Ponedeljek, 11. 6. 2018, 0.01
6 let, 4 mesece
Miha Mazzini: Med asfaltom in usmiljenjem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,30
82
Karkoli si o sebi mislimo, življenje nam vedno pripravi zmenek z realnostjo. V 80. letih so izhajale knjige prof. dr. Antona Trstenjaka o neverjetni poštenosti Slovencev, in če bi takrat vprašali naključnega mimoidočega, katera je naša temeljna lastnost, bi na prvo mesto postavil poštenost. Vsa nepoštenost je prihajala z juga. Saj veste, Balkan in to.
Nakar smo dobili samostojno državo in se srečali z resničnostjo naše poštenosti.
Kot slišim na nastopih in predavanjih, se zdaj opisujemo z drugo lastnostjo: dobroto, ki jo največkrat poimenujemo kot socialni čut. Češ, tega imamo pa na pretek.
Res je, ne morete odpreti spletnih omrežij, ne da bi naleteli na akcijo zbiranja zamaškov in kovancev za bolne otroke in onemogle družine. Tudi teorija se strinja, saj zelo egalitarne družbe pač ne dovolijo odstopov, ne navzgor, ne navzdol. Kar pomeni, da zavidamo uspešnim, a pomagamo neuspešnim, skratka uravnavamo družbo proti čim manjšim razlikam.
Letošnja pomlad pa je našemu socialnemu čutu pripravila srečanje z resničnostjo. Naučil sem se nekaj novega, kar želim deliti z vami. Plus, naj bo v eni kolumni za bodoče zgodovinarje zbrana kronologija drame, ki se je odvijala razpršeno in na obroke.
Povišanje socialne pomoči
Marca je vlada sprejela predlog o povišanju socialne pomoči za 34 evrov. Odločitev je na socialnih omrežjih in spletnih forumih povzročila silen gnev in tako široko divjanje, kot se zgodi le redko (o tem sem pisal v tej kolumni). Cunami besa je brizgal na siromake in tudi najbolj molčeči udeleženci Facebooka so tokrat morali zariti svojo bodico v trnovo krono revežev.
Zmerjanja in zgražanja nad paraziti ni hotelo biti konca.
Ljudje, ki sebe opišejo kot socialno čuteče, čisto znorijo zaradi 34 evrov - mar ne gre za neskladje med samopodobo in realnostjo?
Najde se junak
A javni linč je bil le uvertura, prava drama se je šele začenjala. Odlok vlade lahko ustavi veto državnega sveta, le dovolj svetnikov mora podpisati predlog. Res je eden med njimi, višji državni uslužbenec Igor Velov, direktor Javne agencije RS za varnost prometa, začel zbirati podpise svojih kolegov.
Ustavimo se za trenutek. Če stopite v javnost in iščete podporo, morate ljudem ponuditi nekaj, s čimer se poistovetijo.
V tem primeru je šlo za zelo kočljivo zadevo – zaustaviti želite pomoč najbolj revnim, podporo, ki je že dolga leta premajhna in ne dosega niti minimuma za preživetje. Spravljate se torej na najšibkejše člene družbe. To ni boj proti tajkunu, marveč zdrobljenemu zrnju tranzicije.
Najti morate res, ampak res, dober razlog, da sebe lahko pojmujete kot junaka.
Predstavljajte si tale pogovor: "Kako je bilo v službi, očka? Kaj si danes počel?" "Super. Reveže sem za****l." Priznajte, ne zveni dobro, mar ne?
V takem stresnem in skrajnem primeru nujno posežete v jedro vaših vrednot, ki pa morajo biti zaradi javne podpore seveda tudi temeljne vrednote družbe.
Najmočnejši razlog
Razlog, ki ga je našel Igor Velov, so bile slovenske ceste. Češ, če gre denar revežem, ne gre za ceste.
Šlo naj bi za 35 milijonov evrov letos, kar pomeni v najboljšem primeru približno tri kilometre avtoceste (vir).
(Načeloma nisem pristaš teorij zarote, a da visok državni uradnik, ki ni protestiral še nikoli, kar nenadoma krene v akcijo … in to brez varnega zaledja … poglejmo, kako so zadeve potekale dalje, mogoče dobimo odgovor).
Obsedenost z avtomobili je značilnost tranzicijskih držav in dokler traja, jasen znak, da še nismo razvita država.
Za gradnjo avtocest smo milostno dovolili posameznikom pokrasti milijarde, ne le nekaj deset milijonov, tako pomembni so nam avtomobili.
Nenadoma so bili svetniki pred dilemo: boste dali siromakom ali asfaltu?
Pločevini ali človeku?
To je grška drama, mala slovenska Antigona.
Naj revež dobi malo več hrane ali se naš avto malo gladkeje vozi?
Glasovanje
Velov je zbral dovolj, 11 podpisnikov.
Njihova prva zahteva je bila, naj bo glasovanje tajno.
Na srečo so bili preglasovani.
Potem je sledilo glasovanje o vetu: “Po večurni razpravi je za odložilni veto glasovalo 12 svetnikov, 15 pa jih veta ni podprlo.” (vir)
Šlo je torej za las.
Ne bi rad, da dilema človek ali pločevina odide v pozabo. To, da so sploh glasovali, si je treba zapomniti. Državni svet sem zaprosil za zapisnik, da bi videl, kdo je bil za in proti ter malce pogooglal o udeležencih, a potem naletel na povzetek, ki ga je Simona Rebolj že objavila na Facebooku in ga ponatiskujem z njenim privoljenjem (vir):
Simona Rebolj o pobudnikih veta:
"Igor Velov: direktor Javne agencije RS za varnost prometa, ki ni nasprotoval, ko so dvakrat znižali dohodnino najbolje plačanim in se ni odrekel povišanju plače, ki jo je vlada sprejela 30. 11. s preglasovanjem. (Oglasil se je mag. Igor Velov: Državni svet pri dvigu plač direktorjev ni imel vpliva, saj je šlo za vladno uredbo, in takrat mag. Velov ni bil državni svetnik.)
Marjan Maučec: ukvarjal se je s sodarstvom in trgovino, znan je po aferi zaradi neplačevanja davkov in neodplačevanja visokega posojila. Premoženje, vključno z dolgovi, je prepisal na hčerko. Ob dolgu 2,6 milijona evrov, je bil zaradi oškodovanja upnikov in ponarejanja dokumentov leta 2014 obsojen na štiri mesece zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let. Očitno uživa preveč opore, da bi se ga dotaknil pojem solidarnosti z ljudmi v stiski. (vir)
Branko Tomažič: nekdanji podpredsednik Kmetijsko gospodarske zbornice. Leta 2013 ga je s strani banke doletela zahteva za začetek osebnega stečaja, solidarnosti pa od nikoder. (Branko Tomažič, prvi nadzornik Sava Re, dolžan 400 tisočakov.)
Franc Golob: župan Vuzenice s plačo približno tri tisoč evrov bruto in član Komisije DS za gospodarstvo, obrt, turizem in finance.
Bogomir Vnučec: prokurist Slovenijalesa, ki si je na račun podjetja kupil konja, pozneje pa poskušal skupaj s predsednikom kluba opehariti še Konjeniški klub Lesce za 400 tisoč evrov. (vir)
Jože Smole: generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije. Očitno zaskrbljen, da bi slovenski državljani zaradi eksistenčne stiske nekoč prenehali pristajati na primerljivo nizka plačila sužnjelastniškim razmeram – delo le za streho nad glavo in hrano.
Igor Antauer: generalni sekretar Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov. Očitno enako zaskrbljen kot Jože Smole.
Dejan Črnek: podžupan MOL.
Dušan Strnad: župan Ivančne Gorice (SDS). Nepresenetljivo.
Mitja Gorenšček: predstavnik delodajalcev in član interesne skupine delodajalcev, ki si je delovne izkušnje nabiral v sistemu Iskra in iz nje izhajajočih družb (še pomnite izjemnih izbruhov predsednika uprave Iskre Dušana Šešoka z obema sinovoma na visokih funkcijah v Iskri in njegovo težnjo po ukinitvi minimalne plače? Da slavnih izjemnih delovnih razmer za delavce niti ne omenjamo!). Ob tem je seveda Mitja Gorenšček član Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Saj ni res, pa je.
Boris Šuštaršič: predstavnik invalidskih organizacij. Veliko invalidov je odvisnih od DSP ali varstvenega dodatka. Njegova poteza bi izpadla precej bolj bizarna, če ne bi bili že seznanjeni z bojem Elene Pečarič proti njegovemu sumljivemu, a očitno nedotakljivemu delovanju. (vir)"
Gospodarstveniki
Kot vidite, bi lahko pobudnike veta popredalčkali kot gospodarstvenike z nekaj priveski.
Zakaj bi bili predstavniki gospodarstva tako zelo proti zvišanju socialne pomoči?
In kdo je stal za propagandno akcijo po medijih? Poglejte le ta neokusen članek, ki si ga nihče ni upal podpisati: "Denarna socialna pomoč: Se sploh še splača delati?".
Akcija je bila izjemno uspešna (čestitam neznani agenciji!) in spletni protestniki so divjali, da bodo po novem socialne pomoči skoraj enake minimalnim plačam ter da je to greh in sramota.
Niso pa upali pomisliti v drugo smer: kaj, če podpore niso previsoke, marveč so minimalne plače prenizke?
Glede na položaje podpisnikov in razvoj dogodkov sumim, da so veto organizirala gospodarska združenja. Temu v prid govori tudi kruta resnica o slovenskem gospodarstvu - precej ga temelji na nizkih stroških dela, vključno z izvozom: "Izvažamo pretežno izdelke srednje nizke ali srednje visoke tehnološke intenzivnosti, vse pa z nizkimi maržami in nizko dodano vrednostjo." (vir)
Slovensko gospodarstvo živi v strahu, da bodo delavci na minimalcu odnehali ali pa se celo zbudili in zahtevali višje plače. Torej je treba podpore še zmanjšati, da bo delavce lažje privijati. Najbolje bi bilo socialne podpore kar ukiniti, ker bi potem lahko prepolovili minimalne plače in jih postavili ob bok kitajskemu podeželju.
Delavec pa, seveda, kot pravi tlačan, ne upa opaziti, da dela za drobiž, marveč bo zavidal in zmerjal tistega, ki ima še manj od njega. Varna agresivnost, pač.
Gospodarstvo ima seveda tudi svojo PR-organizacijo, Gospodarsko zbornico, ki je pred kratkim svoje stališče do družbe javno pokazala v videu, v katerem so državljani zanje navadno breme v tovornih vagonih, pri čemer so seveda prva asociacija koncentracijska taborišča (preberite kolumno Gnusna propaganda Gospodarske zbornice Slovenije).
Gospodarstvo, ki posluje z nizko dodano vrednostjo, ima samo dve možnosti: dolgoročno preusmeritev ali kratkoročno zatiranje delavcev. Izbrali so drugo. Ne zdi se mi pametno in ne vzdržno, a če želite gospodarstveniki Slovenijo spremeniti v polkolonialno državo poceni delovne sile, bom začel zbirati znamke, saj bom razglednice najbolj ustvarjalnega in sposobnega dela prebivalstva dobival z vsega sveta.
Slovenska poštenost
Drugo, kar me je presenetilo med branjem Simonine karakterizacije, je lastna naivnost, povezana z dobrim spominom - ko so ustanavljali državni svet, so ga prikazovali kot zbornico modrih, torej tistih, h katerim se poslanci lahko zatečejo po nasvet. Obenem gre za varovalko: če parlament skrene v traparije, ga naši moralno čisti svetniki usmerijo na pravo pot. Potem pa berem o davčnih utajah in krajah. Očitno ne gre za izbor najboljših državljanov, marveč najbolj značilnih.
Slovenski socialni čut
Kaj sem se iz vsega skupaj torej naučil, kar se slovenskega socialnega čuta tiče? Obstaja, a je drobnjakarske vrste. Tako kot vse pri nas. Omenjeni Trstenjak nam je očital drobnjakarstvo in prav je imel.
Če imate težavo, sta vedno na voljo dve možnosti: odpravljate vzroke ali simptome, torej se lotite lahko na veliko ali na malo.
Mi smo kot Mati Tereza, ki je skrbela za posameznike, nikoli pa se ni hotela vtakniti v razloge za vso to bedo (kar so ji tudi ostro očitali, recimo Christopher Hitchens). Vedno bomo z veseljem in dobrim srcem zbirali zamaške ali dali kovanček, ampak da bi pa prešli na širše, sistemsko področje, to pa ne. Pa četudi sistem ne bi naredil drugega kot zvišal podporo za 34 evrov.
Prav tako bomo vneto zbirali denar za bolnika, ki potrebuje operacijo in ga bomo poslali v tujino, namesto da bi se lotili ureditve zdravstvenega sistema. Niti ena vlada se tega še ni lotila in slabo kaže, da se katera bo. Kar zlagajte zamaške na kupček, prav vam bodo prišli, ko boste trkali na vrata tujih bolnišnic.
Dobra novica
Veto je podprl tudi gospod Boris Šuštaršič, od vekomaj predstavnik invalidskih organizacij. Kar pomeni, da so vsaj invalidi iz najhujšega, saj očitno ni niti enega, ki bi teh 34 evrov potreboval in se jim vsi z veseljem odrečejo za kakšno luknjo na cestah manj.
Aleluja, kakšna radost! Končno lahko vsaj eno kolumno končam z dobro novico.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
82