Petek, 21. 6. 2024, 22.19
6 mesecev
Lucija Mulej: Konec človeštva, kot ga poznamo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,13
Vsak si misli svoje, a vsi podobno. Nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Da je preteklost obarvana rožnato in naš spomin sila gnetljiv, ni treba poudarjati. A rdeče zastave so dvignjene domala povsod. Lahko jih zamešamo za karneval ali pa jih, skladno z držo razumnega človeka, dojamemo kot mogočo nevarnost. Kot opozorila o koncu človeštva.
Svetovalci na razprodaji
Pa začnimo. Svetovalci na razprodaji so prvi opozorilni znak, ki zbode ne le v oči, pač pa tudi v srce in drobovje. Ali smo res tako zabredli, da vsakdo čez noč postane poznavalec človeške psihe in vsaka razočarana dama razsvetljena učiteljica?
Le čevlje sodi naj kopitar. V časih, ko vsakdo svetuje v domala vsem, pretežno vsi pa o tem, kako bolje živeti oziroma kako najti srečo, pa uspeh in sledilce, se razumni človek vpraša o odjemalcih hitrih nasvetov, ki so delno premišljeni, domala pa skopirani od velikih mislecev preteklih stoletij. Citira jih seveda nihče. Torej, vsak produkt najde svoj trg, odvisno od pameti in razgledanosti odjemalcev.
Ob nasvetih o sreči ne morete mimo prisile prijaznih nasmehov, ki zakrivajo vsako bolečino. Seveda je magija pozitivnega mišljenja že izpeta, a nihče ne pove, kako biti radosten ob tem, da sosed nima za kruh, znanec pa nikakršne moči več, da bi vlekel bremena napornega vsakdana.
Brez empatije je nekaterim lahko živeti, zlasti če se zaprejo v nek ozek krog podobno mislečih, ki se jim sočutje zazdi preveliko breme, saj baje krši zakone obilja in bogatenja, ki jih predavajo določeni vplivneži brez ustreznih kompetenc.
Znanec z nezaposljivo bolehno ženo in s tremi otroki, ki vsak v svojem svetu, okuženem od virtualnih obljub instant sreče, sanjarijo o strašansko enostavnem življenju in izpod čela gledajo starše, ki se prebijajo iz dneva v dan, pomisli, da je konec zares blizu. Počuti se nevrednega, razvrednotenega. Z doktoratom iz kemije in s kupom kreditov razmišlja o nehvaležni mulariji, ki razlaga neumnosti o sreči, pridigani po spletu, in ob tem še dobro živi. Ja, čas ga je povozil. Tega sveta ne razume več.
Na drugem koncu Ljubljane dolgoletni profesor popravlja izpite. Program preveri plagiatorstvo, a ob ChatGPT nihče zares več ne ve, kaj je resnično pristno in kaj prepisano od bogsigavedi kod. Razmišlja o svojih časih, kako je oddajal znanstvene članke in čakal na recenzije in korigiral rokopis do zadnje podrobnosti, čakajoč na objavo tudi do nekaj mesecev, zlasti ob daljših raziskavah. Ob številnih dodelanih tekstih, znanstveno relevantnih zaključkih in uvidih se mu čas "prerokov vsakega banalnega koraka" zazdi absurden do mere mističnosti. Razmišlja, da bi si nabavil lep chopper in postal strasten motorist.
Resnica tako ali tako nikogar ne zanima, ekonomija se vrti po svoje, njegovo življenje pa se vsak dan z novim dnem krajša. Ima smisel vlagati v mladino in ji pripovedovati o zgodovini, saj knjig ne bere, zanima jih le instant užitek in virtualni svet hitrih dobitkov brez izrednih vložkov? Ja, čas bi že bil, da poda odpoved in se umakne v svet, ki ga bo zgradil sam. Umetno, puhlo in prazno jedro sodobnosti naj ostane vsem, ki jih globina ogroža. Naj imajo svojo karmo. Če vlagajo le v videz, si vsebine niti ne zaslužijo, mar ne? Konec človeštva? Morda.
Videz in Embalaža, Svetilnika Sodobnosti
Saj vsebine ne potrebujemo. Je pretežka in detajlna, saj nas vleče globje in globlje. V izvor. Ne dovoli nam, da se zadovoljimo s pavšalom. In pavšal je produkt neokapitalizma in neoliberalizma. Narejen, da ustreza množici. Da jo programira v enostavno povprečje. Medtem ko se umetna inteligenca preko spletnih orodij in socialnih omrežij uči o nas – o tem, da je prav vsak vsaj malo nečimrn, če ne nujno in dolgoročno sprogramirano narcisoiden –, nam krade človečnost. Definiramo jo lahko v trudu, ki ga vložimo za doseganje nekega cilja.
A videz in embalaža trud ubijeta. Če želimo hrano, pokličemo Wolt. Mikki Kuusi, 34-letni podjetnik iz Helsinkov, soustanovitelj in trenutni direktor Wolta, je prepoznal naravo človeške lenobe in iznašel preprost sistem, plasiran na množico, in postal premožen mlad mož. Spar Online nakupi ob Mercatorju in ostalih možnostih, DM spletnega nakupovanja in verige z oblačili itd. človeka uspavajo v nevarno udobje. V otopelost.
Slika je simbolična.
Lahko pa so mu v pomoč. Ob virtualnih možnostih lahko nataknemo očala in potujemo po svetu brez premika iz fotelja. Konec človeštva? Odvisno od naše spletne pismenosti, inteligence in splošne razgledanosti.
Jasno je, da mlada generacija instant milijonarjev zelo dobro ve, kako človeške hibe pretvoriti v profit. In ja, vse podjetniške ideje ne prispevajo k humanosti.
Ni isto, če služite profite z izkoriščanjem delovne sile ali narave. Ali z uničevanjem življenja drugih (trgovina z orožjem, igralništvo, spletni marketing sumljivih izdelkov itd). Zato ponavljamo: globina ni zaželena. A prepričani smo, da bo vse bolj iskana.
Prvine človečnosti
In katere so tiste karakteristike pojma, ki mu rečemo človečnost? Če naštejemo le nekatere, začnimo z besedo trud, ki nas aktivira, usmerja in krepi. Umsko, psihično, fizično in čustveno. Trudov je več vrst: od truda za delo, medosebne odnose, dobro klimo v podjetju in doma.
Trud in skrb za dobre izmenjave energij med nami je veščina. In redno delo na sebi, na gradnji znanja in vednosti nas krepi v splošni sposobnosti presoje. Da izberemo prave možnosti, ki so nam trenutno dane. Ko se trudimo, osvajamo nove svetove. Ko se naučimo tujega jezika, taksonomijo nekega naroda. Ko se naučimo plesa, osvojimo gibe in izpilimo motoriko. Ko končamo fakulteto, pridobimo licenco in korpus določenih znanj, ki nam lahko koristijo.
Z neprestanim učenjem in izpopolnjevanjem kompetenc rastemo in ekspanzija našega duha navzven se začne. In bolj kot smo v lastnih kreacijah empatični, večjo dodano vrednost doprinesemo družbi, a ne nujno denarnici. Raziskovalec, ki odkrije ključne spojine pri zdravljenju raka, ima brez dvoma večjo vrednost za človečnost kot podjetniki, ki služijo iz nuje in ne iz primarne drže plemenitosti, ki gradi za celoto.
Naši predniki so pokazali prvo civiliziranost že v pradavnini. Ko so poskrbeli za ranjene sočlane skupnosti, kar razločno vidimo na zaceljenih kosteh, ko pleme ranjenega ni prepustilo na (ne)milost divjim zverem, pač pa ga je negovalo in zdravilo. Prevzeli so odgovornost. Z empatijo in sočutjem.
Prevzemanje odgovornosti je naslednja kvaliteta, ki brez dvoma definira pojem človečnosti. Kot je v podcastu številka 143 poudaril Klemen Selakovič, so v slovenščini besede, ki opisujejo določene karakteristike, sestavljene iz dveh delov. Prvi del besede opisuje določeno lastnost – hitrost, iznajdljivost, natančnost itd. –, dodamo pa jim končnico "ost". Odgovornost je torej sposobnost odgovora.
Odgovor in ost. Torej, usmeritev kot ost nakazuje držo zrelega človeka, ki ne išče izgovorov in bližnjic. In posameznik, ki se v kateremkoli času odloči za kvaliteto odgovarjanja za lastna dejanja, misli in besede, je tvoren. Je bodoči človek, ki išče in najde. Pot, srečo in mir. Da, ost kot usmeritev v odgovor. Ne v težave. "V tej sposobnosti se skriva moč, ki človeka potisne v boljše življenje – vedno znova. V sprejemanju odgovornosti je moč." (Selakovič, 2024)
Lahko si sicer naroči hrano prek Wolta, nakupuje preko drugih verig, a to počne z zavestjo. Ne otopelo in potopljeno v udobje, ki uniči draž. Voljo in težnjo po delovanju in raziskovanju sebe preko sveta in drugih.
Vse ali nič
Vsak posameznik, željan pozornosti in energije, ki jo lahko požanje preko spleta, je uročen. Uročen v premikajoče se figure, plastične ideje in možnosti, ki so navidezno tu, za nas. A tisti, ki redno delajo na spletnih objavah, snemajo videe in sporočila, dobro vedo, kako trdo je takšno delo. Najprej, je odgovorno, saj se s samorazkrivanjem odprejo na nevidnih duševnih ravneh, ki lahko vodijo v travme in izgorelost. Drugič, ogromno ljudi jih poišče, črpa in od njih pričakuje vse več, saj je vsak nov korak zopet novo tveganje in poleg akcije človek potrebuje počitek, kar socialna omrežja ne predpostavljajo. Če se ne pojavljate redno in kontinuirano, vas v tem paralelnem svetu praktično ni.
Besede, besede, besede. Nasveti, ki se ponavljajo, in človek, ki je kognitivno preobremenjen z aplikacijami, tone v džumbusu senzornih preobremenitev sluha, vidnega polja in neokorteksa, ki presnavlja ideje, ki so večkrat izpraznjene pomena in smisla. Vsi ti vplivi na zunanjo (materialno) zavest tanjšajo niti nevronskih poti, krepljenih v notranjo zavest, ki jo dosegamo v višjih stanjih zavesti (gama) ali umirjenih valovih (alfa).
Ob poplavi surovih idejnih nastavkov brez jasnine uma in presoje izčiščene inteligence se poti v zavedanju siromašijo. In tako peša tudi moč kognicije.
Tudi možgani so mišica. Če je ne krepimo, peša, atrofira. Kar prodajalci dušnega in moralnega striptiza točno vedo. Zato skrbno pazijo, da se globina ne razpase, saj bi pomenila veliko grožnjo milijonov, ki padejo z neba. Sicer redkim, padajo pa.
Konec človeštva? Nikakor, a zagotovo konec takšnega, kot smo ga poznali.
Izr. prof. dr. Lucija Mulej je sociologinja in antropologinja, ki v slovenskem prostoru utrjuje poslovno antropologijo. Razvila je metodologijo za proučevanje nevropsihoimunologije in psihosinteze, ki temelji na povezovanju inteligentnosti 4 Q (racionalne, čustvene, duhovne in fizične inteligence). V svojih knjigah raziskuje človeške svetove in duhovno dediščino s težnjo oblikovanja tvorne osebnosti in s tem družbe.
