Hitri kino in drzna televizija

Včasih si se po kinu še dolgo pogovarjal o filmu, ki si ga tam videl. Zdaj to vlogo opravljajo televizijske nadaljevanke. Te si, v primerjavi s kinematografskimi filmi, upajo iti veliko dlje v karakterizaciji svojih likov in tudi v intrigantnosti zgodb, ki jih ponujajo.

Včasih je bil kino original in televizija kopija. Danes je obratno.

Če hočeš videti kaj novega, danes gledaš televizijo. Če hočeš dobro zgodbo, si zdaj izbereš eno od številnih dobrih televizijskih serij, ki so na voljo. Če zdaj želiš biti kul, potem, kot je denimo to pred kratkim naredil bosansko-hrvaški pisatelj Miljenko Jergović, napišeš zgodbo o tem, kako je nate vplivalo dejstvo, da si v enem samem mesecu pogledal vseh pet sezon kultne serije Kriva pota. Kako si v tistem mesecu blodil po svetu in pogledal tudi po pet delov na noč, premalo spal in podobno. A bilo je vredno, ugotavlja Jergović, ki smiselnost gledanje serije Kriva pota primerja z branjem Tolstojeve Vojne in miru ali pa Krleževih Zastav. V kinu pa zdaj, paradoksalno, najbolj vlečejo zgolj že znani liki in že vnaprej znane zgodbe. Sedmi del filma Hitri in drzni, ki je pred dnevi prišel tudi v slovenske kinodvorane, je najlepši zgled za to. Poglejmo, zakaj.

Hitri in drzni Prvi del akcijskega filma Hitri in drzni je prišel na spored na začetku poletja 2001, pred štirinajstimi leti. Vin Diesel in Paul Walker, vroča dekleta, drzna akcija in hitri avtomobili so bili zaščitni znak tega t. i. B akcijskega filma, ki je odprl pokrove po vsem svetu. Tudi v Sloveniji, deželi avtomobilov, je že v prvo stopil na poln plin. Odmev pri gledalcih je presenetil vse in tako ni kazalo drugega, kot da se vse skupaj ponovi. Prehitri in predrzni so prišli na spored dve leti pozneje. Odziv je bil podoben, čeprav je šlo za manj ambiciozen film. Nadaljevanje, pač, so takrat preračunavali producenti, še nekaj hitrejših avtomobilov, še nekaj novih deklet, še nekaj več akcije, poberemo denar in gremo. To se je tudi zgodilo. Tretji del, Hitri in drzni: Tokio drift, je bil narejen predvsem za japonski trg leta 2006, še tri leta pozneje, je bil pač obvezen sklepni del serije, s katero ni nihče več želel imeti kaj dosti.

Tudi Diesel in Walker sta ji rekla adijo.

Tokio drift je bil videti povprečno in se je tudi odvrtel dokaj povprečno. Vse je kazalo, da se je s to akcijsko filmsko serijo zgodilo točno to, kar se običajno zgodi z njimi – zgodbe je bilo za en film, naredili so dva, potem pa na silo še tretjega. In konec.

Nekaj časa je tako tudi bilo. A potem se je leta 2009 zgodilo nekaj nenavadnega. Stara ekipa, "stari deli", se je spet zložila skupaj v "nov stroj" in nova verzija Hitrih in drznih je z vso silo butnila na filmska platna, v kino potegnila staro in novo občinstvo ter tej filmski seriji dala nov pospešek. Vsak naslednji film, peti leta 2011, šesti leta 2013 in sedmi, ki je prišel na spored po vsem svetu prejšnji teden, je v blagajniški rezervoar dodal nekaj visokooktanskega bencina.

Sicer predvidljiva serija je iz filma v film postajala vse bolj nepredvidljivo velik hit.

Sedmi del seveda še posebej zaradi smrti Paula Walkerja med njegovim snemanjem – Hollywood rad kapitalizira na smrti svojih ljubljencev; spomnimo se samo denimo Heatha Ledgerja pri drugem Vitezu teme. Serija Hitri in drzni je iz B akcijskega filma z obrobno zgodbo tako postala mainstream hollywoodske produkcije, pri kateri se iz filma v film dodaja nove filmske junake, ostri akcijo in viša produkcijski proračun. Hitri in drzni tako postajajo ne samo filmska nadaljevanka, ki traja, temveč tudi filmska nadaljevanka, ki je iz filma v film večja. Sedmi del naj bi bil zdaj res zadnji. Ampak le kdo bi se odpovedal stotinam milijonom dolarjev, ki ležijo ob nogah naslednjega dela. Samo razmisliti je treba, kam naprej z zgodbo, potem pa spet vžgati motorje … Nadaljevanja gotovo sledijo. Še posebej izjemen, prek 50 tisoč gledalcev v prvih dneh predvajanja, je bil slovenski obisk tega filma. To je precej čudno ob dejstvu, da je slovenski kinematografski trg že eno leto skoraj povsem mrtev. Ali pa morda tudi ne. Kaj lahko ugotovimo iz tega?

Zmagovalec pobere vse Na redni kinospored sicer po raznih kanalih, "via" Kinodvor in art kino mreža, Cankarjev dom, Liffe, zdaj tudi kino Bežigrad, prihaja vse več filmov, a to ne pomeni, da ti filmi najdejo tudi svoje gledalce. Žal ne. Še zdaleč ne. Večina filmov ostane precej neopaženih, obsojenih na obskuren obisk nekaj tisoč gledalcev ali pa še manj. Večina filmov sploh ne pride v igro. Sicer jih vrtijo, a jih ne vidi skoraj nihče. Če vidi film manj kot pet tisoč ljudi in ima torej v kinu manj gledalcev, kot ima povprečen soliden slovenski roman bralcev, potem lahko menimo, da film ni bil v igri. Zgolj dva filma, zloglasnih Petdeset odtenkov in sedmi del Hitrih in drznih, sta v letošnjem prvem tromesečju pobrala več kot polovico vseh prodajnih kinovstopnic. Še več, dejansko skoraj 60 odstotkov. Vse kaže, da bo ta odstotek do konca aprila samo še narasel. Morda bomo priča za Slovenijo povsem neobičajnemu fenomenu, da bosta do letošnjih prvomajskih praznikov ta dva filma sama prodala dve tretjini vseh letošnjih kinovstopnic. Kaj to pomeni? Preprosto to, da se je "povprečni" slovenski kinogledalec, s tem pa tudi slovenski kino, v zadnjih letih povsem modificiral. Slovenski kinogledalec je po novem naslednji: - ne zanimajo ga običajni hollywoodski filmi – zlahka jih ignorira, - ne zanimajo ga ameriški nagrajeni filmi – oskarjevci so jo slabo odnesli že zadnjih nekaj let, - ne zanimajo ga nagrajeni evropski filmi – niti pogleda ne za njimi, - ne zanimajo ga balkanski filmi – Postali bomo prvaki sveta kot en najbolj ambicioznih filmov tega žanra v zadnjih letih pri nas jo je slabo odnesel, drugi s tega območja pa sploh, - ne zanimajo ga slovenski filmi – najnovejši slovenski film Rdeča raketa, mladinska verzija hitrih in drznih, je pritegnil zgolj dobrega tisočaka gledalcev, s tem pa je šel po podobni poti kot kar nekaj slovenskih filmov zadnjega časa, - ne zanimajo ga več niti nagrajene celovečerne risanke – tudi obisk tega tradicionalnega družinskega žanra je v zadnjem času zelo padel, - zanimajo ga samo še mega hiti.

Slovenski kino se je torej zreduciral na izjemen obisk posamičnih orjaških uspešnic, vnaprej prodanih zaradi znanih zgodb in likov na enem bregu ter na majhen obisk tihe večine drugih filmov na drugem bregu.

Vmes ni skoraj ničesar.

Vse se začne pri domačem filmu Hollywood se je glede svoje strategije odločil že davno. V tretjem tisočletju so začeli delati predvsem akcijske filme za najstnike, večinoma najstnike moškega spola in tako je jasno, da jih bodo tudi še naprej (vse bolj) intenzivno bombardirali s takimi ali drugačnimi filmskimi serijami, kjer se v takih ali pa malce drugačnih zgodbah izmenjujejo glavni junaki zgodbe.

Maščevalci, ki s svojim drugim delom pridejo na spored konec tega meseca, so glede tega najboljši primer – filmske mutacije likov znotraj enega stripovskega vesolja, ki ga kontrolira ena filmska korporacija, so skoraj neskončne. Kinospored v obdobju od marca do septembra tako, razen izjemoma, postane svojevrstna verzija televizijskega sporeda, kjer v eno- ali pa večletnih razmikih vrtijo nove dele filmskih nadaljevank. Kino se je spremenil v televizijo filmskih serialov. Poleg tega Hollywood dela še filme za družine – risanke ipd. ter nekaj prestižnih filmov za odraslo občinstvo, s katerimi "napadajo" zahtevnejše občinstvo v oskarjevskem času.

In to je to.

Vse več pa je kakovostnih filmov, ki jih v kino zgolj na hitro in na kratko pomočijo, potem pa jih intenzivno predvajajo na plačljivih in drugih televizijah ter na ta način pokrijejo stroške njihovega nastanka.

Kino kot odskočišče za televizijo.

Njihov koncept ohranja kinoobčinstvo, hkrati pa daje vse več prostora televiziji. V Sloveniji pa vse kaže na to, da se v večji meri poslavljamo od filma v kinu. To pa tudi zato, ker se poslavljamo od slovenskega filma v kinu. Toliko nepotrebnih in nesmiselnih in minimalno gledanih javno sofinanciranih slovenskih filmov, kot jih je prišlo na kinospored (videl jih tako ni skoraj nihče) v zadnjega poldrugega leta, najbrž še ni bilo v zgodovini slovenskega filma. Poflopali so tudi ziheraški režiserji. Tako lani kot letos so bili skoncentrirani v šopkih, po več naenkrat, potem pa so sledili dolgi meseci suše, ko ni bilo nobenega slovenskega filma. Še posebej, ker slovenskega filma zdaj ne dobite več v vseh kinodvoranah tudi takrat, ko pride na spored. Zadnji slovenski film, Rdeča raketa, je bil namreč na sporedu samo v Koloseju. Predvajal ga ni niti Cineplexx, niti Cankarjev dom, niti Kinodvor, niti kino Bežigrad. Zdaj bomo do jeseni v kinu najbrž brez domačega filma. Gledan domači film je namreč seveda tudi temelj slovenskega kina. Brez dobro gledanih domačih filmov in brez kultiviranja različnih tipov gledalcev nam na gledalskem situ sčasoma večinoma ostane samo ščepec izjemno gledanih kinouspešnic na eni strani in ogromno kinopraznine pri drugih filmih.

Danes Hitri in drzni, čez dva meseca morda Jurski svet. Vmes pa nič. No, ne nič. Samo nič kina. Vmes bo na sporedu televizija.