Kolumna

Sreda,
17. 6. 2015,
21.26

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

iPhone Žiga Turk

Sreda, 17. 6. 2015, 21.26

8 let, 8 mesecev

iPhone 1000 let pozneje

Kolumna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Danes mineva 1000 let, odkar je Apple predstavil prvi iPhone. V desetiškem sistemu bi dvojiški 1000 zapisali kot osem. Prvi iPhone je Apple predstavil leta 2007.

Zgodila se je sinergija treh tehnoloških dosežkov: mobilne elektronike, spleta 2.0 in računalništva v oblaku. Ključno pa je še nekaj – Apple je bil sposoben vse troje integrirati v internetno platformo tržnega gospodarstvo za digitalne vsebine.

Za tri od štirih zgoraj omenjenih elementov je bistven internet. I v iPhone pomeni internet. Za vzpon in padec pametnih telefonov je bistveno, da predstavljajo najbolj priročno okno v internet.

Mobilne naprave Največja krivica, ki jo delamo iPhonom in Androidom je, da jim rečemo, da so pametni telefoni. Koliko so pametni, je relativno, da niso telefoni, je pa absolutno.

Ko sem pisal prvo oceno iPhona, sem napisal, da je to iPod, s katerim je mogoče tudi telefonirati. iPod je predvajalnik za glasbo, ki ga je Apple predstavil leta 2001. "1000 komadov žepu" je bil takrat slogan. Toshiba ni vedela, kaj bi z ultraprenosnim trdim diskom. Apple je vedel. Ni bil prvi, ki je naredil predvajalnik za MP3, bil je pa prvi, ki ga je povezal z internetno trgovino z rigoroznim uveljavljanjem avtorskih pravic.

Skozi leta so iPodi postajali lažji, polprevodniški pomnilnik je zamenjal magnetnega, izboljševal se je zaslon, na katerem je bilo mogoče igrati igrice. Dobil je fotoaparat. Baterije so postale vzdržljivejše. Samo vprašanje časa je bilo, da se kot ena od aplikacij pojavi tudi telefoniranje.

Apple ni naredil prvega pametnega telefona. Sam sem imel že leta 2005 ali 2006 Motorolo A1000, igral sem se s HTCji, nazadnje sem za dolgo dolgo časa pristal na Samsungu Blackjack, kjer sem lahko bral pošto, tvital in fotografiral. To je bil en tak Blackberry brez menedžerske konotacije. Pametne so bile tudi tiste Nokia "opeke" z izvlečno tipkovnico in še kaj bi se našlo.

Ampak to so bili telefoni, na katerih je bilo lažje pisati SMS-e, dalo se je brati in pisati e-pošto in pogledati kako preprosto spletno stran. iPhone je bil naprava za zabavo in internet, na kateri se da tudi telefonirati in delati.

Z vzponom iPhona sovpada propad evropskih proizvajalcev telefonov. Tudi otrok s plakata vlaganja v znanost in tehnologijo, Nokia, je šla po gobe. Skupaj z Androidom je iPhone zdesetkal Blackberry in Windows mobile.

Tržno gospodarjenje Za razliko od Microsofta je Apple izdelal sistem, kjer je uporabniku vse prepovedano, kar mu ni izrecno dovoljeno. In prepovedano je nameščanje aplikacij, razen tistih, ki pridejo skozi Applovo trgovino.

Spoštovanje pravice do lastnine je eden od temeljev kapitalizma in Apple je za digitalne izdelke postavil platformo, ki varuje lastninske pravice. Za stvari se plača. Intelektualne lastnine ne krade vsak po svojih potrebah. In, skladno z neoliberalnim pregovorom "za malo denarja malo muzike", je to motiviralo razvoj in dvigovalo kakovost. Muzike je na iPhonih največ.

Amazon je naredil internetno trgovino za materialne izdelke. Microsoft je naredil platformo z malo varovanja intelektualne lastnine. Apple je pokazal, kako se prodaja ničle in enice. Google prodaja oglasni prostor za vse od naštetega.

Oblak Nekoč smo imeli digitalno premoženje na domačem računalniku. V službi smo postavljali strežnike za to in ono. Varnostno smo kopirali iz diska na disk, na trak, na DVD-plošče … Danes imamo vse – dokumente, fotografije, koledar - v oblaku. Nekje. Na internetu.

Nekoč je bila cela znanost s starega na novi telefon prepisati imenik s kontakti. "Veš, sem menjal telefon, pa sem izgubil tvojo številko, zato te nisem poklical," je bil prav verjeten izgovor. Danes kupite nov telefon, ga vpišete v Google in Dropbox in vse je tako, kot je bilo na starem.

Android je bil tukaj naprednejši. Prej in bolj je pretrgal popkovino z osebnimi računalniki. iOS izdelki so potrebovali nekje nek zaresni računalnik in iTunes; kot študent, ki gre vsake toliko domov, da se naje in da ga operejo. Android je internet in računalništvo odprl še za vse tiste, ki računalnika nikoli ne bodo imeli. Tudi množicam v Indiji in v Afriki, ki morda nimajo niti vtičnice za elektriko.

Še en primer, kako kapitalizem iz luksuza, ki si ga lahko privoščijo bogataši, naredi robo, ki je dostopna revežem.

Družabni splet Založnik, podjetnik in kovač brenčečih besed Tim O'Reilly je leta 2004 določil, da se splet razvija iz spleta strani in dokumentov v svet ljudi. Da postaja okolje, kjer se ljudje srečujejo, da postaja družabna in družbena platforma. Družabna za naša zasebna življenja, ki jih delimo s prijatelji (in podjetjem Facebook) in družbena zaradi reči, ki jih namenoma objavljamo vsemu svetu.

V spletu 2.0 so ljudje tisti, ki dodajo vrednost. Vsi ljudje, množice, mase, mi drugi. Ne samo peščica poklicanih. Ja, celo tisti, ki na spletu pišejo neotesane komentarje in osmišljajo življenje varuhom in varuhinjam spletne morale.

Štiri mesece preden je Apple predstavil iPhone, sem začel pisati blog. Dva meseca po tistem, septembra 2007, sem se vpisal v Twitter. Vključitve v Facebook ne praznujem. Dandanes večino baterije na mojem telefonu pokurijo družabno-družbene aplikacije. Njihovo naravno okolje je telefon oz. naprava, ki nima prve pozornosti.

Nikoli sam Facebook, Twitter, Instagram, Flipboard, Feedly, Swarm, Toshl niso reči, ki bi zahtevale ali ki bi si zaslužile prime time naše pozornosti. Da bi se usedel pred računalnik in se polno posvetil npr. tvitanju?! Ne. So pa najpomembnejša postranska stvar. Da med zajtrkom ali kosilom pogledaš, kaj se je zgodilo. Ko stojiš (kot pešec, seveda) na semaforju. Ko čakaš na blagajni v trgovini. Ko te dolgočasijo na sestanku.

Odkar imamo družbo na telefonu, ni več tako patetično sam sedeti za mizo in žuliti pivo. Saj je v roki vendar telefon, na katerem imamo več kot 100 prijateljev na Facebooku in desetine sovražnikov, blokiranih na Twitterju.

Za selfie (na internetu objavljen fotoavtoportret) potrebuješ samo samega sebe. Za foodie (na internetu objavljena fotografija hrane) lahko ješ sam. Ne samo v nesreči, tudi s pametnim telefonom nisi nikoli sam. In pametni telefon je vsekakor boljši od nesreče.

Nikoli brez Zato, ker imamo pametni telefon vedno seboj, se razvijajo storitve, ki so na namiznem računalniku nesmiselne. Fotografiranje, navigacija, poslušanje glasbe, beležka, seznami opravkov, beleženje stroškov, do kdaj so odprte trgovine, kdaj pripelje avtobus, bo kmalu deževalo, kje so tod okoli dobre gostilne, potrebujem taksi … Izjemna priložnost za podjetnike z idejami.

Očitno je, da možnosti še niso izčrpane, ne za male ne za velike. V Veliki Britaniji te dni npr. oglašujejo banko, ki sploh nima poslovalnic. Samo aplikacijo za telefone. Ne vem, če jo bo treba tolikokrat sanirati kot NLB.

Na potovanju se bolj bojim izgubiti telefon kot denarnico. In želim si v kraje, kjer ni signala. Ne mobilnega ne interneta. Ker to pomeni, da delo, odgovornosti in druge neprijetnosti niso na dosegu roke. In da jaz drugim nisem na dosegu roke.

Nikoli več Mobilni operater T-Mobile je te dni objavil, da bo uporabnina za pametni telefon vključena v naročnino in da bo naročnik lahko trikrat na leto napravo lahko zamenjal oz. posodobil. Pač drug vmesnik do oblaka storitev. Mar ni vseeno?

To kaže, da je zlata doba mobilnih telefonov za nami. Zlata doba znamk mobilnih telefonov. Telefon je samo eno od oken v čudoviti digitalni svet. Žal, zelo žal, je en mobilni telefon edino tako okno. Pač zato, ker mobilni operaterji niso sposobni krmariti več naprav z več SIM-karticami, ki bi imele vse isto številko. Če bi to šlo, odločitev o velikosti zaslona mobilnega telefona ne bi bila tako usodna. Pač vzameš seboj napravo, katere velikost je aktivnosti primerna.

Ni pomembno, ali napravico poganja iOS ali Android ali Okna. Pomembno je, da na njej tečejo aplikacije, ki jih potrebujemo. Nekaj razlike je v kamerah in v grafičnem procesiranju za igrice. Sicer pa povsod teče vse. Nobena razlika se ne opazi, ali tvitnem iz 900 evrov dragega iPhona ali 120 evrov cenenega Xiaomija.

Pomembno je, da je napravica okno v internet in da je to okno v isti internet, za vse naprave, za vse operacijske sisteme in za vse mobilne operaterje. Natanko zato se iz daljave že slišijo topovi bitk za nevtralnosti interneta. Ampak o tem kdaj drugič.

Je iPhone spremenil svet? Je.

Najbolj zagotovo tistim, ki jim je žena, dekle, mož, fant, NPU prebrskal telefon, pa so bile na njem stvari, ki jih ne bi smelo biti. In pa tistim, ki so za telefon napisali programček, ki se dobro prodaja. In ni.

V nekem intervjuju je Steve Jobs rekel: "Rodimo se, za kratek trenutek živimo, potem umremo. To se dogaja že dolgo časa. Tehnologija tega kaj dosti ne spreminja – če sploh."

Je pa to rekel leta, preden je predstavil iPhone.