z nazivom "Kako z zaklepanjem stranišča do poslovnega uspeha in premoženja". Verjetno je bila na to temo že podeljena vsaj ena Nobelova nagrada, če ne dve.
Osebno sem bil priča dolgim monologom slovenskih lastnikov lokalov, ki jih je obsedel nadzor nad straniščem. Saj veste: ključi, kode, in če ne bi višali stroškov, gotovo tudi oboroženi stražarji.
V Istanbulu lahko mirno vstopite v lokal in takoj vam kažejo, kje je WC. Na Japonskem sem videl v izložbah angleške napise "Prosim, uporabite naše stranišče". Zahodna civilizacija pa je obsedena s prodajanjem in izkoriščanjem občega, čemur v medsebojnih odnosih sledi privoščljivost, ki jo je težko ločiti od sadizma.
Sploh krepko v naših krajih. Tako imate ob avstrijskih avtocestah vseskozi zidana, čista in brezplačna stranišča, DARS ni zmogel več od občasne plastične krste, medtem ko Petrolu ni škoda sistemov, da bi na račun vaših naravnih potreb zaslužili še kovanček. Prodajo vam hrano in pijačo, da zaračunajo tudi potrebo. Skratka, geslo takih podjetij je: zaračunamo noter in ven, zgoraj in spodaj.
A če imate drago in polno kavarno ob prometni ulici, tik zraven tramvajskega postajališča, potem imate gotovo tudi kake slepe potnike na stranišču, vendar, mar vam zaklepanje res niža stroške? Sploh, če je stranišče v kotu drugega nadstropja in morate do njega skozi celo trgovino? Kaj, če spotoma nekdo vidi izdelek in ga kupi, pa drugače sploh ne bi vstopil?
Kavč - ven
Martinus je bil prijetna knjigarna, med policami so stali fotelji in v kotu celo kavč. Rad sem si nabral paket knjig, sedel, v miru pregledal, kaj bom kupil, preden sem s parimi odkorakal do blagajne.
Nič več.
Po stranišču je sledil naslednji logični korak varčevanja: ven z udobjem! Naj gosti stoje ob polici pogledajo in čim prej plačajo in izginejo iz našega prostora.
Natakarice - ne delajo
Ko varčevanje krene, ga ni več mogoče ustaviti.
Sedel sem, natakarica je pristopila, naročil sem zeleni čaj, ona pa je odkimala: "Žal, ne smem vas postreči." Debelo sem pogledal. Razložila mi je, da imam na mizi list in na njem navodila. Pisalo je, da moram s telefonom na njihovo spletno stran, tam vtipkati številko mize, odpreti katalog, izbrati izdelek (čaj!) v nizu podmenijev, ga klikniti v nakupovalno košarico in nato zaključiti nakup s tem, da vsebino naročila pošljem njej.
Osebi, ki stoji meter od mene in itak ve, da bi rad naročil zeleni čaj.
Katalog je seveda le v slovaščini, a bi mi ona poiskala izdelek.
Če ne bi imel pametnega telefona, žal, ne bi mogel biti njihov gost.
In nekaj, kar sem poskusil doma - spletna stran nima lokacijske zaščite in očitno dela od kjerkoli, torej lahko naročate od doma in jim povzročate škodo.
Čas za uporabniško izkušnjo
Kot strokovnjak za uporabniško izkušnjo lahko le debelo gledam samouničevalno logiko varčevanja v Martinusu in njene stopnje norosti zapisujem tule, v opomin in razvedrilo.
Uprava je pomešala nekaj načinov delovanja.
Najprej poglejmo strežbo v poceni in dragih lokalih.
Blizu Martinusa je McDonald's in tam naročite na velikem zaslonu na dotik, dobite zaporedno številko, in ko se pojavi na zaslonu, prevzamete naročilo. S tem McDonald's zmanjša število delovne sile.
V Martinusu so za sedaj sredi poti. Natakarica naročila ne sme prevzeti, mora pa vam ga prinesti. Ne dvomim, da bo ob naslednjem obisku že odpuščena in bom pač naročil na telefonu, počakal, dobil obvestilo in šel iskat za šank.
Problem pa je v tem, da tovrstno poslovanje sprejemamo v obratu hitre prehrane, ki se baha z nizkimi cenami, ne pa v dragem lokalu. Vsaj upam - kajti Martinus je visoke cene seveda obdržal, preklopil pa je na McDonald'sovo strežbo.
Zna biti, da ima tovrstna pomota v Sloveniji svetlo prihodnost: pri nas lastniki vložijo milijone v opremo lokala, da potem prek študenta za minimalca najamejo kar nekoga za strežbo. A drag lokal stoji in pade na osebju in ravno tu ne smete varčevati.
Knjigarne iz zidakov, knjigarne iz bitov
Drug način delovanja, ki ga kršijo v Martinusu, je knjigarniški. Če nočem videti nikogar in z nikomer govoriti, marveč izdelek le naročiti, potem klikam po internetni trgovini. Danes pa je edini način preživetja za mestne kinodvorane in knjigarne ravno v tem, da nam nudijo tisto, kar nam splet ne more: udobnost, domačnost, toplino, predvsem pa človeški stik.
Skratka, postati morajo srečevališča. Ljudje smo družbena bitja in potrebujemo prostore srečevanja. Če iz takega prostora odstranite človeško strežbo, sedala, zaklenete stranišča in spodbujate spletno klikanje, potem sami sebe streljate v noge.
Knjigarne in mestni kini morajo biti uporabniku prijazni in nanj osredotočeni, ali pa jih ne bo. V trenutku, ko se uporabnik spremeni v nadlego, ki jo je treba čim prej izmolsti in se je znebiti, ste veliko privarčevali, a propadli. Najprej kar se ugleda tiče, potem pa še finančno.
13