Sreda, 30. 12. 2015, 19.25
8 let, 7 mesecev
Kam so vsi pametni in pogumni letos odšli?
Za preboj Slovenije imam v mislih tri konkretne spremembe v prihodnjem letu. Nič posebnega niso, niso pretežke, če si jih res želimo, jih lahko zelo hitro uresničimo. To so:
Namreč, po lanski spodbudni gospodarski rasti se je ta nadaljevala tudi letos in vse kaže, da se bo tudi prihodnje leto. Ne v visokih številkah, vseeno pa okoli dveh odstotkov. Ampak v naši miselnosti je pa še vedno ostalo, da je treba živeti s krizo in sprejemati protikrizne ukrepe.
Ostala nam je miselnost iz časov, ko si je nekdo na najvišji vladni funkciji sam plačeval kavice, ker je varčeval, ni pa bil sposoben narediti varčnejšega sistema, pa čeprav je imel vzvode za to.
Tako so se na primer letos socialni partnerji pol leta pogajali o višini regresa za javne uslužbence. Pol leta za en regres? A hoče kdo dokazati, da smo nadgradili bruseljsko birokracijo? Se vam zdi ta dogovor socialnih partnerjev res nekaj trajnega, stabilnega, nekaj trdnega, kar bo veljalo vsaj pet let in se ne bo treba vsako leto znova spopadati in barantati s sindikati?
Ravno zaradi takšnega razmišljanja, odsotnosti poguma, zdrave pameti in svobode je letos Slovenija živela iz rok v usta. Nobenih korenitih in trajnih sprememb ni bilo, sistem države je 31. decembra povsem enak, kot je bil 1. januarja, ni nobenih očitnih izboljšav. Tanker, ki pluje po inerciji. Vlada je sprejemala ukrepke, ki ne prinašajo niti stabilnosti niti pozitivnosti.
Okuženi smo s stokanjem, da se nič ne da spremeniti, ker je kriza. Lepo vas prosim, to je predvsem izgovor za pomanjkanje vizije, idej in poguma.
Prosim vas, da mi v 2016 ne govorite več o varčevanju, a obenem se končno že začnite zavedati, da nasprotje od varčevanja ni razsipnost.
Čas je, da to pustimo za seboj. Prihodnje leto naj bo leto dejanj, ne tarnanja.
V Sloveniji okoli 65 tisoč ljudi prejema minimalno plačo. Letos se je vsa razprava vrtela okoli tega, dosežen je bil dogovor, da se minimalna plača v Sloveniji dvigne za par evrov. Za prihodnje leto pa si želim, da se ne pogovarjamo več samo o najnižjih plačah, temveč o plačah tistih, ki ustvarjajo več dodane vrednosti. Da se uspemo dogovoriti o sistemu, naj bo to javni sektor ali pa povsem zasebno podjetje, produktivni zaposleni pa naj dobijo dobro plačo, ne pa da se vzdržuje sistem množice slabo plačanih ljudi, ne glede na to, koliko delajo.
Zdaj pa še drugi del bogokletne želje: Želim, da se končno začnemo pogovarjati na konstruktiven način o plačah ljudi, ki jim je zaupano potegniti podjetja naprej. To, da še vedno velja Lahovnikov zakon, po katerem najvišja plača v državnem podjetju ne sme preseči šestkratnika povprečne plače (oziroma štirikratnika za manjše in petkratnika za srednje podjetje), ne motivira najboljših kadrov. Lahovnikov zakon je treba januarja odpraviti.
Ne nasedajte še v 2016 floskulam, da ima Slovenija ogromno pridnih in sposobnih ljudi, ki bi bili neko politično, uradniško ali menedžersko funkcijo pripravljeni opravljati tudi za polovico nižjo plačo. Pravo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je: Kje taki kadri nameravajo še zaslužiti, da pristanejo na tako netržno plačo?
Tako bi v 2016 tudi mnogo lažje opravili naloge, ki jih letos nismo zmogli. Kot na primer imenovanje sposobnega menedžerja zdravstvene blagajne ZZZS, ki bi imel moč in voljo urejati javno zdravstvo. Kar pomeni, da denarja ne bi razdeljeval plansko, temveč bi stimuliral izvajalce zdravstvenih storitev, da delajo več in bolje. Drznil bi si celo meriti njihovo kakovost. Se to tudi vam zdi bogokletno, nepredstavljivo in za Slovenijo neuporabno?