Javni nastop je tekma

Pripravili ste si še kakšno prosojnico več za rezervo – od viška glava ne boli, pravijo. Morda ste še tik pred nastopom preverjali zadnje podatke – ali pa vstavljali grafe, ki vam jih je z rahlo zamudo poslal sodelavec. Vse je točno tako, kot mora biti … Le da je pogled na vaše občinstvo nekoliko depresiven.

Dve osebi v prvi vrsti zdolgočaseno prebirata program. Kar nekaj jih tapka po zaslonih svojih digitalnih naprav. Iz malo bolj oddaljenega kota sobe slišite šepet. Ko končate in prisotne povabite k zastavljanju vprašanj, je v dvorani vse tiho, prisotni pa se skrbno izogibajo očesnemu stiku. Dogaja se vam svetovna krivica – ob vsem trudu, ki ste ga vložili v priprave, so vas očitno zares slišali le vaši sodelavci, s katerimi itak tesno sodelujete.

Jih res ne zanima?

Naj vas nekdo posluša po službeni dolžnosti (recimo na sestanku) ali pa so prišli na vašo predstavitev, ker jih tema iskreno zanima – njihova fizična prisotnost ne zagotavlja tudi njihove pozornosti. Ob tem si je najlažje reči: "Jih pač ne zanima." Razčistimo enkrat za vselej s to utvaro, ki sicer pomaga nekoliko prebroditi stres ob javnem nastopanju, nikakor pa ni vzvod za izboljševanje.

Javni nastop, pa naj gre za predstavitev na konferenci pred 300-glavim občinstvom ali pa na sestanku s petčlansko projektno ekipo, je tekma. V njej tekmujete za pozornost občinstva. Vaši nasprotniki so močni in dobro pripravljeni. Skrivajo se vsepovsod: v zoprnih elektronskih sporočilih, lepih fotografijah na Facebooku, pomembnih strokovnih novostih na LinkedInu, v SMS-ih naših boljših polovic, ki potarnajo, da danes ne bodo mogli po otroka v vrtec … Seznam je neskončen.

Kot govorci imate dve možnosti – da se že kar na začetku predate, računate, da boste imeli srečo in da danes poraz ne bo tako hud, ali pa, da vzamete stvari v svoje roke. Za zmago potrebujete najprej dobro vsebino, ki ni toliko stvar sestavljanja dolgega niza strani v powerpointu, kot iskanja odgovorov na nekaj kratkih, a težkih vprašanj. Druga obvezna sestavina vašega uspeha pa so tehnike, s katerimi znižate filtre svojega občinstva.

Selekcija

Pomislite, kaj se zgodi, ko mora računalnik predelati več informacij, kot mu dopušča procesorska moč … Zmrzne. Z možgani, čeprav imamo (varljiv) občutek, da se občasno ugasnejo, ni čisto enako. Čeprav so prekomerno obremenjeni, še vedno delujejo – le izjemno selektivni postanejo. Predstavljajte si: poslušate odličnega govorca, ki vse dela prav. Njegovi ste – dokler vam iz šole vašega otroka ne pošljejo sporočila, da mu je slabo in naj pride nekdo ponj. Na tej tekmi ne more zmagati še tako dober in zanimiv nastopajoči. Ampak takšne situacije niso pogoste. Veliko večkrat se zgodi, da vas kar samo, brez pravega razloga, povleče k mobilnemu telefonu – mogoče je pa kaj novega v nabiralniku? In če ni nič zanimivega, ste kar malo razočarani. Naslednji izhod je LinkedIn. Ali pa program dogodka – kdaj je že kosilo? Takšna tekma pa ni vnaprej izgubljena.

Ko ste ozavestili, da so vzvodi za zmago (pritegovanje in ohranjanje pozornosti občinstva) v vaših rokah, potrebujete le še tehnike, s katerimi boste nadgradili svojo vsebino in dosegli, da vaše občinstvo tokrat nakloni pozornost vam – in ne svojemu mobilnemu telefonu.

Kako pridobite pozornost?

1. Očesni stik je osnova. Le če veste, da pretežen del občinstva gleda nekam proti svojemu naročju, lahko ukrenete nekaj, da se bodo zopet ozrli proti odru – k vam. To pa izveste samo, če odmaknete pogled od svojega računalnika ali papirja, kjer imate zapiske. Če imate očesno povezavo s svojimi poslušalci, bodo vsaj za tistih nekaj hipov, ko vas gledajo, odložili telefon. Torej so – vaši. Ne samo tisti, ki jih gledate v oči, še nekaj najbližjih sosedov zraven. Vsi drugi pa s tem dobijo občutek: govorcu niso mar samo njegovi zapiski, ampak ga zanimamo mi, občinstvo.

2. Drug vzvod za pritegnitev pozornosti je vaš glas. Kar poslušajte govorce v svojem poslovnem omrežju in opazujte, kolikšen razpon svojega glasu uporabijo. Večinoma se gibljejo v varnem območju monotonega. Tako so nas učili v šoli – ni dobro izstopati. Ampak če je funkcija javnega nastopa ustvarjati vrednost za občinstvo, ki nam je dalo nekaj neprecenljivega (svoj čas), zakaj jim v zameno ne bi dali nekaj izstopajočega? Zakaj torej ne bi uporabili glasu, da gospo v tretji vrsti, ki se že ves čas temeljito posveča promocijskim zgibankam iz konferenčne torbice, vsaj za trenutek odvrnemo od tega početja? Točno tistega glasu, s katerim prevpijemo otroke – ali pa, ko jih ne moremo več prevpiti, s preklopom na šepet dosežemo, da so v trenutku tiho. Glas je lahko močnejši, morda takrat, ko poudarimo res najpomembnejše sporočilo, ali pa šepetajoč, ko pridemo do najbolj dramatičnega trenutka v svoji zgodbi.

3. Še boljši kot glas pa je njegovo nasprotje … Prav ste razumeli. Premor. Čudovit trenutek tišine, ki občinstvu pomaga, da absorbirajo, kaj ste jim povedali, in si na podlagi vaše vsebine ustvarijo svojo sliko te realnosti. Opisujete, kako bo z vašo tehnološko rešitvijo svet boljši. In za dolge tri sekunde utihnete – v tem času pa dovolite poslušalcem, da si ustvarijo svoje podobe tega novega čudovitega sveta.

4. Poleg očesnega stika, glasu in premora ima prav vsak govorec še vsaj eno bogastvo, s katerim lahko zelo pomaga svojemu občinstvu, da ga posluša. To je telo. Predvsem vaše roke, s katerimi lahko pokažete tisto, kar govorite, in noge, s katerimi se lahko premikate po prostoru. Če govorite o tem, da družina, služba in hobiji sestavljajo trikotnik vašega življenja, narišite ta namišljeni trikotnik – z roko pokažite na njegove tri kote (powerpoint pa naj bo tačas ugasnjen – ne glede na to, kako atraktivna je grafika tega istega trikotnika na prosojnici). In noge. Ko govorite o preteklosti, se sprehodite nekaj korakov nazaj v preteklost. In ko omenjate ukrepe, s katerimi bomo vsi skupaj dosegli, da bomo zadržali kakovostne naravne vire tudi za zanamce, naredite korak proti občinstvu – saj ta cilj lahko dosežete le z njihovo pomočjo.

Primer, kako si lahko pomagate s telesom:

Tehnike očesnega stika, uporabe premorov, glasu in telesa obvladamo čisto vsi. Opazujte dva prijatelja, ki si na pikniku pripovedujeta šale – vse te tehnike uporabljata simultano, sinhronizirano z vsebino in kmalu ju posluša celotno omizje. Le ko stopimo v profesionalno vlogo, na poslovne odre, čudežno izginejo. Zakaj že?