Petek, 16. 2. 2024, 22.03
10 mesecev, 1 teden
Janez Šušteršič: V deželi mandljevega mleka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,13
Največja laž pri mandljevem mleku ni, koliko je v njem mandljev, ampak da se mu sploh reče mleko. Ker to ni. Zato ga lahko pijejo ljudje, ki mleka ne smejo, pijejo pa ga tudi tisti, ki jim je moderna hrana boljša od naravne. Gotovo pa ga ne pijejo tisti, ki morajo izbirati med plačilom položnic in nakupom hrane. Mandljev napitek, v katerem je poleg nekaj odstotkov mandljev bolj ali manj voda z dodatki, je namreč vsaj dvakrat dražji od naravnega, v katerem je mleka celih sto odstotkov.
V isti sapi govoriti o mandljevem mleku in ljudeh, ki jim zaradi draginje zmanjkuje za najosnovnejše stvari, je zato enako nespodobno kot izjava tistega zdravnika, ki je svoj urni zaslužek primerjal s čistilko. Pa o tem niti ne bi pisal, če ne bi celotna zgodba tako dobro pokazala, kaj vse je narobe z miselnostjo v tej državi in v sodobnih demokracijah nasploh.
Od čiste do tople vode
Inflacija je začela naraščati v prvih mesecih leta 2021. Od sredine leta 2022 do lanske pomladi je presegala deset odstotkov. Nato se je začela počasi zniževati in je zdaj nekje pri štirih odstotkih.
In zdaj, končno, po treh letih inflacije, ki se že znižuje, je šla četica mladih raziskovalcev z odprtimi očmi v trgovino in presenečeno odkrila, da nas trgovci prinašajo okoli. O svojem odkritju so nemudoma poročali javnosti in napovedali peticijo, ki bo temu naredila konec.
Morda bi bilo bolje, če bi se še naprej borili za čisto vodo, namesto da odkrivajo toplo. Vsem drugim, ki redno hodimo po nakupih, je namreč že dolgo jasno, da nas skušajo trgovci na različne načine pretentati in da to počnejo vedno, ne le takrat, ko je inflacija visoka. Vemo tudi, da mora biti že dolgo poleg vsakega izdelka napisana tudi cena na enoto količine, na primer za kilogram ali liter.
Ta informacija je povsem dovolj, da lahko vsak ugotovi, koliko kosmičev ali rezancev dobi za svoj evro in kateri so dejansko cenejši. Zaradi tega res ni bilo treba pisati peticije.
Svet kot tisto, kar vidimo in čutimo
Razumevanje sveta je danes vse bolj skrčeno na osebne izkušnje, na tisto, kar smo videli na lastne oči – pa čeprav samo na internetu – na hipne vtise in občutja. Ko opazimo, da nas trgovci goljufajo, hitro sklepamo, da je to vzrok za inflacijo in da je zato treba sprejeti še kakšen zakon več, da bomo vsi lahko imeli dostojno življenje. Ali pa recimo uvesti projekt spremljanja cen izbranih izdelkov v trgovinah, za katerega po mojem samo vlada ni od prvega dne vedela, da ga bodo trgovci tako ali drugače spretno izigrali in se ji smejali v brk.
Ekonomisti, ki skušajo ekonomske pojave razumeti malo globlje od tistega, kar vidimo s prostim očesom, bi nam najbrž znali razložiti, da ima sedanja inflacija tri velike vzroke – energetsko krizo, prepozen odziv centralnih bank in previsoke državne primanjkljaje. Vendar so ekonomisti v glavnem eni taki dolgočasni boomerji, zato jih nima smisla poslušati, z javnofinančnim primanjkljajem ali obrestnimi merami centralnih bank pa tudi težko narediš zanimiv selfie.
Na koncu bomo sicer ugotovili, da v svetu, v katerem vsi vse vedo bolje od tistih, ki se na kakšno zadevo res spoznajo, dejansko nihče ne ve ničesar. Vendar je do tega spoznanja še dolga pot.
Kriv mora vedno biti nekdo, nikoli nekaj
Ko enkrat prevlada takšno neposredno, tako rekoč taktilno razumevanje sveta, sestavljeno zgolj iz osebnih izkušenj ter naključno pregledanih blogov in vlogov kogarkoli, razlaganje, da so družbeni pojavi praviloma rezultat interakcije številnih silnic in nepovezanih ravnanj, nima več pravega smisla.
Če je svet le tisto, kar sami doživimo in vidimo, potem morajo biti tudi za vse, kar je slabega, krivi konkretni ljudje in njihova dejanja, ki jih lahko vidimo, ne pa neki globlji vzroki. Za razpadanje zdravstva so krive zasebne zavarovalnice in dvoživke ter nikakor ne povsem zastarel in socialističen način upravljanja in financiranja sistema. Za inflacijo so krivi trgovci, in kot smo tudi lahko prebrali, korupcija v Teš, zaradi katere je zdaj ogrevanje v Velenju tako drago. Če sklepam po svoji položnici, ki se je v dveh mesecih povišala za 80 odstotkov, moramo tudi v Ljubljani imeti zelo veliko korupcije. Tako veliko, da se o njej raje niti ne govori kaj dosti.
Malomarni nakup poslovne stavbe na Litijski cesti je odnesel ministrico za pravosodje Dominiko Švarc Pipan.
V takšnem svetu, kjer je za vse vedno kriv nekdo drug, tudi ni več nobene osebne odgovornosti. Tako kot niso potrošniki nič krivi, če se pustijo pretentati trgovcem, tudi ministrica ni nič kriva, da se je pustila prevarati s tisto pogodbo. Najbrž so ji kakšni janšisti prek 5G-omrežja blokirali možgane, da ji pred podpisom ni padlo na pamet nekaj preprostih vprašanj, kot je na primer, ali lahko vidi cenitev, po kateri je bila določena cena. Ali da bi, preden je podpisala samomorilsko klavzulo videno-kupljeno, pomislila, da je, preden to podpišeš, pametno tudi dejansko videti tisto, kar kupuješ.
Kazanje s prstom na konkretne ljudi in skupine ljudi, ki so krivi za vse, kar nam je hudega, je ena najstarejših tehnik vladanja in ohranjanja oblasti. Zato je v takšnem svetu, kjer so ljudje zadovoljni že, če ukrepaš proti simptomom, ki jih vidijo, in ne proti dejanskim problemom, ter kjer je vedno mogoče za vse okriviti nekakšne mračne sile in notranje sovražnike, vladanje precej enostavna zadeva.
Ko imamo problem, predpišemo, da ga ne sme biti
Včasih se je reklo, da ko imaš problem, ustanoviš komisijo, zato da ničesar ne reši. Danes bi prej rekel, da sprejmeš zakon, ki ne more ničesar rešiti in po možnosti tudi izvedljiv ni. V kolumni o štempljanju sem čez palec ocenil, da nas takšni predpisi stanejo kakšne tri milijarde evrov letno.
Predlog iz protiinflacijske peticije, da bi morali trgovci in proizvajalci jasno označiti, kadar se določenemu proizvodu ob isti ceni zniža kakovost, sodi med takšne ideje. Prvo zelo zanimivo vprašanje je že, kako je mogoče pravno jasno – dovolj jasno, da lahko inšpekcija izreka kazni – predpisati, kaj je kakovost in kaj je enak izdelek kot prej. Enako zanimivo vprašanje je, ali bi trgovine odkrile nešteto ustvarjalnih načinov za izigravanje zakona, še preden bi bil sprejet ali morda vendarle šele kak teden ali dva po uveljavitvi. Več ne bi potrebovali.
Potem so tu seveda še stroški in čas. Tak predpis bi za uvoznike ali trgovine pomenil, da bi morali vsako novo pošiljko, ki bi jo dobili, ročno odpreti in vsak izdelek v njej primerjati s tistimi, ki jih že imajo na polici, da bi videli, ali se ni morda kaj spremenilo v sestavi na videz enakih proizvodov. Nato bi se morali še odločiti, ali to sodi pod zakonsko določeno znižanje kakovosti, in ugotoviti, kaj morajo zaradi tega narediti, da se izognejo kazni.
In vse to samo zato, ker se nekaterim ljudem ne ljubi preverjati, kaj v resnici kupujejo v trgovinah.
Siolov kolumnist Janez Šušteršič
