Petek, 18. 12. 2020, 22.38
4 leta
Miha Mazzini: Utrinki virusnega leta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,61
67
Za zadnjo letošnjo kolumno sem pripravil nekaj prizorov, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin. Seveda zadevajo covid-19 in naš odziv nanj v letu, ki bo šlo v zgodovino kot leto virusa.
Fotografija leta
Zaprem oči in jo jasno vidim pred seboj: fotografijo, ki je zaobjela vse, kar morate vedeti o letošnjem letu, in ki so jo objavili tudi na uradni državni strani (a jo seveda do zdaj že umaknili).
Predsednik vlade je obiskal bolnišnico in si narobe nataknil haljo. Na prvi pogled malenkost, nevredna debate, a do skrajnosti povedna. Okoli njega stojijo zdravniki, vendar mu nihče ni hotel svetovati, kako naj se obleče. Še huje, mogoče so mu povedali, pa tega ni upošteval? Mar vas to ne spominja na komunikacijo s strokovno komisijo?
Problem te vrste halje je, da potrebujete pomoč, če jo želite obleči. Nekoga morate prositi. Mar ni stanje v Sloveniji že tako, da bi potrebovali pomoč? Da stališče "vse vem, vse znam" ne zadostuje več?
Preveril sem pri znancih iz stroke in dobil odgovore: mah, ja, če pride kak vseved, ga kar pustimo, naj se oblači po svoje. Skratka, gre za sabotažo s pasivno agresijo. Kjer je vse videti lepo in prav, v resnici pa je ljudstvo oblast izločilo, jo ignorira in se ji reži za hrbtom. Mar ni to ravno trenutno stanje v Sloveniji? Kar naj sprejemajo zmedene ukrepe in jih neprestano menjavajo, mi pa se organiziramo po svoje, kot nam ustreza in paše!
Zato smo, kjer smo, in bomo vsaj še do maja.
Pohvala leta
Covid-19 Sledilnik si zasluži vso pohvalo. Dejansko je podatkovni svetilnik v poplavi mnenj. Naredila ga je skupina državljanov, ki se je samoorganizirala. Tako kot je pohvalno, je pa malce tudi žalostno, saj teče po ustaljenem postopku, ki smo ga vajeni: profesionalci, ki bi morali nekaj narediti, zašuštrajo, zato se morajo angažirati prostovoljci. Saj veste, kako pogosto zbiramo denar in zamaške za tisto, kar bi morali urediti odgovorni.
Kakorkoli, odlična spletna stran, ki jasno kaže, da nismo iz najhujšega.
Bizarnost leta
V rubriki bizarnosti je letos neverjetna konkurenca. A izstopa nekaj, kar je šlo precej mimo vsega hudega navajene javnosti. V dneh, ko je umiralo po 50 ljudi dnevno - večinoma po domovih upokojencev, zanje pa še vedno ni bilo urejeno testiranje -, so predstavniki gospodarstva obiskali vlado in lahko smo brali o genialnem načrtu, da bodo raje testirali kupce pred veleblagovnicami in jim s tem omogočili potrošniško ekstazo kot pa ogrožene! Razmislite o tem.
Star pregovor pove, čemu pade sneg - da zveri odkrijejo sledi. Slovenija se je končno pokazala kot mešanica interesnih skupin, in tisti, ki lobira močneje, bo dobil tudi najbolj neverjetno obljubo. Očitno je problem domov upokojencev le v tem, da nimajo denarja za lobiste.
Dejstvo leta
Vlada ima komisijo strokovnjakov, ki ji predlaga ukrepe - Strokovna skupina za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19. V njej ni nikogar s področja humanistike, ker je pri nas pač nebodigatreba. Pri tem je pandemija le delno medicinski problem, z vsakim dnem manj. Tudi vlada se strinja s tem, da virus ni glavni problem, saj v komisiji ni niti enega epidemiologa.
Večkrat sem šel prebrat seznam in se vsakič čudil, kako je mogoče, da tako pametni ljudje predlagajo tako zmedene, nesmiselne in zakasnele ukrepe, predvsem pa tako konfuzne. Ravno pred dnevi je portal Necenzurirano objavil zapisnike sestankov te komisije, iz katerih je vidno, da predlogi niso tako zmedeni in zblojeni, torej jih vlada uvaja povsem po svoje, po lastnem navdihu.
Ko bodo zgodovinarji opravljali svoje delo, se mi zdi izjemno pomembno dejstvo, da vlada ni poslušala strokovnjakov. Če jih je na Švedskem preveč, jih je pri nas premalo. Smo pač dežela, v kateri je cenjen "sam svoj mojster".
Prosil bi člane komisije, da mi pojasnite, kako lahko mesece in mesece dajete nasvete in gledate, kako pridejo ven vsi scefrani in posvaljkani? Mar ne veste, da s tem sprejemate odgovornost? Zakaj ne odstopite? Mar se je res tako zabavno igrati igrico telefonček, ko vi poveste A, ven pa pride Ž ali največkrat celo nič?
Nerazumevanje leta
Ko je minister Hojs dva dni na Twitterju ropotal čez moj film Izbrisana, se je oglasil slovenski režiser (ime bom zamolčal namenoma) in mu pohlevno predlagal, naj si pogleda kakšen drug slovenski film, mogoče mu bo tisti všeč. S tem je dokazal, da situacije ne razume.
Kot je ne razumejo tujci. Po tistem premierjevem tvitu s čestitko Trumpu za namišljeno zmago se mi je oglasilo mnogo znancev iz tujine in se mi hihitalo, češ, saj vemo, ti desničarji, zdaj pa morate delati narodnobudilne filme, pisati domoljubne speve in tako dalje. Bolj ko sem jim razlagal, da ne, nikakor, manj so mi verjeli.
A tujcem odpustim. Mi pa bi morali vedeti, da zdajšnji vladi ne gre za všečnost filmov in za to, da bi res silili ustvarjalce v kake svoje teme, marveč je zavladal primitivizem najslabše vrste - na vseh področjih. Poglejte Počivalškove maske, ta izjemen dosežek slovenske industrije. Ne gre za to, da ne marajo družbenokritičnih filmov, sploh nobenih nočejo! Ko so na pomlad države zahodno od nas odpirale knjigarne, smo mi vulkanizerje. Vse, kar diši po znanosti in umetnosti, po izobrazbi in razgledanosti, je tem zaplankarjem tuje in sovražijo do konca.
Sprašujete, zakaj so naši otroci najdlje doma od vseh v Evropi in kdaj se bodo vrnili v šole? Nikoli, saj izobrazbe itak nihče ne potrebuje. Za delo za tekočim trakom v polkolonialni deželi ne potrebujete znanja, za Hojsove medije pa ne razgledanosti. En tvit je ravno dovolj dolg, da mu lahko sledi tudi človek z uničeno zbranostjo.
PIN na kreditni kartici je vse znanje, kar ga potrebuje potrošnik.
Traparija leta
Slovenski politiki radi blebetajo o narodni spravi. Zdajšnja vlada jo je za trenutek dosegla in hip zatem že sama sebe ustrelila v koleno.
Govorim o posnetku, ko Zlatko s telesnim čuvajem po cesti preganja Milana Kreka. Nisem pogledal več od minutke, ker me je postalo sram za Zlatka, in le vzdihnil sem, kakšen osel! Z mano so vzdihnili levi in desni, ljudje, ki se po družbenih omrežjih koljejo na žive in mrtve, so se prvič strinjali.
Potem pa je minister za kulturo vzel Zlatku status. V trenutku je Zlatko iz osla postal heroj. Njegovo ime morajo brisati z zidov in ograj, vlada je ustvarila nepotrebnega mučenika. To, kar dela Simoniti, so počele tudi leve vlade. Ministrica Širca mi je grozila z odvzemom statusa in menjala komisije glede na rezultate. Ravno zaradi nje sem sam vrnil status.
Edina razlika med našimi levimi in desnimi je v tem, da se ti levi lepo smehljajo, ko ti grozijo. Kar samo pomeni, kako daleč bi lahko prišel Simoniti z malo vljudnosti in če bi se mu ljubilo delati.
Slovenec leta
Na Facebooku sem naletel na skupino, v kateri so ljudje poročali o svojem prebolevanju bolezni covid-19. Seveda sem pogledal, kaj so objavljali prej, in navajam primer živahnega gospoda, ki je neprestano trdil, da virus ne obstaja, in se spraševal, zakaj toliko prepovedi, zakaj se mora družiti in zabavati ilegalno.
Nenadoma je utihnil za dva tedna in potem objavil, da je korono pravkar prebolel, samo vročino je imel, gripa, saj veste.
In zdaj neprestano objavlja, zakaj prepovedi, če je bolezen že prebolel, veljajo tudi zanj, zakaj se mora družiti in zabavati ilegalno.
PR leta
Za konec hranim dobro novico. Upam, da niste spregledali najboljših PR-akcij, ki jih izvaja Burek Olimpija. Ne vem njegovega ali njenega imena, ampak počne točno tako, kot mora. Ko so policisti oglobili študenta, ki je jedel pred frančiškansko cerkvijo, se je Burek Olimpija takoj ponudil, da mu plača kazen, če je bil burek njihov. Naredili so akcijo "burek za prijatelja", v kateri lahko plačate jed neznancu in tako dalje. Skratka točno tako, kot imamo radi, v imenu dobrodelnosti in proti represivnim elementom.
Zdaj si pa predstavljajte, da bi z enakimi izhodišči deloval državni PR? Torej brez puritanskih groženj ter s sklicevanjem na dobroto in pomoč? Kako drugače bi se odvijala epidemija pri nas?
Saj vem, da je že prepozno, ampak naj ta neznanec prevzame državni pult, Kacin pa naj mi zapakira enega sirovega, prosim.
Aktualno branje leta
Med branjem knjige Paula Lendvaia Orban: novi evropski avtokrat sem bil zelo zadovoljen, da se dogaja v drugi državi in nima povezave z nami.
Je zgodba o mladeniču, rojenem v narodu, ki se nenehno zateka v preteklost (stran 19), v mali vasi, kjer raste v sovraštvu do mesta in intelektualcev (41) ter se bori proti svojemu kompleksu manjvrednosti (42). Ko ga še mladega vprašajo, kar si misli o madžarskem predsedniku Antallu, mu zameri dvoje: da si ni podredil medijev in da ni dovolil velikemu kapitalu, da opravi vse preostalo (47). Njegov najljubši film, ki ga gleda obsesivno in neprestano, saj mu pomeni prikaz življenje samega, je Nekoč na Divjem zahodu (51). Nagonsko verjame v resničnost vsega, kar se mu zdi politično koristno (66), kar pomeni, da so ideali in ideologije zamenljivi. Ustvari mafijsko državo svojih podrepnikov (106) in se hvali, kako nateguje EU, kar sam imenuje pavji ples (132) – šopirim se, ko je treba, pa zložim perje.
Predvsem pa mi je zanimiv del, kjer knjiga opisuje leto 2002, ko je ugotovil, da bo izgubil oblast in bo njegova vlada padla. Zasul je ljudstvo z dobrotami in dobrinami, da je skoraj bankrotiral državo, in naslednja vlada ni počela drugega, kot reševala tisto, kar je on zašuštral. Kar pomeni, da si je ljudstvo zapomnilo le, koliko več so dobili pod Orbanom kot pod njegovimi nasledniki, in ga seveda znova volilo.
Še zdaj je na oblasti.
Voščilo
Glede na to, da nad virusom nismo zmagali, marveč smo odnehali in odpiramo vse po vrsti, ker naj se s tem ukvarja naslednja vlada (če ostane zdajšnja, pa bo že nekako), so nastopili časi, ko moramo zares upoštevati naslednje: distanca, izogibanje množici, zračenje in - predvsem - pazite na druge, da bodo s tem drugi pazili na vas. Skratka, samoorganiziranje, nekaj, v čemer smo bili vedno močni.
Srečno in zdravo želim!
67