Petek, 7. 7. 2023, 22.20
1 leto, 4 mesece
Konec sveta, kot ga poznamo: Schrödingerjevi domoljubi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,05
Slovenija ima z velikimi državnimi prazniki neznansko srečo. Morda gre za naključje ali pa za manifestacijo nezavednega, a oba glavna državna praznika, 26. december in 25. junij, sta v koledar postavljena sila praktično. Dan samostojnosti in enotnosti v čas božično-novoletnih praznikov, dan državnosti pa na konec šolskega leta. Praktična nrav narodova tako vedno znova domoljubne aktivnosti združuje z bolj praktičnimi, kot je smučarija pozimi ali pa hiter skok na morje poleti.
Posledično so tradicionalna škandaliziranja o tem, kdo se je udeležil katere proslave in kateri nastop je žalitev čigavih domoljubnih čustev, potisnjena v drugi plan. Vsaj tako pomembno je namreč ujeti "last minute" ponudbo v katerem od turističnih središč. Ali pa vsaj organizirati obisk kitajske restavracije kot nagrado za odlično spričevalo ob koncu šolskega leta.
V tem vrtincu dela prostih dni, podaljšanih koncev tedna in kislo pekoče juhe je bila skoraj neopažena novica, da je ministrstvo za kulturo v javno obravnavo poslalo novelo zakona o javni rabi slovenščine.
Povedano na kratko, ministrstvo pod vodstvom Aste Vrečko je zmotilo dejstvo, da navkljub domnevno jasnim zakonskim določilom slovenščina na domačem tržišču ni prisotna v vseh operacijskih sistemih elektronskih naprav, slovenski podnapisi pa niso na voljo pri vseh ponudnikih pretočnih vsebin.
Veliki simbolizem majhnih sprememb
Novica je bila skoraj neopažena. Ni pa bila povsem neopažena, saj je - pričakovano - ponovno odprla vprašanje ogroženosti slovenskega jezika. Malo manj pričakovano je bilo, da so tehnološkim idealistom, ki med izrazoma "file" in "datoteka" ne vidijo razlike, pritegnili ljudje, ki so si še nekaj dni pred tem dali veliko opraviti s tem, zakaj na državni proslavi nastopa Magnifico.
Gre za takoimenovane Schrödingerjeve domoljube, ki jim nacionalna zavest hkrati je in ni pomembna. Pač v odvisnosti od tega, ali lahko z njo napadajo politične nasprotnike ali ne.
Spremembe zakona, ki jih predlaga ministrstvo Aste Vrečko, so, gledano s praktičnega vidika, minorne. Gre predvsem za to, da bi odpravili nejasnosti, ki so vodile v nasprotujoče si razlage in - posledično - ne prav zelo zagret nadzor nad izvajanjem zakona. Še posebej, kadar so bile (domnevne) kršiteljice večje mednarodne korporacije.
Po drugi strani pa ima poteza velik simbolni pomen, saj vendarle kaže, da država vsaj na tej ravni s skrbjo za jezik misli resno. V končni fazi, če je bila korporacija Microsoft že pred skoraj tremi desetletji sposobna posloveniti operacijski sistem Windows, potem ni razloga, da korporacija Apple tega s svojimi Mac-, i-, in kar je še njenih OS-ov, tega ne bi bila sposobna danes.
In če je verjeti poročilom z Maistrove, naj bi se stvari na tej točki že premikale. To naj bi namreč predstavniki jabolčne trvrtke ministrici Vrečko zagotovili med njenim obiskom v Bruslju pred kakšnim mesecem in pol.
Lahovnikov Netflix račun
Do tovrstnih poročil je sicer dobro gojiti nekaj skepse, saj blatnodolska politika s Silicijevo dolino tradicionalno nima sreče. Le kdo bi lahko pozabil obisk Cerarjevega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja v Silicijevi dolini, kjer se je ves ponosen slikal ob usmerjevalni tabli pred enim od visokotehnoloških podjetij, kjer so mu namenili zgolj nekaj vljudnostnih fraz. Ali pa partnerske pogodbe med Googlom in Janševim ministrom za digitalizacijo Markom Borisom Adrijaničem, kjer se je izkazalo, da gre za nezavezujoč dokument, ki je bil bolj kot ne sam sebi namen.
Simbolika novele zakona pa je tudi (ali pa predvsem) v tem, da ukinja monopol politične desnice kot samooklicane braniteljice slovenske identiete. Je že tako, da je črtenje levičarskega hudiča pomembnejše od skrbi za materni jezik.
Kako drugače naj si sicer razlagamo jadikovanja vodilnih možganskih trustov na desnici, češ da gre za napad antikapitalistične levice na zakonitosti svobodnega trga. Matej Lahovnik, denimo, je najprej pripomnil, da se bodo televizije in tablice pač kupovale tam, kjer aplikacije, kot je Netflix, ne bodo imele slovenskih podnapisov, nato pa pribil, da ne pozna nikogar, ki bi pogrešal slovenske podnapise.
Če odmislimo neprijeten sklep, da Lahovnik očitno bodisi pozna res malo ljudi ali pa ima šokantno slab okus pri sklepanju poznanstev, ostaja dejstvo, da očitno nima pojma o delovanju tovrstnih storitev.
Pesimizem tehnoloških idealistov
Podnapisi namreč niso vgrajeni v naprave, na katerih delujejo aplikacije za pretočne storitve, pač pa je njihova dostopnost odvisna od tega, kje je uporabnik ustvaril račun. Povedano drugače, če je Matej Lahovnik svoj Netflix račun odprl v Sloveniji, je popolnoma vseeno, ali je televizijo kupil v Blatnem dolu ali prek katere od globalnih spletnih trgovin. V vsakem primeru bo imel na voljo tudi podnapise v slovenščini.
In prav je tako.
Zahteva po slovenskih podnapisih in operacijskih sistemih v slovenščini namreč ni utemeljena z domnevno ogroženostjo jezika, kot napačno trdijo tehnološki idealisti, pač pa ravno obratno. Tehnološki idealisti (kamor Lahovnika z njegovim omejenim poznavanjem delovanja teh storitev nikakor ne gre šteti) so namreč še vedno mnenja, da je vztrajanje pri slovenščini korak nazaj, ki omejuje dostopnost informacijske in telekomunikacijske opreme in storitev. In iz te napačne predpostavke potem izpeljejo še bolj napačen sklep, da bo oblast v končni fazi zahtevala prevode vseh spletnih vsebin, ki so na voljo v Sloveniji.
Ideja o slovenskem prevodu celotnega interneta je sicer sila zabavna, a ta katastrofični scenarij je zgolj posledica napačnega razumevanja situacije.
Ta je namreč točno obratna od, denimo, tiste v visokem šolstvu, kjer se sive eminence še vedno uspešno upirajo možnosti predavanj v tujih jezikih. Tam je skrb za usodo slovenščine pogosto zgolj krinka za omejevanje akademske konkurence in prikrivanje lastne povprečnosti. Pogosto na račun kvalitete študija in izmenjave študentov.
A praksa na visokošolskih ustanovah je v resnici sila, torej, praktična. Predavanja v tujih jezikih se izvajajo po potrebi, ne glede na zakonska določila. Zato bi bilo prav, da se zakonodaja popravi tudi na tem področju.
Korporativna lenoba in pohlep
Kajti slovenščina niti pod razno ni ogrožena. Ravno nasprotno. To se seveda ni zgodilo samo od sebe, pač pa je rezultat tako sistematične kot ljubiteljske skrbi za jezik. Ta je tako končno dovolj enakopraven, da ga lahko brez zadrege postavimo ob bok drugim, večjim jezikom. In ravno zaradi tega lahko uporabniki brez slabe vesti ali ponižne hvaležnosti zahtevamo storitve globalnih ponudnikov v slovenščini.
Nič več ni treba moledovati in računati na dobrohotnost regijskega direktorja te ali one multinacionalke, da skupini zanesenjakov omogoči prevajanje tega ali onega kosa programske opreme. In če mnogi ponudniki programja ter pretočnih storitev že danes ponujajo svoje izdelke v slovenščini, potem ni razloga, da tega ne bi počeli vsi.
Natančneje, razloga sta lahko zgolj korporativna lenoba in pohlep. Ne enega ne drugega pa državi ni treba podpirati.
Lahko pa, tako kot vsaka druga država, ki da kaj nase, Slovenija poskrbi, da bodo multinacionalke angažirale domačo delovno silo in tudi na ta način dvigovale bruto družbeni proizvod. Če država to počne z lakirnicami, laboratoriji in letališči, ni razloga ta tega ne bi počela tudi za prevajalke in prevajalce.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Kolumnist Siola Aljaž Pengov Bitenc.
