Ko kavalir postane dama

Ali pa rodila otroka (če bi me bil zmožen oploditi v mimohodu). Pa ne, da si sama ne znam pridržati vrat – sem leta in leta trenirala svoje bicepse ob odpiranju nutelle. Ampak me to dejstvo, da se moški za trenutek opomni, da na svetu ni sam in da bi lahko nekomu drugemu dal prednost, gane kot gane mater ptico prvi let njenega enoperutega otroka.

Čeprav se govori, da so nekoč povsod bili ti kavalirji. Pomagali so pri izstopu iz vlaka, čez luže nosili dame, da si niso zmočile do tal segajočih spodnjih hlačk, odpirali so vrata, kozarce od kumar in posledično so odpirali tudi srca in deviške pasove žena.

Je pa res, da so mogoče kavalirji začeli izumirati tistega leta, ko so po gobe šle tudi dame. Ker, in to govorim z vsem dolžnim spoštovanjem, ko malo pogledate naokoli med nove generacije žensk, je beseda "dama" nekje zadnja na seznamu besed, s katerimi bi jih opisali. Mladenke, ki s kazanjem ledvic tvegajo permanentno vnetje mehurja in se medtem galantno derejo: "Stara, kaj tankaš?", so res vse prej kot delikatne rožice, ki bi jim moški ponudili roko. Dasiravno jim pa rade volje ponudijo kak drug, krajši ud.

Kdo te ovlaži? Ampak bodimo tudi povsem iskreni – so kavalirji res tisti, ki nas, ženske, te dni fascinirajo? Je prijaznost tista, ki nas ovlaži? Ker sama se ne spomnim enega primera, da bi, medtem ko sem sedela nasproti prijaznega fanta, ki me je spraševal po mojem počutju, ki je kazal interes za moje življenje in je na koncu večera dejansko tudi plačal mojo pijačo, hotela kaj več kot to, da gre z mano v Ikeo in mi ob tem globokem poznavanju moje duše pomaga izbrati primerno preprogo za mojo dnevno sobo. Preprogo, na kateri pa se bom nedamsko valjala z drugim. Takim, ki po vsej verjetnosti niti ne bo točno vedel, kako mi je ime.

Ker nenazadnje imamo ženske ta sindrom matere, ki želi reševati in popravljati. In verjemite mi, na svetu ni dovolj jošk, ki bi podojile vso četico nepodojenih tipov, ki so že skakali po mojem parketu. In medtem ko so mi oni pred nosom zapirali vrata, sem si jaz z bormašino (Cirkularko? Klinc, nisem tišlar) sama izrezovala pasjo linico in lezla za njimi z vsemi mogočimi metodami, da jih spremenim. Ker, hudiča, v filmih je funkcioniralo, zakaj ne bi tudi pri meni?

A življenje ni Hollywood In iskreno, nimam pojma, kje se je zalomilo. Zakaj nas ne zaščemi ob tej prijazni sorti dečkov, ki bi si zapomnili rojstne dneve naših mam ter mačk in bi nam na potapljajoči se ladji dejansko odstopili mesto v reševalnem čolnu. Ker nas privlačijo taki, ki bi nas na Titanicu z veslom tolkli po glavi, da bi lahko rešili lastno rit.

Me pa bi z reševalnim obročem v eni in s srcem v drugi roki za njim plavale delfina v prepričanju, da je tak samo zato, ker mu manjka ljubezni. Ker mu manjkamo me. Oh. Ko pa je dejansko vse, kar mu manjka, en konkretni tečaj kulturnega obnašanja, škarje za prerez popkovine z mamo ter par čelnih udarcev v genitalije.

Kako sem spoznala tvojega fotra Sicer nisem nek pristaš te delitve vlog spolov, kjer tip šraufa avto (in ljubice), ženska pa si med kuhanjem predstavlja, kako jo čez pralni stroj nagne Jose Armando. A odkrito povedano bi si želela, da bi moški bili manj dame (in da bi ženske svojo ženstvenost izživljale še drugače kot s kazanjem bradavičk in igranjem neumne blondinke).

Nasploh pa bi si želela, da se moški najprej odločite, kaj bi radi s sabo, preden v svoj kaos zalučate nas. In če menite, da ne veste, kaj bi, se dajte še malo zapret v klet in si ogledat res bogato ponudbo Hustler tv.

Ker klinc, saj mogoče smo si res same krive, da se nagonsko drgnemo ob povsem napačne, ampak trenutno se zdi, da so pravi izumrli že v času Tita. Zato vas, slovenski moški, v imenu vseh samskih žensk iskreno prosim: "Najdite tipa v sebi!" Ker si res ne želim, da nekoč otroku na vprašanje, kako sem spoznala njegovega fotra, odgovorim: "Veš, mami pa je atija spoznala tako, da ga je nesla čez lužo."