Samo Rugelj

Torek,
13. 5. 2014,
17.52

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Samo Rugelj ljubezen ljubezen

Torek, 13. 5. 2014, 17.52

8 let, 7 mesecev

Kako izreči najtežje besede na svetu

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Nekatere besede je teže izgovarjati kot druge. V zraku je pomlad, torej tudi ljubezen.

Včasih so menili, da sta najtežji besedi, ki jih moramo v vsakdanjem življenju izgovoriti moški, besedici ljubim te, saj naj bi bili tudi najbolj "ta pravi" moški v teh posebnih trenutkih izjemno ranljivi in čustveno izpostavljeni. V zvezi s tem imam zabavno anekdoto.

Osebna zgodba Bilo je pred dvajsetimi leti in kot druščina nadobudnih filmskih scenaristov smo se lotevali scenarija za celovečerni film. Prostore smo si organizirali v opuščenem delu hiše zraven kliničnega centra, kjer je imel moj oče svoje pisarne. Ker mu v desetletjih njegovega tamkajšnjega dela niso dovolili zaposliti nobenega sodelavca, razen poslovne sekretarke, je bila polovica hiše ves čas prazna. Tako je eno od pisarn začasno odstopil umetniškim ambicijam svojega sina in njegove scenaristične ekipe. Med strukturiranjem filmske zgodbe, šlo je za akcijsko dramo, smo prišli do točke, ko junak svoji izvoljenki izpove ljubezen. Takrat se je prijatelj, ki je bil gonilna sila projekta, začel spraševati, kako bo to dejansko storil v praksi. To je bil čas, ko sta besedici ljubim te v slovenskem filmu zveneli tako nenavadno, kot je bilo videti nenavadno, če je nekdo od junakov na platnu pomahal s pištolo. Prijatelj je poskušal na glas ponazoriti inkriminirani besedici. "Poglej," je rekel, "če rečem tako poudarjeno 'ljuuubim te'," z usti je oblikoval poseben tunel ob črki u, ob tem pa zavijal z očmi,"je totalno smešno, če pa skušam vse skupaj izreči na hitro in bolj po moško, denimo 'lubm te', potem pa zveni povsem neprepričljivo."

Smejali smo se, ko smo ga gledali in poslušali njegovo izvajanje, ob tem pa razmišljali, kako to počnemo in naredimo sami, ko pridemo v enako situacijo. Besedici sta namreč grozili, da bosta v trenutku, ko bosta izrečeni, povsem zbanalizirali čustvo, ki naj bi ga artikulirali.

Najtežji besedi mladih Britancev V začetku tega tedna je izšla nova knjiga avtorjev Odštekonomije, Stevena D. Levitta in Stephena J. Dubnerja, z naslovom Razmišljaj kot odštekanec (Think Like a Freak), v kateri skušata zainteresirane bralce naučiti drugačnega načina razmišljanja, s katerim bi bili v stanju pogledati izven obstoječih okvirov. Na začetku postrežeta z naslednjim primerom, nekakšnim testom.

Takole pravita (lahko sodelujete): Zamislite si, da morate poslušati naslednjo preprosto zgodbo:

Deklica Mary odide na plažo s svojo materjo in bratom. Tja se odpeljejo z rdečim avtom. Ko so na plaži, plavajo v morju, jejo sladoled, se igrajo v pesku, za kosilo pa imajo sendviče.

Sledijo vprašanja: 1. Kakšne barve je bil avto? 2. Ali so imeli za kosilo ribe in pomfrit? 3. Ali so v avtu poslušali glasbo? 4. Ali so ob kosilu pili limonado?

Prosim, odgovorite na vprašanja.

Ste odgovorili na vprašanja? Dobro, zdaj pa primerjajmo vaše odgovore z odgovori angleških šolarjev, starih od pet do devet let, ki so jim ta kviz zastavili akademski raziskovalci. Praktično vsi otroci so imeli pravilna odgovora na prvi dve vprašanji (rdeč in ne), precej slabši pa so bili v odgovorih na tretje in četrto vprašanje. Zakaj? Zato ker na ti dve vprašanji ni bilo mogoče odgovoriti, saj v zgodbi preprosto ni bilo dovolj podatkov. Kljub temu pa je kar presenetljivih 76 odstotkov učencev tudi na ti dve vprašanji odgovorilo z da ali ne.

Avtorja iz tega seveda začneta izpeljevati razne teze. Recimo to, da so otroci, ki skušajo zblefirati odgovore pri tako preprostem kvizu, na zelo dobri poti za kako poslovno ali pa politično kariero, kjer praktično noben nikoli ne prizna, da česa ne ve.

Dolgo je že od tega, ugotavljata Levitt in Dubner, ko je bilo najtežje izgovoriti besede ljubim te. Zdaj sta ti dve besedi precej drugačni, in sicer sta to: ne vem. To je velika škoda, ugotavljata, saj dokler ne priznaš, da česa ne veš, nimaš velike možnosti, da bi se tega naučil.

Najtežja beseda mladih v Sloveniji Morda se lahko strinjam z njima. V zadnjih letih sem kar nekajkrat naletel na mlade, ki sem jim razlagal o kakih stvareh, ki so bile zanje nove, pa so mi s prikimavanjem dali vedeti, da jim je vse jasno, čeprav se je pozneje izkazalo, da temu ni tako.

Morda pa imam od avtorjev te knjige vseeno tudi nekoliko ločeno mnenje. To osvetljuje naslednja zgodba.

Pred dnevi sem v neki druščini od prijatelja izvedel, da imajo v njegovem podjetju prosto delovno mesto in da zanj iščejo ustrezen kader. Temu nisem posvečal nobene pozornosti, potem pa sem se na poti domov spomnil, da dejansko poznam nekoga s primernimi delovnimi izkušnjami, ki že kar nekaj časa išče službo. Nekaj minut sem razmišljal, ali naj prijatelja pokličem in ga še enkrat povprašam o tem, saj nisem hotel biti vsiljiv, prijateljstva pač skušam čim bolj ločevati od posla, potem pa sem se odločil in to storil.

Potrdil mi je, da je delovno mesto res odprto in da prav zdaj zbirajo prijave. Pozanimal sem se, kakšne delovne izkušnje in kakšno izobrazbo pričakujejo, in hitro mi je postregel s podrobnostmi. Poznava se že več kot petnajst let in najina debata je potekala hitro in brez ovinkarjenja. Povedal sem mu, da morda poznam nekoga, ki bi bil morda primeren, ga vprašal, ali ima kaj proti, če ju povežem, in potrdil je, da ni problema in da naj to čim prej storim.

Potem sem poklical mladega človeka, ki bi ga služba lahko zanimala. To je približen prepis pogovora, seveda v skrajšani obliki. "Živijo, Samo tukaj! Kako si kaj?" "O, zdravo. V redu, v redu. Delam neke stvari." "Ti, že imaš kakšno službo?" "Ne, te pa še nimam." "Slišal sem za eno priložnost. Te zanima?" "Kaj pa?" Razložil sem mu, za kakšno službo gre, v kakšni fazi je in da se, če hoče, lahko takoj aktivira ter stopi v dirko za prosto mesto. Bil je zainteresiran. "Če hočeš," sem rekel, "imaš tu številko, pokliči tega in tega, potem pa se sam dogovarjaj naprej, pošlji svoj življenjepis itn." "Ja, to je pa super," je odvrnil. "Ja, je," sem rekel, "boš naredil to, ga boš poklical?" "Ja, bom," je odvrnil. Nekaj trenutkov sva molčala. "Pokliči ga še danes," sem rekel, "najbolje kar takoj, zdajle!" "Ja, bom," je potrdil. Spet sva molčala. "Je še kaj takega?" sem vprašal. "Ne, ne, to je to," je rekel. Potem sva se poslovila.

Vrnil sem se k svojemu delu ter pozabil na ta pogovor. Potem pa se mi je v možganih začelo nekaj oglašati, še enkrat sem si vse skupaj odvrtel v glavi in ugotovil … in ugotovil, da se mi znanec ni niti zahvalil.

Čakaj, sem rekel sam pri sebi. Brez službe je že več kot leto dni, jaz sam sem ga poklical, mu na pladnju prinesel vse informacije, vključno s kontaktom, kam naj se obrne, on pa niti hvala? To mi ni šlo v račun.

Naključje je poskrbelo, da ga je čez nekaj dni v živo najprej srečala žena, potem pa še jaz. Ko sem jo vprašal, ali ji je kaj rekel za uslugo, ali se je morda njej zahvalil za kontakt, ki sem mu ga posredoval, je rekla, da ni bilo nič takega. Ko sem ga srečal jaz in sem ga vprašal, ali je postoril vse potrebno, je potrdil, da je prošnjo že poslal, vendar tudi takrat ni zmogel besede zahvale. Ko je žena, že pred časom, neko znanko samo povezala z morebitnim delodajalcem, jo je ta, še preden se je kaj zgodilo, v zahvalo povabila na tortico in klepet. Seveda je znanka bolj naša generacija, stara štirideset let in več.

Razmišljam torej, kaj se dogaja z mladimi, da tako težko rečejo celo hvala. Moja znanka, psihologinja, pravi, da je to zato, ker so prepričani, da jim vse, vključno s službami, nekako pripada, in da se ne bodo zahvaljevali za nekaj, kar je njihova pravica. Že od otroštva so navajeni, da se vedno poskrbi zanje, saj so bile takrat njihove, zgolj nakazane želje avtomatično uslišane, to pa se zdaj odraža tudi v njihovem odnosu v odraslosti, čeprav imajo tu opravka z ljudmi, ki do njih nimajo nobenih posebnih obveznosti.

Morda ima prav, morda tudi ne. Sam bom naslednjič pač malce bolje premislil, komu delam uslugo. Zahvaljevanja za usluge pa bom skušal naučiti svoje otroke. To je pač civilizacijska norma, brez njenega upoštevanja boš imel v socialnih stikih slej ko prej težave.

Ker je v zraku pomlad, pa me prav res zanima, če mladi, v intimnih trenutkih, sploh še izgovarjajo čudoviti besedici ljubim te.