Kako so vam ustavni sodniki ukradli pokojnino

Predstavljate si, da bi podpisali pogodbo, da boste nekomu vsak mesec nakazali določen znesek, on pa vam bo v zameno čez deset let prepustil svoje dvosobno stanovanje – toda ko bi ta čas pretekel, bi vam namesto tega izročil ključe garsonjere svoje pokojne babice. Kaj mislite, da bi se zgodilo v pravni državi? Šli bi na sodišče in dobili v last obljubljeno stanovanje.

Zdaj pa si predstavljajte, da bi bil ta "nekdo" država in da ne bi šlo za pogodbo, ampak za zakon. Recimo za zakon, ki bi določil, da vsak, ki deset let prostovoljno varčuje na določenem računu, z vsakim plačanim obrokom dobi pravico do državne subvencije za kvadratni meter stanovanja. Nato bi država spremenila zakon in rekla, da vam za že plačane zneske ne pripada več cel kvadratni meter, ampak samo polovica, in to ne čez deset, ampak čez petnajst let.

Kaj bi se zgodilo v pravni državi? Varčevalci bi tožili državo in zmagali ali pa bi ustavno sodišče takšen zakon razglasilo za protiustaven zaradi spreminjanja pravnih razmerij za nazaj.

In kaj bi se zgodilo – ne v pravni državi, ampak – pri nas?

Poglejmo: naše ustavno sodišče je aprila odločalo o zakonu, ki je naredil nekaj takšnega, kot sem poskusil ponazoriti s temi primeri. Ugotovilo je, da tak zakon ni v nasprotju z ustavo.

Šlo je za odločanje o členih novega pokojninskega zakona, ki so uvedli razlikovanje med delovno dobo, pridobljeno s plačilom obveznih prispevkov, in delovno dobo, pridobljeno s prostovoljnim plačevanjem prispevkov.

Zahtevo za presojo ustavnosti so vložili sindikati ter posamezniki, ki so prostovoljno plačevali prispevke v pokojninsko blagajno tudi v času, ko niso bili zaposleni ali pa so bili zaposleni za krajši delovni čas. To so počeli zato, ker bi se jim po starem zakonu tudi ta leta štela v delovno dobo.

Novi zakon je določil, da se ta čas ne šteje več v delovno dobo, saj je kot pogoj za starostno upokojitev pred 65. letom določena delovna doba "brez dokupa". To pomeni, da morajo nekateri ljudje, ki so prostovoljno plačevali prispevke, zdaj delati tudi več kot pet let dlje ali pa se upokojiti predčasno in se sprijazniti z do 18 odstotki nižjo pokojnino.

Prizadeti seveda trdijo, da jim je novi zakon vzel določeno pravico, ki so jo že pridobili, in je zato v nasprotju z ustavo.

Foto: Tina Deu

Kaj je odločilo ustavno sodišče?

Ustavno sodišče je v svoji odločbi ugotovilo, da ne gre za poseg v pridobljene pravice, saj naj bi pravica do pokojnine nastala šele takrat, ko se posameznik upokoji in se mu po takrat veljavnih predpisih odmeri pokojnina. Zakon zato ni spremenil pravic, ki bi jih ljudje že imeli, ampak pravice, ki naj bi jim pripadle enkrat v prihodnosti.

Ko je sklenilo, da sporni zakonski členi niso retroaktivni (ne učinkujejo za nazaj), je ustavno sodišče sporne določbe pokojninskega zakona presojalo še z vidika, ali je šlo za neustaven poseg v pravna pričakovanja ljudi oziroma kršenje načela zaupanja v pravo. Opozorilo je, da gre pri tem zgolj za načelo, ki nima takšne stopnje nedotakljivosti, kot jo imajo na primer v ustavo izrecno zapisane človekove pravice. Ker je bilo treba pokojninski sistem nujno reformirati zaradi finančne nevzdržnosti, je bil zato takšen poseg v pravna pričakovanja upravičen in ni bil v nasprotju z ustavo.

Ustavno sodišče si je v odločbi privoščilo napisati tudi to, da bi ljudje takšno spremembo morali pričakovati, saj je bilo splošno znano, da je pokojninski sistem v krizi in da je bila takšna sprememba predlagana že v času Pahorjeve vlade (in bila zavrnjena na referendumu). Ljudje bi torej lahko pričakovali, da bo nova reforma predlagala vsaj enako slabo rešitev.

Kaj je ustavno sodišče spregledalo?

Z argumenti, ki so jih navedli v svoji odločbi, je mogoče upravičiti ustavnost splošnih reform pokojninskega sistema, kot je recimo povišanje upokojitvene starosti ali podaljšanje obdobja, ki se upošteva pri odmeri pokojnine. Menim pa, da je ustavno sodišče spregledalo določene posebnosti prostovoljnega plačevanja prispevkov, zaradi katerih teh sprememb ni mogoče obravnavati na enak način.

Najbolj očitno je seveda to, da so ljudje prostovoljno plačevali za pokojninsko dobo že mnogo let pred Pahorjevim predlogom pokojninske reforme in takrat gotovo niso mogli pričakovati, da bodo te določbe nekoč spremenjene.

Druga zelo pomembna zadeva, ki so jo spregledali, je, da ljudje s prostovoljnim plačevanjem prispevkov niso kupovali neke pravice za naprej, ampak so kupovali delovno dobo, ki jim je bila priznana takoj in tudi vpisana v delovno knjižico. Torej so pravico – pravico do priznanja delovne dobe – že uveljavili in pridobili.

Tretja enako pomembna zadeva, ki jo je ustavno sodišče spregledalo, je, da so ljudje prispevke za čas, ko niso bili zaposleni, plačevali prostovoljno in da so se za to odločili na osnovi ureditve, ki je takrat veljala. Če bi bil zakon drugačen – ali če bi bilo njegovo spremembo mogoče pričakovati – se za plačevanje prostovoljnih prispevkov morda ne bi odločili.

Ti dve zadevi – prostovoljnost plačevanja prispevkov in takojšnja, ne v prihodnosti obljubljena realizacija pravice do priznanja delovne dobe – sta po mojem mnenju ključna razloga, zakaj je bila odločitev ustavnega sodišča napačna.

Foto: Matej Leskovšek

Česa se ustavno sodišče ni vprašalo?

Ustavno sodišče se ni vprašalo, ali bi lahko zakonodajalec enak cilj dosegel z drugimi, ustavno manj problematičnimi sredstvi. V ustavni odločbi ne boste našli podatka o tem, koliko ljudi je prostovoljno plačevalo prispevke in koliko je pokojninska blagajna prihranila zaradi sporne spremembe obravnavanja delovne dobe.

Prav tako ne boste našli niti vprašanja, kaj šele razmisleka o tem, ali bi bilo enak prihranek mogoče doseči kako drugače, torej na način, ki bi pomenil manjši in manj pravno (ali ustavno) problematičen poseg v upravičena pričakovanja (in že priznane pravice) določene skupine ljudi.

Kako je ustavno sodišče prišlo v nasprotje s samim seboj?

Ustavno sodišče v svoji odločbi pojasnjuje, da obvezni pokojninski sistem združuje elemente solidarnosti in zavarovanja. Pri tem naj bi veljalo, da načelo solidarnosti vpliva na višino pokojnine (se pravi, da nekateri iz socialnih razlogov dobijo višjo pokojnino, kot bi izhajala samo iz plačanih prispevkov, nekateri drugi pa nižjo). Načelo zavarovanja pa je odločilno za samo pridobitev pravice do pokojnine.

Očitno je, da je sporni člen, ki ga je ustavno sodišče v svoji odločbi potrdilo, v nasprotju s tem načelom. Prvič, po načelu zavarovanja bi morali ljudje, ki so zahtevano število let plačevali prispevke, pravico do pokojnine dobiti pod enakimi pogoji ne glede na način plačevanja prispevkov – pa je ne več. Seveda bi bila lahko pokojnina nižja, če so bili prostovoljno plačani prispevki nizki, ne bi pa smel način plačila prispevkov vplivati na čas, ko človek pridobi pravico do pokojnine.

Kdo je na ustavnem sodišču ohranil trezno presojo?

Z odločitvijo se nista strinjala predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič in sodnica Etelka Korpič - Horvat. Sodnica je napisala odklonilno ločeno mnenje, ki ga je podpisal tudi predsednik.

V njunem ločenem mnenju je med drugim navedena tudi večina razlogov za neustavnost spornih členov, ki sem jih tukaj zapisal tudi sam. To seveda še ne pomeni, da imam – oziroma imajo sindikati – prav, pomeni pa vsaj, da obstaja logičen in pravno utemeljen način argumentacije, na osnovi katerega bi lahko bila odločitev ustavnega sodišča tudi drugačna.

Med vrsticami ločenega mnenja je zapisan tudi očitek, da če so za nedopustno retroaktiven razglasili tako imenovani Kramarjev zakon (ki je za nazaj obdavčil že prejete menedžerske nagrade), potem bi še toliko bolj morali za neustavno retroaktivne razglasiti tudi sporne določbe pokojninskega zakona.

Kako politično je torej ustavno sodišče?

Zadnje čase pogosto slišimo očitke, da ustavno sodišče odloča po političnih merilih. Toda pri tej odločitvi očitno ni šlo za politično razsojanje, saj se z odločbo nista strinjala dva sodnika, ki po prepričanju javnosti (in politike) sodita v dva nasprotna tabora.

Ustavni sodniki so se tokrat razdelili po ločnici, ki bi jo poimenoval državobranstvo. Gre za vprašanje, ali imajo ustavni sodniki pri svojih odločitvah pred očmi predvsem interes države (v tem primeru njen interes po zmanjšanju finančnega bremena pokojnin), ali pa imajo predvsem pred očmi pravno varnost državljanov in ustavo samo.

Drznil bi si trditi, da je državobranstvo vsaj tako pogosta napaka pri odločanju našega ustavnega sodišča kot njegova (očitana) politična pristranost. Odločitev, kjer je bil na prvem mestu finančni ali kak drug interes države, je bilo v preteklosti že veliko.

Kako se spreneveda vlada?

Odločba ustavnega sodišča povzema tudi mnenje vlade o ustavnosti spornih sprememb. Vlada je pojasnila, da je bilo pred spremembo pokojninske zakonodaje več kot osemdeset različnih možnosti za priznanje delovne dobe brez zaposlitve, nekatere celo brez vsakega dodatnega plačila prispevkov. Zato so s spremembami želeli uveljaviti načelo, da mora pokojnina temeljiti na dejansko plačanih prispevkih.

Takšna trditev vlade je dvakrat lažna. Prvič zato, ker je tudi v starem sistemu na neki način veljalo sorazmerje med plačanimi prispevki in pokojnino. Če je bil nekdo na primer zaposlen za polovični delovni čas, za drugo polovico pa si je prostovoljno plačeval prispevke od najnižje osnove, se mu je pri odmeri pokojnine upoštevala ta osnova in ne plača, ki bi jo imel, če bi bil zaposlen za polni delovni čas.

Druga lažna trditev je, da je novi sistem uveljavil načelo sorazmernosti med pokojnino in prispevki. Nasprotno, namesto tega je uvedel novo razlikovanje, ki ga prej nismo poznali. Po novem je višina pokojnine odvisna tudi od tega, ali ste (enako visoke) prispevke plačali obvezno iz svoje bruto plače ali pa prostovoljno iz svojih neto dohodkov.

Seveda od vlade drugačnega odgovora ustavnemu sodišču niti nismo mogli pričakovati. Prepričan sem, da so ga napisali isti ljudje z ministrstva za delo, ki so napisali tudi sporne člene – najprej v Pahorjevi, potem pa še enkrat v Janševi vladi –, ministri pa so odgovor potrdili, ne da bi ga prebrali.

Kako se sprenevedajo sindikati

Predlog za presojo ustavnosti so vložili tudi Semoličevi sindikati, ki zdaj pravijo, da bodo zadevo gnali naprej na Evropsko sodišče za človekove pravice. Toda kaj so ti sindikati počeli, ko se je pokojninska reforma sprejemala? So nasprotovali členom, ki jih zdaj skušajo ovreči na sodiščih?

Dokumenti pravijo, da ne. Po sprejemu zakona so Semoličevi sindikati objavili sporočilo o poteku pogajanj z vlado, ki ga lahko preberete tule. V njem se pohvalijo, da so dosegli možnost starostne upokojitve s 40 leti delovne dobe brez dokupa. Pri tem niti z besedo ne nakažejo, da se jim zdi pogoj "brez dokupa" kakorkoli sporen.

Sindikati so torej sprožili ustavni spor proti določbam, ki se jim v času pogajanj o zakonu niso zdele sporne, šteli so jih celo za svoj pogajalski uspeh. Morda preprosto niso razumeli, za kaj gre, morda pa so bile v ozadju kakšne druge kalkulacije ali kupčije.

Če se vsi sprenevedajo, zakaj se ne bi tudi sam?

Pokojninski zakon, v katerem so te ustavno sporne določbe, je predlagala vlada, v kateri sem bil minister za finance. Državni zbor, v katerem so bili tudi poslanci in poslanke moje stranke, ga je sprejel z glasovi vseh poslancev in z aplavzom.

Nekatere slabe določbe smo v koalicijskih usklajevanjih uspeli omiliti, večine pač ne. Želja po doseganju širokega političnega soglasja in finančnih ciljev ter gostobesedna uradniška strokovnost (ki v resnici pomeni zgolj superiorno sposobnost manipuliranja z vsemi mogočimi podrobnostmi) sta bili močnejši od zdravega razuma in trezne presoje.

Od vsega skupaj mi je najbolj ostala v spominu poslanka, ki sem jo cenil tako po človeški kot po strokovni plati. Takoj po glasovanju mi je dejala, da je glasovala za zakon, ker ve, da je nujen, ni pa ploskala, ker takšnemu skrpucalu pač ni mogla ploskati.

V tem stavku je skrita vsa beda politike, in to ne le pri nas. Po eni strani sodelovanje ali pristajanje na odločitve, za katere veš, da so slabe, ampak se ti zdijo nujne, se ti z njimi ne ljubi ukvarjati, jih ne moreš spremeniti ali pa se ti zdijo sprejemljiva žrtev za kaj drugega, po drugi strani pa reševanje lastne slabe vesti s tem, da kdaj pa kdaj ne zaploskaš skupaj s političnim krdelom. Vse to poznam tudi iz kritične analize lastnega ravnanja.

Zato, ko bo naslednjič kak novinar pomislil, da bi me vprašal, če res sodelujem pri kakšni novi stranki, ali bi me kak sodržavljan skušal prepričati, da bi sodeloval še pri kakšnem takšnem projektu, prosim, da si najprej še enkrat prebere prejšnji odstavek. Odgovor bi moral biti na dlani.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.