Klub samskih žensk

In da, tokrat brez dvoumnih oklepajev, ki bi iz "samskih" delali "sanjske". Je, kakor je. Na eni točki pogledaš okoli sebe in ugotoviš, da si se prostovoljno ali pa prisilno včlanila med to gručo žensk.

Za mnoge ti je jasno, zakaj svoje življenje delijo samo s sabo, psom ali mačkami, za druge se iskreno čudiš. Za sebe ... Si malo tu in malo tam. In ni ga recepta, drobnega tiska ali spletnih zmenkarij, ki bi ti rešile dano situacijo. Si, kjer si. In dejansko (da, spet bo zaplapolala feministična zastava) ni slabo. Dokler ne postane.

In dokler ne ugotoviš, da pa so glavna tema vseh teh močnih žensk, ki si kakopak ne želijo nikogar (prosim, ločimo med želeti in potrebovati, ker je razlika) – moški. Je poklical, ni, koga je izbral pred tabo, zakaj je odšel prejšnji, kam bi poslala zdajšnjega zmenkovalca, kaj je z vsemi narobe in zakaj prav jaz. Bodimo iskreni, to so teme. In v vsej edninski gloriji in odkar govorim, da mi nič ne manjka, jih tudi sama redno uporabljam.

Slep vodi slepega Morate vedeti, da smo teoretično vse izjemno pametne. Sama bi lahko vodila predavanja o odnosih in z iskrico v očeh (ter zajetnim kupom denarja na tekočem računu) govoričila o vseh lastnih izkušnjah ter dajala drugim revam občutek, da še je upanje. Dokler me ne bi vprašali, kako sem spoznala svojo sorodno dušo. In bi odgovorila: ''No, po Čarlija pa sem šla kar v zavetišče.''

Ker je vsak od nas doživel en kup situacij, vsi smo izkusili odnose v njihovi najlepši in najslabši izdaji, kakopak imamo o tem ogromno povedati. Ker seveda sklepamo po sebi. Ko nam opisujejo svoje okoliščine, pred nami zaplava obraz bivšega in nam je v trenutku vse jasno. In potem svetujemo, predavamo, dajemo navodila in doma zaspimo z mislijo, da je naše gorje nekomu končno prišlo prav. A klinc, kmalu se izkaže, da je tip dejansko samo izgubil telefon in je ni varal z natakarico.

Vse za eno, ena po svoje Na srečo se tako ali tako ne poslušamo. Res. Vprašamo za nasvet, ga dobimo, prikimavamo, ga ignoriramo. Čudna so pota samskih žensk. In potem še čutimo potrebo po tem, da svoje odločitve pred preostalo samsko gručo upravičujemo.

Ne, ker dejansko menimo, da smo ravnale narobe, ampak ker nočemo, da nas izločijo iz te čudovite naveze, kjer bi morale biti močne, manj hrepeneče po odnosu in bolj pripravljene na večno hranjenje s sabo. No, pa tudi zato, ker se nismo držale vsaj desetih blaznih zapovedi iz samske Biblije.

Ene to jemljejo resno. Ene bi zarisale obraze moških na svojo fasado in jih prečrtale. Tako vsaj nastopajo. A potem pride en vikend, ko se vse spremeni. Ko bi na fasado in svoje srce zarisale obraz samo enega moškega. In potem pridejo vsi vikendi, ko se točno ta borka za samske ženske več ne javi. Ker se je spojila s partnerjem in skupaj uživata v večni dvojini, amen. In nič ni s tem narobe, da se razumemo, nič.

Človek je sam gospodar svojega časa, svojega življenja in kot tak se naj sam odloči, s kom in kako bo preživljal te redke ure, ki so nam dane (november je, ne mi zameriti pridiha depresije). Ampak mogoče je malo nepošteno biti v samski obliki vedno najbolj glasna oseba, ki vsem pridiga, kako je treba ceniti prijatelje, in ki vehementno očita vsem, ki kdaj zaradi partnerja odletijo iz gnezda, a bo pa sama prva, ki bo ob vsakem stiku z izbočeno genitalijo naredila rez. Prosim, dajmo se oceniti. Pa ceniti. Pa ne poceniti? Recimo.

Rada vas imam tudi, ko mi greste na živce In to je najbolj iskreno in preprosto dejstvo. Rada imam vse ženske v svojem življenju. V samski in vezani obliki (ne nazadnje je pod vsako vezano nekje tudi samska različica). V sitni in zabavni. Rada jih imam zato, ker jih na eni točki nisem nehala imeti rada. Ne glede na to, koliko butastih stavkov si izmenjamo, za kakšne neumnosti se spopadamo, koliko neuporabnih nasvetov si damo in kako bebasto pametne včasih smo. In moški, vem, da vam ni lahko penetrirati v tako gručo. Klinc, še sama si včasih želim pobegniti. Ampak, saj veste, kako je s penetracijo – po prvem vbodu gre samo navzgor.