Majda Širca: En narod. Dva junaka. Blefer in pisatelj.

Destruktivnost je naše priljubljeno načelo, ki se še posebej utrjuje na zanikanju zgodovine in našega edinstvenega upora proti okupatorjem ter išče osvoboditelje med izdajalci v stilu izjav, da takrat ni šlo za kolaboracijo, temveč za lažje preživetje pod enim okupatorjem. Tako je recimo menil Stane Granda, ko ga je nekoč v televizijskem intervjuju gostil Jože Možina, zgodovinar, ki je z oddajami globoko pod vsemi standardi preživel vsa vodstva RTV Slovenije. Tudi zdajšnjega.

Slovenci na meji psihoanalize

Italijanski psihiater in psihoanalitik Edoardo Weiss Foto: Profimedia Slovenci nismo enostavni. Kot pravi filozof Mladen Dolar, Slovenec sega mimo moči tega, kar zmore psihoanaliza. Izjava se sicer nanaša na primer nekega Slovenca, ki ga je neuspešno analiziral italijanski psihiater in psihoanalitik judovskega porekla Edoardo Weiss (1989–1970). Poleg zanimivega, a premalokrat treznega divaškega jamarja, ki je Freudu razkrival kraško in človeško podzemlje, bi lahko bil ta Weissov pacient drugi Slovenec, s katerim bi imel opravka Freud.

Kajti Weiss, ki je takrat živel v Trstu, namreč ni vedel, kaj narediti, ker je bil ta Slovenec človek brez vsake morale in nadjaza. Izposojal si je denar, ga nikoli vračal, okradel svojo mamo, živel brez vesti, skratka Weiss se je obrnil na Freuda in ga vprašal, kaj, hudiča, naj naredi z njim. Freud mu je v pismu odgovoril, da je analitična veščina šele na začetku in da so pač tudi primeri, ki jim ne moremo priti do kraja. So neanalizabilni. Skratka, Slovenec je na meji psihoanalize, zaključi Dolar.

Kdo je bil Matt Cvetič?

Poglejmo dva primera, ki govorita o razklanosti slovenske duše in bi bila – vsaj prvi – hvaležen primer za (psiho)analitično obdelavo.

V zadnji kolumni sem pisala o filmu Oppenheimer, o času hladne vojne in ključnem svetovnem konfliktu med komunizmom in kapitalizmom. Robert Oppenheimer, vodja projekta izumiteljev atomske bombe, ki je bral Marxa v originalu, številni njegovi svojci in prijatelji so bili komunisti ali bivši komunisti, finančno pa je podpiral tudi ameriško komunistično stranko, ni bil pa nikoli njen član, se je moral zagovarjati zaradi očitkov o vohunjenju. Zaradi domnevnih povezav s komunistično stranko ga je nadzoroval ameriški zvezni preiskovalni urad. Diskreditirali so ga z makartistično fobijo pred komunizmom.

Na tem mestu Slovenca spomin pripelje k Mattu Cvetiču (1909–1962), osebi, o katerem sem si vedno želela posneti dokumentarni film. A če ni slike, naj bo beseda.

Matta Cvetiča je v filmu Bil sem komunist za FBI (I Was a Communist for the FBI) upodobil Frank Lovejoy. Foto: Wikimedia Commons Torej ... Matiček oz. Matt je bil ameriški Slovenec iz jeklarskega Pittsburgha, ki je zaslovel s tem, da se je po dogovoru z FBI pretvarjal, da je komunist. Z na ta način zbranimi podatki je bil pomembna priča na zaslišanjih pred Kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti, saj je ovadil okrog tisoč nedolžnih ljudi, ki so potem izgubili službe, kariere, družine in prijatelje.

Bil sem komunist za FBI (I Was a Communist for the FBI) je tudi naslov celovečernega filma, ki ga je leta 1951 za studio Warner o njem posnel režiser Gordon Douglas. Film temelji na pripovedih Matta Cvetiča, ki so jih v nadaljevanjih objavljali v Saturday Evening Postu. O njem je poleg Marcela Štefančiča pisal tudi Andrej Kobal (1899–1988), ki se je podpisoval tudi kot Andrew Kobal.

"Moje ime je Matt Cvetič," na začetku filma pravi Frank Lovejoy, ki nastopa v glavni vlogi Matta. "To je slovensko ime, čeprav sem se rodil v ZDA," pripoveduje agentom, ki v filmu njegovo ime izgovarjajo kot Mat Sevetik. Devet let je skrival svoje vohunjenje za FBI in lažno pripadnost komunistični partiji. Ne mati ne bratje, sin in žena na začetku niso vedeli, da je vohun. Infiltriral se je med komuniste, da je o njih poročal iz prve roke. Ko se je razvedelo, da je v partiji, so ga bratje na materinem pogrebu pretepli, češ da je mati umrla zaradi njegove sramote. Sin ga je zasovražil, vse dokler Matt ni pričal proti komunistom in razkril dvojne igre. V očeh ljudi, predvsem brata in sina, je zrasel v heroja.

Mattov oče France Cvetič je v Ameriko prišel iz Belokranjske vasice Učakovci. Dobil je službo v livarni v Pittsburghu in kmalu poslal denar dekletu, Barbari iz Vinice, ki je prišla za njim v Ameriko in rodila enajst otrok.

V vojsko Matt ni bil sprejet, ker je bil premajhen in neprimerne rasti. Bil je sicer poročen, a zanimale so ga tudi druge ženske. Hvalil se je s šolami, a ni nujno, da jih je zares dokončal.

V bistvu je bil plačanec, poln kompleksov, ker je bil majhen, pogosto bolan in prestrašen, da ga bo okolica zapustila. Mati Barbara ni bila zadovoljna, da je zelo malo govoril slovensko. Zaposlen je bil kot prodajalec kmečkih strojev, pohištva in radijskih aparatov, kasneje je delal tudi v uradu za statistiko, kjer je obdeloval podatke o kaznjencih.

Spogledoval se je z dvema sestrama slovenskih priseljencev, Cilko in Marijo. Izbral je Marijo, imel dvojčka in lastno hišo na Kranjskem oziroma Belokranjskem griču. Starejša Cilka mu tega ni oprostila, zaradi česar sta se prepirala – na koncu ga je celo tožila, saj se je njuno pričkanje nekoč sprevrglo v prerivanje, pri čemer se je Cilka poškodovala.

V bolnišnici je trdil, da je padla po stopnicah. V bistvu pa je bil nasilen tudi do žensk. A Andrej Kobal v omenjeni knjigi o Matičku piše kot o heroju: "Matija je bil junak, kakršen se ne porodi v enem samem rodu nekega naroda," je celo zapisal.

Ko so ZDA stopile v vojno, se je javil kot prostovoljec, a so ga zavrnili. Ne čudi, da je takoj pristal na povabilo FBI, da vohuni za komunisti in da se v ta namen celo vključi v partijo. Očitno je delo opravljal uspešno, saj so mu honorar z začetnih 15 dolarjev tedensko zvišali na več kot sto dolarjev. 

Umazani rdečkar

Walt Disney Foto: Guliverimage V času hladne vojne, ko je v ZDA vladala paranoidna antikomunistična histerija senatorja Josepha McCarthyja, so bili liberalno usmerjeni ljudje, ki so verjeli v enake možnosti, javno dobro, socialno varnost in sindikate, po hitrem in nepravnem postopku proglašeni za komunistične agente. Američani so se komunizma bali, sploh pa ljudje na montiranih procesih, ki so se zavedali posledic, zato so številni prisiljeno ovajali ali pa celo izkoristili situacijo za maščevanje. Kot npr. Walt Disney, ki je pred komisijo navajal imena ljudi, za katere je predpostavljal, da so komunisti, v bistvu pa so bili sindikalisti, ki so pred leti v njegovem podjetju organizirali sindikalni upor. Tega jim namreč ni odpustil.

Matt je več dni pričal pred kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti (HUAC), ki jo je vodil senator, šef lova na čarovnice, mojster zastraševanja in demoniziranja McCarthy. Zaradi njegovega pričanja je bilo na stotine ljudi posledično obsojenih ali pa so izgubljali službe in prijatelje.

Matiček je postal veliki slovensko-ameriški junak in za kratek čas tudi zvezda: vabili so ga na predavanja, o njem so pisali v podlistku časopisa, posneli so radijske nadaljevanke, v Hollywoodu pa celovečerni film. Prikazan je bil kot žrtev, ki se je morala odpovedati vsem bližnjim in s podlimi triki prepričevati ljudi, kako umazani so rdečkarji. Izšli so tudi istoimenska knjiga in številni stripi za mlajše. Matt je celo obogatel in pomagal pri dokončanju gradnje slovenske cerkve na Kranjskem griču. Ko je bila aprila v Pittsburghu premiera filma, je župan razglasil dan heroja Matta Cvetiča, ki je uničeval ameriško komunistično partijo. Kasneje so film celo nominirali za oskarja v serij dokumentarnih filmov.

Če so Matta komunisti blatili in mu očitali, da je tat, strupen gad, podgana, ščurek in izdajalec, so mu Američani priznavali zasluge za zlom hrbtenice stalinistične zarote.

Na koncu so ga vsi pozabili. Dokončno se je zapil in leta 1962 v Pittsburghu neviden in še razmeroma mlad umrl.

Drugačen svet Louisa Adamiča

Slovensko-ameriški pisatelj, prevajalec in politik Louis Adamič Foto: Sklicna št. LMXXTJCA dostopno v Digitalni knjižnici Slovenije Anton Kobal je v omenjeni knjigi poročal tudi o Louisu Adamiču (1898–1951), nad katerim žal ni bil tako navdušen kot nad Cvetičem, saj sta besno polemizirala. Adamič, doma iz Blata pri Grosuplju, je v ZDA odpotoval pri rosnih petnajstih letih in se v domovino vrnil dvakrat, za razliko od Cvetiča, ki ni nikoli prišel v Slovenijo.

Pisatelj, prevajalec, novinar, politik, dejaven v ameriški politiki kot krščanski socialist, vodja Inštituta za etnična vprašanja in številnih drugih slovensko-ameriških združenj. Kot podpornik NOB je ameriškemu predsedniku Franklinu D. Rooseveltu svetoval, naj podpre odporniško gibanje v Jugoslaviji. Aktivno je namreč podpiral, a po vojni tudi odprto kritiziral Tita.

Zanimiva je zgodba o tožbi medvojnega britanskega premierja Winstona Churchilla, saj je Adamič v knjigi Večerja v Beli hiši (Dinner at the White House, 1946) pisal o pogovoru na večerji z Rooseveltom in Churchillom in z veliko mero kritike pogovor komentiral v luči poznejših potez ameriške in britanske zunanje politike. Zaradi ene od opomb v knjigi ga je Churchill tožil in tožbo tudi dobil, kot navaja njegova dobra poznavalka dr. Janja Žitnik Serafin.

Slovenec med najbolj branimi in spoštovanimi ameriškimi pisatelji 

Pisal je o socialnih bojih v ZDA in o možnostih pravične družbe za vse. Spominjam se, da je po njegovi knjigi Vnuki: Zgodba iz ameriških usod (1935) Franci Slak želel posneti celovečerni film v produkciji takrat še filmsko ambiciozne televizije. Zaradi prodornosti svojih dvajsetih knjig in drugih objav je Adamič postal pisatelj nacionalnega ugleda – njegova dela so dobila mesto na policah knjižnice v Beli hiši, prodrla so v antologijo izbrane ameriške proze in so še vedno cenjena med avtorji s področja migracijskih in etničnih študij. Kot migrant se v novem svetu ni izgubil, ampak si zgradil ugledno ustvarjalno ime.

Louis Adamič je umrl star le triinpetdeset let in v času, ko je Matt ovajal komuniste.

Ko se je drugič vrnil z obiska domovine, kjer se je odvijal politični spopad med Titom in Stalinom, je pisal usodno knjigo Orel in korenine. Umrl je v nepojasnjenih okoliščinah na svojem posestvu v Milfordu v zvezni državi New Jersey.

Je šlo za samomor, politični umor, so bili krivi ustaši, stalinisti, UDBA, CIA ali KGB? Ni ovajal in izdajal kot Matt. So ga pa izdajala njegova trdna in liberalna stališča.

Menda se je zelo bal pobeglih domobrancev in ustašev, za katere je večkrat omenjal, da so mu grozili. Res je, da ne vemo, kdo ga je ubil.

Lahko pa rečemo, da ga je kot kronista ameriškega delavstva, razrednega boja ter velikega zagovornika multikulturalizma in dejstva, da je trdil, kako se mora povojna Jugoslavija rešiti sovjetskih navezav, ubijalo njegovo pisanje, sploh pa zadnja knjiga Orel in korenine. Ta je izšla posthumno leta 1953, saj so rokopis rešili iz podtaknjenega požara, ko je zgorel skoraj ves njegov arhiv.

Kakorkoli, ubilo ga je njegovo pisanje in njegovo razumevanje človeku naklonjenih tokov sveta. Za mnoge je to predstavljalo velik strah pred resnico. Za Matta, npr., je bila odprta družba vesoljni pogreb.

A to je že druga zgodba.

Danes smo dali prostor le dvema osebama iz iste domovine, a iz popolnoma drugačnih svetov.

Kolumnistka Siola Majda Širca Foto: Siol.net