Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Četrtek,
28. 11. 2013,
18.52

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Miha Mazzini

Četrtek, 28. 11. 2013, 18.52

7 let, 1 mesec

Kult karga: najbolj razširjena vera v Sloveniji

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Med drugo svetovno vojno so na številnih otokih v Tihem oceanu prebivalci nenadoma prišli v stik z najnaprednejšima družbama tistega časa.

Najprej so se izkrcali Japonci, čez nekaj let Američani, domačini pa so lahko opazovali sebi povsem neznano delovanje tuje civilizacije. In seveda so opazili, da gledajo družbo obilja, ki ne proizvaja ničesar! Ima pa zelo piramidno strukturo in na vrhu je šef, ki, kadar česa zmanjka, dobesedno vpije v nebo (v telefonsko slušalko) in glej – čez nekaj časa se pojavi tovorno letalo, iz njega pa se na padalu primaje zabojnik, poln prav tistega, kar družba potrebuje. Seveda so sami poskušali vpiti v nebo, a se ni odprlo. Ostala jim je ena sama mogoča razlaga: nimajo dovolj močnega vodje. Tako so se rodili kulti karga, kot jim rečejo antropologi, torej kulti tovora, ki se pojavi od nikoder, le če je vodja zadosti karizmatičen. Saj veste, vesolje se vam bo uklonilo in podobno. Tovrstni kulti niso omejeni na tihomorske otoke, pojavijo se kot čudežna rešitev ob krizah, pod voditeljem, ki množicam obljubi čudež.

Tito, največji ekonomist Balkana Komunizem je že sam po sebi oblika kulta karga. Močan vodja sestavi petletni načrt, ki je povsem nerealen, a se po trudu številnih in z malce ponarejanja rezultatov uresniči. Balkanske države so bile fevdalne in zaostale, nenadoma pa se je pojavil Tito, ki je briljantno izkoristil okoliščine. Kot je med drugo svetovno vojno vodil svoje enote med nemškimi in italijanskimi silami, na mejnih območjih in po nikogaršnji zemlji, tako je v hladni vojni vijugal med Sovjeti in Američani. Malo se je sprl s prvimi in dobil denar od drugih, nato je vajo ponovil v obratni smeri. Ljudstvo je dobilo nepremičnine, službe in potne liste za izlete v Trst.

Tito je umrl pravočasno. Ko je padla železna zavesa, je bilo njegove ekonomske igre dokončno konec in iz kulta karga, ki ne proizvaja, marveč se le zaželi, bi se morale balkanske države spremeniti v družbe, ki proizvajajo in potem trošijo. Globalizacija nam ni šla na roko, prav tako ne tuje finančne norosti, domači lopovi pa so zgrabili, kar se je zgrabiti dalo, in vse skupaj se je končalo v vračanju k nerazvitosti in predmoderni miselnosti. Skratka, nekako smo izgubili stoletje.

Pasivnost Najslabša plat kargo kulta je pasivnost. Zavpijem v nebo in nič se ne zgodi. Torej mora zavpiti nekdo drug, Vodja. Počakajmo ga. In potem dobimo množico, ki je pasivna na vseh področjih, tudi na političnem. Povsem mi je jasno, da sta verjetno aktivnost in pasivnost porazdeljeni med prebivalstvom po normalni distribuciji, razen če družbene okoliščine ne pomaknejo vrha distribucije v levo ali desno; pri nas zagotovo v pasivnost. Prav pri srcu me je zabolelo, ko sem oni dan bral članek o nezaposlenih in njihovih željah – želijo si botra, da jim da službo. Pazite, ne službe same, marveč botra (Vodjo) in potem od njega dano službo, ki jim bo povedala, da so v varnih rokah in da Oče skrbi zanje.

Ni čudno, da naglo vstaja kult Tita in nostalgija za njegovim kultom karga, torej socializmom sedemdesetih.

V kultu karga je sleherna aktivnost čisto brez pomena. Vi se trudite, prava oseba pa samo pokliče in že ji vse pade z neba. V tem je tragedija vseh zaposlovanj in poslov prek (sorodstvenih) zvez in poznanstev – ker uničijo aktivnost tistih, ki so sposobni, a zunaj omrežja, s čimer se družba dolgoročno siromaši.

Država bo dala Pogovori v Sloveniji se po navadi končajo z "Država bo dala!", pa naj gre za kulturo ali gospodarstvo. Tito je res umrl, država pa je ostala nekakšen njegov nadomestek – in potem se jezimo nanjo, ker ne da. Dajala je, dokler je zmogla do poceni posojil, potem pa je učinkovitost kulta karga pričela pešati. V naši mentaliteti je denarja vedno več, kot ga proizvedemo, tega smo navajeni: stoletja se je skrival v okupatorjevih žepih, potem pa ga je dobavljal Tito, v samostojni državi pa spet posojila.

Po svoje je naša miselnost otroška, zanjo zadostuje le želja. Pred časom sem pisal o naslednji državljanski pobudi (Čas je za državo) za porodnišnico v Brežicah:

"Oglasila se je civilna iniciativa in gospa, ki jo zastopa, je izrazila srž, s katero so pridobili 20 tisoč podpisov: 'Čeprav se vsak dan vozi delat v Ljubljano, ji je ta vendarle tuja in raje rodi v Brežicah, je dejala in tako utemeljila zahtevo.' Kar je poslanca Branka Grimsa tako presunilo, da je obljubil 'morda celo odpreti kakšno porodnišnico'."

Tu imamo vse: to skrajno naivnost, ki niti ne čuti, da bi morala željo res utemeljiti, in politika, ki se že vidi kot močnega vodjo kulta karga in se že javlja, da bo telefoniral tja, od koder stvari padajo z neba. Vse skupaj podprto z 20 tisoč podpisi!

Spotoma: peticija je bila uspešna, porodnišnica še deluje.

Banke bodo dale Tudi znani poslovneži so lahko verniki kulta karga. Preberimo še enkrat tole izjavo Igorja Bavčarja, o kateri sem že pisal (Hočemo boljše zgodbe!): "Istrabenz je do spremenjenih razmer na finančnih trgih generiral stabilen denarni tok, ki je izviral iz bančnih posojil." Kaj pomeni "stabilen denarni tok iz bančnih posojil"? Direktor pokliče v banko in tam vzleti helikopter, ki nad upravo Istrabenza odvrže paket denarja, privezan ob padalo? Ko se časi spremenijo in v banki nehajo dvigovati telefone, podjetje propade.

Ko takole razmišljam, se mi zdita ekonomija in menedžerstvo silno preprosta zadeva, škoda, da ju nisem šel študirat. Danes bi bil bogat, obljubljam pa, da bi vsak dan za pol ure svoj telefon prepustil siromakom, naj kličejo in si zaželijo še oni.

Kaj vodjem sploh preostane? Želja po delujočem kultu karga se v Sloveniji veča, razvidna je iz medijev, spletnih komentarjev in pogovorov. Skozi zgodovino v resnici drugačne oblike sploh ne poznamo: ta diktatura in ona, v ozadju pa vedno resursi, ki jih nismo sami pridelali. Čas je zrel, ljudstvo tudi, kandidatov za vodje je vedno in povsod veliko. Ostaja le ena sama težava: darilo, ki ga lahko Vodja prikliče? Svetla prihodnost je stara obljuba, ki ji nihče ne verjame in je nihče ne upa izreči. Čudež kulta karga se mora vedno zgoditi zdaj, ne čez desetletja. Visoke plače zdaj? Polna zaposlenost zdaj? Si upate to obljubiti, dragi potencialni vodje?

Prihodnost je videti izgubljena, sedanjost tudi. Kaj pa preteklost? Kaj če se tam zgodi kakšno čudo? Recimo, da jo napišemo na novo in dobimo čisto nove zmagovalce? Bi to zadostovalo? Kot narod smo zelo obrnjeni v preteklost, ker se nam zdi varna, smo jo pač že preživeli. Kaj če vzpostavimo kult karga preteklosti, da bi ob njem pozabili na tegobe sedanjosti in slabe napovedi prihodnosti?