Četrtek, 28. 11. 2013, 18.52
7 let, 1 mesec
Kult karga: najbolj razširjena vera v Sloveniji
Najprej so se izkrcali Japonci, čez nekaj let Američani, domačini pa so lahko opazovali sebi povsem neznano delovanje tuje civilizacije. In seveda so opazili, da gledajo družbo obilja, ki ne proizvaja ničesar! Ima pa zelo piramidno strukturo in na vrhu je šef, ki, kadar česa zmanjka, dobesedno vpije v nebo (v telefonsko slušalko) in glej – čez nekaj časa se pojavi tovorno letalo, iz njega pa se na padalu primaje zabojnik, poln prav tistega, kar družba potrebuje. Seveda so sami poskušali vpiti v nebo, a se ni odprlo. Ostala jim je ena sama mogoča razlaga: nimajo dovolj močnega vodje. Tako so se rodili kulti karga, kot jim rečejo antropologi, torej kulti tovora, ki se pojavi od nikoder, le če je vodja zadosti karizmatičen. Saj veste, vesolje se vam bo uklonilo in podobno. Tovrstni kulti niso omejeni na tihomorske otoke, pojavijo se kot čudežna rešitev ob krizah, pod voditeljem, ki množicam obljubi čudež.
Tito je umrl pravočasno. Ko je padla železna zavesa, je bilo njegove ekonomske igre dokončno konec in iz kulta karga, ki ne proizvaja, marveč se le zaželi, bi se morale balkanske države spremeniti v družbe, ki proizvajajo in potem trošijo. Globalizacija nam ni šla na roko, prav tako ne tuje finančne norosti, domači lopovi pa so zgrabili, kar se je zgrabiti dalo, in vse skupaj se je končalo v vračanju k nerazvitosti in predmoderni miselnosti. Skratka, nekako smo izgubili stoletje.
Ni čudno, da naglo vstaja kult Tita in nostalgija za njegovim kultom karga, torej socializmom sedemdesetih.
V kultu karga je sleherna aktivnost čisto brez pomena. Vi se trudite, prava oseba pa samo pokliče in že ji vse pade z neba. V tem je tragedija vseh zaposlovanj in poslov prek (sorodstvenih) zvez in poznanstev – ker uničijo aktivnost tistih, ki so sposobni, a zunaj omrežja, s čimer se družba dolgoročno siromaši.
Po svoje je naša miselnost otroška, zanjo zadostuje le želja. Pred časom sem pisal o naslednji državljanski pobudi (Čas je za državo) za porodnišnico v Brežicah:
"Oglasila se je civilna iniciativa in gospa, ki jo zastopa, je izrazila srž, s katero so pridobili 20 tisoč podpisov: 'Čeprav se vsak dan vozi delat v Ljubljano, ji je ta vendarle tuja in raje rodi v Brežicah, je dejala in tako utemeljila zahtevo.' Kar je poslanca Branka Grimsa tako presunilo, da je obljubil 'morda celo odpreti kakšno porodnišnico'."
Tu imamo vse: to skrajno naivnost, ki niti ne čuti, da bi morala željo res utemeljiti, in politika, ki se že vidi kot močnega vodjo kulta karga in se že javlja, da bo telefoniral tja, od koder stvari padajo z neba. Vse skupaj podprto z 20 tisoč podpisi!
Spotoma: peticija je bila uspešna, porodnišnica še deluje.
Ko takole razmišljam, se mi zdita ekonomija in menedžerstvo silno preprosta zadeva, škoda, da ju nisem šel študirat. Danes bi bil bogat, obljubljam pa, da bi vsak dan za pol ure svoj telefon prepustil siromakom, naj kličejo in si zaželijo še oni.
Prihodnost je videti izgubljena, sedanjost tudi. Kaj pa preteklost? Kaj če se tam zgodi kakšno čudo? Recimo, da jo napišemo na novo in dobimo čisto nove zmagovalce? Bi to zadostovalo? Kot narod smo zelo obrnjeni v preteklost, ker se nam zdi varna, smo jo pač že preživeli. Kaj če vzpostavimo kult karga preteklosti, da bi ob njem pozabili na tegobe sedanjosti in slabe napovedi prihodnosti?