Lucija Mulej: Zakaj ni več moderno biti dober človek?

Negativen stres kot tržna niša

Ni čudno, da se je v zadnjih letih razpasla novodobna metoda razstrupljanja, ki je med drugim navdih prejela v japonskem "ikigai", nazoru doseganja ravnovesja prek pomena in smisla, ter v "šinrin-joku", izkustvu gozdne kopeli, ki pomirja duha.

Gre za odklope in umike iz vrveža civilizacije. To je odličen prodajni artikel z minimalnimi vložki, kjer potrebujete le večjo hišo, tišino, meditacijo, naravo in temo. Ljudem, ki jih sodobni hitri svet utruja življenjsko, manjka le tišina.

A tišine ni tako enostavno doseči, zlasti ne v stanjih dlje trajajočega stresa, kjer se zaznajo duševne travme in stiske. Od nespečnosti, nemira, anksioznosti do motenj hranjenja in govora. Vse navedeno so odslikave časa, ki se dehumanizira navzven.

Ljudje v sebi ostajamo dobri, radi pomagamo, pokažemo sočutje, ko sta čas in prostor razpoložljiva. A ta prostor se nam krči, saj smo zasipani s smetmi spleta, vidnosti in plehkosti.

Mediji in poročanja kažejo, da se človeštvo preobraža v hordo sadistov; a po manjšini ne moremo soditi večine. In ja, dobrota je lahko sirota, a brez nje ne uspe nič srčnega in vrednega.

Tiranija velnesa

Velnes ali težnja k harmoniji in dobremu počutju je odlična izbira, po drugi strani pa nova prisila časa, ki ga vsak od nas soustvarja. Na prisilo pozitivnega odnosa so opozarjali številni vidni psihologi, saj ljudem dejstvo, da so sprejeti in cenjeni le kot "uspešni in srečni" posamezniki, nalaga dodatno obremenitev.

Žal nismo vedno v dobri koži; v življenjskem ciklu se zgodijo nevšečnosti, pa tudi izgube. Smrt je stalnica, bolezni obiščejo slej ko prej vsakogar, od milih prehladov do resnejših težav, poškodb in tako dalje.

Nehumano je imeti nasmeh na obrazu ob trpljenju sočloveka, pravijo zapriseženi humanisti.

Včasih se v svojem krogu trdnih zavezništev s prijatelji pogovarjamo točno o tem. Je sploh še moderno biti dober človek v klasičnem pomenu besede? Sočuten, pripravljen skočiti na pomoč, se usesti sredi noči v avto in iskati otroka prijateljice, ki se je izgubil na neki zabavi in nihče ne ve, kje je?

Imate ponoči telefon izklopljen, na tiho ali prižgan za vsak slučaj? Če vas kdo potrebuje?

Skrb za drugega se morda umika skrbi zase v strahu pred poškodbami sodobnega časa, ki so psihične, duševne in globoko intimne. Saj ne samo, da moramo biti srečni, ker sta sreča in uspeh sinonima, graditi moramo na svojem videzu in ob vsej tej samopašnosti nas sistem dodatno sili, da pozabljamo na druge.

Kdaj smo nazadnje nekomu pomagali prečkati prometno cesto ali – kar tako – priskočili na pomoč? Foto: Shutterstock

Prižgano sočutje: kužki in mucki

Marsikdo poreče, da imajo sodobni ljudje raje živali kot človeka. Kužke in mucke (morda še papige, plazilce, želvice, morske prašičke in ostale živalce …). Sama nisem nikdar sodila tako ostro, saj imam živali že od ranih let in se mi zdi skrb zanje naravna.

Nedavno nam je poginil pes. Lep, čudovit rjav doberman Pax. Imel je ogromno ljubkovalnih imen od Paxite, dišečega smrduha, rjave krave, Bagsija in našega otročička.

Ko sem izvedela, kaj se je zgodilo, sem jokala kot dež dva dni. Nisem bila doma, pač pa na Hrvaškem, in ko sem sedela sama na plaži, sta mimo prišla dva Nemca. Tu, kamor hodim vsa leta, se ljudje poznamo vsaj na videz. Vprašala sta, kaj se je zgodilo, zakaj sem v stiski in če lahko kako pomagata. Ko sem opisala izgubo, da se mu je obrnil želodček, sta zajokala oba. Enaka zgodba je doletela njuno prinašalko. Sedaj imata novega kužka, nizkoraslega.

In naš vikend je bil obarvan s pogovori. O svetu, o sočutju. O prihodnosti človeštva.

München ni več to, kar je bil, pravita. Nasilja je vse več. Strah pred priseljenci mori njun dušni mir. Vse bolj ju skrbi za sina in snaho, ki živita v Berlinu. A vsi smo bili istega menja. Dobrota prevladuje. Čeprav je nevidna in neslišana, ker ne potrebuje lišpa in soja luči. Je takšna kot to sočutje na plaži, ki mi ga dasta znanca, ki postaneta prijatelja. Dobrota je. Tukaj je, med nami. A ker jo "pregazi" videz pohlepa, videz nečlovečnosti manjšine, se zazdi, da smo jo pregnali iz sveta človeka.

Za ljubezen je potreben pogum

Seveda smo z novima prijateljema skupaj obsedeli pozno v noč. Ustvarili smo nepozabno prijateljsko vzdušje, ki se je čutilo v etru; k nam so prisedli še ostali in lastnik konobe, ki je letos izgubil sestro zaradi raka. Poslovila se je v treh mesecih. Povezale so nas živali. Izguba. Vsak od nas pozna izgube. Slej ko prej trči v bolečino in žalost.

Ni res, da ljudje ljubijo živali bolj kot ljudi. A živali je enostavno imeti rad. Dovolijo nam, da jih sprejmemo z vsem srcem; a mnogo ljudi od topline zbeži, saj je rana ob stiku s srčnostjo še bolj žgoča, a ljubeča skrb jo zaceli s časom … Zato vedno rečem, da moramo biti za ljubezen pogumni.

Ljudje se vse bolj zapiramo in drug o drugem ne mislimo vselej dobro. Hitro pozabimo na dobroto, ki nam jo je delilo življenje, in na dobra dela ljudi, ki so nam stali ob strani.

A kljub vsemu je to le videz, le zunanji obod resnice. V globini vsak od nas ve, komu vse je lahko hvaležen in za kaj.

Prvi november je dan spomina na mrtve. Na vse nam drage, ki smo jih izgubili. Foto: Shutterstock

Gre za lepoto duše, za notranje bogastvo, ki sije, ko se zavemo, kako lepo je tkati lepe, pristne odnose z ljudmi. Ne le s prijatelji in ožjim krogom družine, ampak tudi z naključnimi znanci, kot sta Friderik in Anna iz Münchna. Kot so ostali, s katerimi sem letos predebatirala tako Gazo kot Chat GPT in svet podnebnih sprememb, ki nam vsem grozi.

Alex in Moreno domujeta na severozahodu Italije in sta močno predana naravi. Preproste duše razumejo največje globine, pravita. Res je, prav imata. In nikdar ne iščejo lišpa, le sij svetlobe, ki jo zrcali življenje.

Vsi zaključimo, kako lepo se je počutiti doma v tuji državi ob tujih ljudeh. Saj vemo: dom je tam, kjer je srce. In naše srce mora biti prostrano, da nudi zatočišče številnim. Seveda tudi nam samim.

Elita, ki spreminja svet

Pred časom je znani kontroverzni poslovnež v intervjuju povedal, da bogati ljudje gradijo Slovenijo. Ter da je napredek mogoč le prek elite.

Ima kar prav. A ne gre le za elito, ki ima največ fizičnega bogastva.

Gre predvsem za elito srčnih, predanih in skromnih ljudi, ki vsak dan delajo kot medicinske sestre (in bratje) v slovenskih bolnišnicah. Elite predanih družinskih zdravnikov, ki rešujejo sistemske težave v zdravstvu, stare nekaj desetletij. Elite skrbnih predanih rok delavcev, ki so slabo plačani za dobro in pošteno delo. Elite kulturnikov in intelektualcev, ko skrbijo za kulturno dediščino ter nivo integritete besede, misli in dejanj. Elite piscev, novinarjev, ki iščejo resnico in ne pozabijo na svetle plati zgodb. Elite predanih mam, samohranilk, samohranilcev in vseh, ki skrbijo za otroke in se trudijo verjeti v boljši jutri. Elite pogumnih vodij, ki se izpostavijo za višje dobro. Elite vseh, ki izberejo pogum in vero namesto strahopetnosti in jeze.

Ja, ljudje smo dobri! In tega ne smemo nikdar pozabiti.

A smo na pragu težkih časov in dilem. In le od elite, ki bo presojala z nivoja visoke zavesti, ki gleda na celoto in ne le na posamični del, je odvisna naša prihodnost.

Elita, človečna in empatična, je tista prava ciljna skupina, za katero se bori vsak od nas, ko stopi prek sebe za cilj, ki ga presega. Četudi je to le topla beseda, prijaznost ali odpuščanje.

Vsako mikrodejanje šteje.

Vsako.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4 Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti ter s tem družbe. Foto: Lastni arhiv