Kako ohraniti izboljšano gospodarsko rast?

Tako kot bi vsaka iskala razloge povsod razen pri sebi, če bi bili podatki slabši.

Velja si podrobneje pogledati, kaj je takšno rast omogočilo. To bomo naredili s pomočjo slik, ki primerjajo četrtletno gibanje BDP z drugimi pomembnimi podatki.

Usklajenost gibanja različnih kazalcev seveda še ne pomeni vzročnosti, lahko pa nam da vsaj prvi resen vpogled v to, kaj je poganjalo ali zaviralo gospodarsko rast in kaj ne. Takšna preprosta analiza vseeno pove več kot naključni komentarji ob objavi podatka.

Slike zajemajo tri leta: zadnje leto Pahorjeve vlade, edino leto Janševe in prvo leto vlade Alenke Bratušek. Da bi vzeli mero političnemu trkanju po prsih, bomo začeli s stvarmi, po katerih naj bi se zdajšnja vlada po lastnih besedah razlikovala od prejšnje: manj brezglavega proračunskega varčevanja, spodbujanje gospodarstva z državnimi naložbami in več optimizma namesto širjenja strahu pred krizo in trojko.

Državno varčevanje ne škodi gospodarski rasti Prva slika primerja gibanje bruto domačega proizvoda z državno potrošnjo. Državna potrošnja pomeni tekočo porabo države, torej v glavnem izdatke za blago in storitve ter plače zaposlenih v javnem sektorju. Podatek ne vključuje socialnih transferjev in državnih naložb, s katerimi se bomo ukvarjali pozneje.

Na sliki lahko opazimo, da ni zdajšnji finančni minister glede varčevanja pri tekoči državni porabi nič manj zoprn od prejšnjih. Toda čeprav se trošenje države iz četrtletja v četrtletje znižuje, se je hitrost padanja bruto domačega proizvoda umirila že sredi leta 2012. Podatki torej ne potrjujejo niti tega, da je BDP padal predvsem zaradi varčevanja, niti tega, da se je ob koncu lanskega leta povečal zaradi manj omejevalne politike.

Neučinkovite državne naložbe Resnici na ljubo zagovorniki spodbujanja rasti z državnimi izdatki običajno ne govorijo o tekoči porabi, ampak predvsem o naložbah. Da bi preveril, kako je s tem, sem iz konsolidirane bilance javnih financ, ki jo finančno ministrstvo že leta objavlja na spletni strani, izračunal četrtletne stopnje rasti državnih naložb. Pri tem sem upošteval podatke o investicijah in investicijskih transferjih. To ni najbolj natančna metoda, a za splošno sliko zadostuje. Ker sem uporabljal podatke v tekočih evrih, je tudi BDP na sliki tokrat prikazan v tekočih cenah.

Očitno je vlada v drugi polovici lanskega leta močno povečala državne naložbe, verjetno zlasti tiste, ki so (delno) financirane s črpanjem evropskih sredstev. To je gotovo prispevalo h gospodarski rasti ob koncu leta. Vendar pa velike razlike med stopnjami rasti državnih naložb in BDP ter dejstvo, da druge naložbe še naprej upadajo, jasno kaže, da je spodbujanje rasti z državnimi naložbami drago in neučinkovito.

Sajenje rožic in potrošnja gospodinjstev Zniževanje plač, napovedovanje odpuščanj javnih uslužbencev in govorjenje o resnosti krize naj bi ljudi preželo s pesimizmom ter jih spodbudilo h krčenju porabe. Bolj vedra vladna komunikacija pa naj bi ljudi pomirila in jih spodbudila k brezskrbnemu trošenju, ki spodbuja gospodarsko rast. Poglejmo si torej gibanje potrošnje gospodinjstev v zadnjih letih.

Sliko je res mogoče brati v skladu z uradno vladno retoriko. Ko se je lani prenehalo zniževati plače in napovedovati odpuščanja v javnem sektorju ter se je za nekaj časa umirilo tudi naraščanje števila brezposelnih, je ljudi prežela dobra volja in zato je njihova potrošnja vse manj upadala, to pa je prispevalo k oživitvi gospodarske rasti. Sam bi pripomnil, da je vzdušje, v katerem ljudje še vedno trošijo manj kot lani, težko imenovati optimizem. Opozicija pa gotovo ne bo prezrla, da je povišanje davka na dodano vrednost za dobro četrtletje ustavilo ugodnejša gibanja zasebne potrošnje.

Makroekonomisti bi sliko prebrali drugače. Ker se je v zadnjih letih (ne le v "poblaznelo varčevalnem" 2012) raven potrošnje prilagodila realnim zmožnostim, se pravi znižala, je to povečalo konkurenčnost gospodarstva in prispevalo k postopni oživitvi rasti. Da bi videli, kako je s konkurenčnostjo, si poglejmo še, kaj se je dogajalo z izvozom.

Zniževanje plač in izvozna konkurenčnost Splošno znano je, da se slovenski izvoz spet povečuje in spodnja slika dovolj jasno kaže, da je prispeval k povrnitvi gospodarske rasti. Kaže pa tudi, da povečevanje izvoza ni od včeraj, ampak se je začelo že sredi leta 2012.

Navajeni smo razmišljati, da je slovenski izvoz odvisen predvsem od dogajanja v tujini. Zato sem si narisal tudi slikico, kjer sem izvoz primerjal z gibanjem nemškega BDP. Nisem opazil posebne povezave, zato vas z njo ne bom utrujal. Bolj zanimiva se mi zdi slika, ki prikazuje gibanje izvoza v povezavi s stroški dela na dejansko opravljeno delovno uro in povprečnimi bruto plačami v državi.

Slika kaže zgodbo, ki je nočna mora vseh sindikalistov in ki jo najdete v vseh makroekonomskih učbenikih. V krizi se izvoz začne krepiti, ko dolgotrajna brezposelnost in državni varčevalni ukrepi dovolj znižajo potrošnjo in plače, da država spet začne postajati konkurenčna.

Kaj naj torej počne vlada? Nič ne bo narobe, če bo vlada še naprej sadila rožice in skušala sejati optimizem, to nas namreč od vseh njenih ukrepov še najmanj stane. Pomembno pa je, da razume, da so ugodni podatki iz zadnjega četrtletja med drugim tudi rezultat prilagoditev ekonomske politike in ravni potrošnje, ki so se začeli že pred njenim mandatom. Samo tako bo lahko tudi razumela priporočila, ki izhajajo iz tega kratkega pregleda podatkov.

Glede na povezanost izvoza in stroškov dela bi bilo dobro, če bi vlada poiskala kakšno možnost za fiskalno razbremenitev dela, namesto da obremenitev povečuje, kot je počela lani. Seveda bo to lahko naredila samo, če bo na drugi strani dovolj znižala javne izdatke. Tega pa ne bo mogla narediti, če ne bo vendarle ugriznila tudi v kislo jabolko zmanjševanja zaposlenosti v celotnem javnem sektorju in ne le v državni upravi.

Tako kot so večje državne investicije lahko le kratkoročna (in zelo draga) spodbuda, tudi krepitev konkurenčnosti zgolj z nižjimi stroški dela ni trajna rešitev. Zato je treba pripraviti ukrepe, ki bodo bistveno izboljšali tudi druge pogoje poslovanja podjetij – regulacijo trga dela, predvidljivo in za vse enako davčno okolje, odpravljanje birokratskih neumnosti in stroškov ter seveda oživitev kreditne aktivnosti bank po že izvršenih dokapitalizacijah. Samo to lahko zagotovi, da se bo rast izvoza nadaljevala in da ji bodo sledile tudi zasebne naložbe, ki danes še vedno upadajo.

Brez vsega tega se bodo gospodarski podatki hitro spet poslabšali.