Kdo se boji zasebnih šol?

Starejši bralci se spomnite, mlajši pa ste morda že slišali: v socializmu smo kot višek liberalnosti dopuščali zasebno pobudo v kmetijstvu in pri obrtnikih. A ker je bilo zasebništvo tujek v sistemu, smo ga strogo omejili: kmetje niso smeli imeti več kot 10 hektarov lastne zemlje, obrtniki pa ne več kot 5 zaposlenih. Karkoli več bi lahko ogrozilo celovitost in obstoj sistema socialističnega zadružništva in združenega dela. Sedanji poskus Združene levice in Socialnih demokratov, da bi z ustavnimi spremembami omejili zasebno osnovno šolstvo na skopo odmerjene vrtičke nekje daleč na obrobju, me še najbolj spominja na oživljanje te stare dediščine v novih časih. Kaj je spustilo duha iz steklenice? Kot se zadnje čase pogosto zgodi, je za nepopisno jezo socialističnih strank spet krivo ustavno sodišče. To je decembra lani ugotovilo neustavnost zakona, po katerem zasebne osnovne šole za izvajanje obveznega javno veljavnega programa dobijo 15 odstotkov manj sredstev kot državne. Njihova utemeljitev je preprosta: ker je osnovna šola obvezna in ker ustava zagotavlja brezplačno osnovno šolo, mora država v celoti pokriti stroške obveznega programa ne glede na to, kdo ga izvaja. Seveda je takšna odločitev sprožila srdit odziv dežurnih poveličevalcev vsega javnega. Ko so se nekoliko zbrali, so v državni zbor poslali predlog za spremembo ustave. Po tem predlogu naj bi v ustavo zapisali, da je država dolžna financirati samo javne osnovne šole, zasebne šole pa lahko sofinancira (torej ne v celoti) pod pogoji in v višini, kot jih določi zakon. S tem bi se na eleganten način izognili odločbi ustavnega sodišča, da je treba zakon uskladiti z ustavo, saj bi namesto tega ustavo uskladili z (neustavnim) zakonom. Ob tej pobudi se je koristno spomniti nekaterih dejstev, ki jih je v ognjeviti razpravi o odločbi ustavnega sodišča marsikdo spregledal. Kaj država plačuje zasebnim osnovnim šolam? Če želi zasebna šola dobiti javna sredstva, mora izpolnjevati povsem enake pogoje kot državna. Izvajati mora javno veljaven izobraževalni program, ki mora biti v skladu z zakonsko določenimi cilji in zagotavljati enakovreden standard izobraževanja kot javne šole. Glede prostorov, opreme, strokovnih delavcev, učbenikov in plač veljajo zanje enake zahteve in omejitve kot za javne šole. Tudi nadzor nad izpolnjevanjem vsega zahtevanega je enak tako za javne kot zasebne šole. Država zasebnim šolam torej plačuje izvajanje enakih programov kot državnim – vendar v 15-odstotnem nižjem znesku. Ne plačuje pa dodatnih vsebin, za katere se zasebne šole odločijo glede na svoja pedagoška prepričanja (kot na primer Waldorfska šola) ali svetovni nazor (kot na primer katoliška osnovna šola). Prav tako ne plačuje njihovih prostorov in naložb. Vse to je prepuščeno tistim, ki so šolo ustanovili ali vanjo vpisali svoje otroke. Koliko stanejo zasebne osnovne šole? Kot izveste na portalu e-uprave, lahko starši danes otroke vpišejo v vsega tri zasebne šole. Po statističnih podatkih je bilo v lanskem šolskem letu vanje vpisanih 921 učencev ali pol odstotka vseh. Po zadnjih dostopnih podatkih (za 2012) je bilo na njih zaposlenih 141 učiteljev ter strokovnih, svetovalnih in vodstvenih delavcev, ali 7 promilov vseh zaposlenih v osnovnem šolstvu. Lani je država zasebnim šolam namenila 0,44 odstotka vseh sredstev za izvajanje osnovnošolskih programov. Ne spomnim se, da bi že kdaj kakšna politična stranka predlagala spremembo ustave ali sploh zagnala takšen vik in krik zaradi nečesa, ker je po svojem materialnem pomenu tako majhen del celotnega sistema. Zakaj torej gre pri vsem skupaj? Očitno denar tokrat ni glavna težava. Izvajanje odločbe, da je treba obvezne programe v zasebnih šolah financirati enako kot v javnih, bi danes zahtevalo dodatnih 290 tisoč evrov ali pol promila vseh javnih sredstev za osnovnošolske programe. Za boljšo predstavo: če bi ta denar razdelili učiteljem ter strokovnim in vodstvenim delavcem na javnih šolah, bi vsak od njih dobil le za dober evro višjo mesečno plačo. Bruto, seveda. Če ne gre za denar, za kaj torej gre? Gre seveda za ideologijo. Da je predlagatelje ustavne spremembe vodil predvsem ideološki bes nad zasebnim šolstvom, razkriva že jezik njihov pobude. Če ste ohranili še kaj zdrave pameti, se boste ob nekaterih izbranih cvetkah neskončno zabavali: - odločitev peterice sodnikov ustavnega sodišča ruši vzpostavljeno razmerje in zasebnemu na široko odpira vrata ne le za uveljavljanje ekonomskega interesa, ampak tudi za dosego ideoloških, celo političnih ciljev, - razprava o vstopanju zasebnega na polje javnega je odločujoča za prihodnost te države, pri čemer ne bi smeli spregledati dejstva, da je Slovenija pravna in socialna država, - ne smemo dopustiti, da se ob vse bolj okrepljeni težnji po zagotavljanju konkurenčnega okolja javnemu tega siromaši in žali, hiranje pa cinično pospremlja z mislijo, da bo tako dosežena nova kakovost. Naj vas spomnim, govorijo o ureditvi petih promilov osnovnošolskega sistema. Od kod jemljejo vse to? Ideologija, iz katere izvira silni bes Socialnih demokratov in Združene levice nad odločbo ustavnega sodišča, korenini globoko v našem socialističnem miselnem izročilu. Del tega izročila je poveličevanje javnega in državnega ter zavračanje zasebnega. Država zagotavlja kakovost in enakost, zasebnike zanimata samo zaslužek in dobiček. Dejstvo, da so tudi zasebne šole neprofitni zavodi, takšnega razmišljanja prav nič ne zmoti. Ker si je eno od zasebnih osnovnih šol drznila ustanoviti katoliška cerkev, je enako pomembno tudi izročilo zaničevalnega odnosa do religije in verujočih ljudi. Religija je bila po znameniti Marxovi krilatici proglašena za opij za ljudstvo, verujoči ljudje pa so bili v najboljšem primeru vredni pomilovanja. Reveži si ne morejo kaj, da ne bi verjeli v nekakšne nedokazljive pojave in kot ovčice sledili duhovnim pastirjem, namesto da bi verjeli v komunizem in se po pašniku sprehajali za voditelji avantgarde socialističnega delovnega ljudstva. Toda, resno, ste že kdaj slišali, da bi redne molitve in obiskovanje verskih obredov zmanjševali otrokove sposobnosti za reševanje matematičnih nalog ali učenje tujih jezikov? Ali da prepevanje pobožnih pesmi otroku ne bi omogočalo enakega pevskega razvoja kot petje partizanskih koračnic? Pri ideologiji gre seveda za oblast Socialistična ideologija ni bila zgolj miselni sistem, bila je – kot bi ravno marksisti morali najbolje vedeti – sredstvo za ohranjanje obstoječih družbenih razmerij in gospostva. Spomnite se omejevanja zasebnih kmetovalcev in obrtnikov, ki sem ga omenil na začetku. Zasebniki so bili moteči, ker bi lahko, če bi se razmahnili, načeli monopol partije nad upravljanjem družbene proizvodnje in delitvijo dohodka. Religioznost je bila težava, ker je spodkopavala monopol nad mišljenjem in verovanjem ljudi. Za današnje socialiste so zasebne šole tako silno moteče iz zelo podobnih razlogov. Ko se ideologi ujamejo v lastno zanko Predlagatelji ustavnih sprememb poudarjajo, da mora biti javna šola svetovno nazorsko nevtralna in ideološko neobremenjena. Toda kot socialisti bi že morali vedeti, da je po trditvah postmarksističnih teoretikov prav šola glavni ideološki aparat države, ki vedno služi interesom vladajočega razreda. Tudi vrednostno nevtralna šola je zgolj ideologija, s katero se upraviči državno določanje vsebine poučevanja in izrine na rob vse, ki si upajo priznati, da glede vrednot niso povsem brezbrižni. Te protislovnosti svoje argumentacije pobudniki ustavne spremembe seveda ne vidijo, ker se je z njihovega položaja ne da videti. Kot poslanci so namreč tudi sami postali del vladajočega razreda in jim torej pripada pravica, da šolo naredijo takšno, kot se jim zdi najbolj prav. Če pa kdo želi, da bi njegove otroke poučevali po drugačni pedagoški doktrini ali svetovnem nazoru, pa naj iz lastnega žepa plačuje ne le to, ampak tudi obvezni del izobraževanja z vsebinami, ki jih predpiše država. Pri tem, kot rečeno, ne gre za denar. Gre za to, da tisti, ki bi radi učili ali vzgajali svoje otroke drugače, kot zapovedujeta uradna doktrina in politična pamet, preprosto ne smejo imeti enakih možnosti.