Gastarbajterji

V sedemdesetih prejšnjega stoletja je nekdanja država zašla v gospodarski zlom in obubožani ljudje so se kljub diktaturi začeli upirati, stavkati, obetali so se politični prevrati. Zato je partijski vrh realistično prepoznal, da država kljub teoretsko najboljšemu političnemu sistemu ne zmore nahraniti in preživeti lastnih ljudi, zato so odprli meje – za razliko od Rusije, kjer so zaradi pomanjkanja milijoni umirali v nepropustnem kotlu.

Pri nas pa so se množice revnih in lačnih usule v Nemčijo, njihove družine (in država) pa so za preživetje začele dobivati devize.

Gastarbajterstvo je seveda pomenilo ogromno socialno deformacijo – nenormalno življenje razbitih družin, ki so očete videvale le ob (nemških) praznikih; za sistem pa so bile neprijetne tudi pripovedi gastarbajterjev o tem, da se čez mejo živi precej bolje, urejeno in svobodno. Ampak devize so bile nujne, udba pa je poskrbela, da so se ljudje o neprijetnih temah odvadili glasno govoriti.

Gastarbajterstvo danes spet doživlja poln razmah. Prekmurci, Štajerci, Korošci se dnevno množično vozijo čez mejo, vse več je tudi Ljubljančanov, ki vsak dan vstajajo ob pol petih, da se v dolgih kolonah pravočasno "pritunelčkajo" skozi Karavanke na tisto stran hriba, kjer se začuda splača delati, medtem ko na južni strani istega hriba vse škripa in se ustavlja.

Zakaj ne gre pri nas, kar gre kilometer čez mejo, ki je (več) ni V EU ni več mej niti za ljudi niti za podjetja. Vsi zakoni poslovanja morajo biti enaki ne glede na stran hriba, na kateri je postavljena tovarna ali delavnica. A zakaj morajo potem ljudje vsak dan nekaj ur potovati k delavnici, namesto da bi delavnica prišla k njim?

Da bi Slovenci iz čistega mazohizma in želje po uničevanju svojega zasebnega življenja želeli dnevno prebiti v avtomobilu tri ali štiri ure, namreč ni verjetno, navsezadnje smo nacionalni zapečkarji. Kaj je torej tisto, zaradi česar pri nas ne gre, kar gre kilometer čez mejo, ki je več ni?

Zakaj pri nas zdravniki ne morejo organizirati laboratorija, ki bi bil namenjen njim in pacientom? Preprost primer, kako samo na naši strani hriba ni mogoče najti rešitve: v zdravstvenih domovih (ki jih seveda mora imeti vsaka občina) morajo biti laboratoriji, kjer vam naredijo analize krvi, urina, blata in podobnih vzorcev. Zaradi razvoja tehnologij in analiz so lahko ekonomični, zanesljivi in strokovno vodeni le veliki laboratoriji, ki bi hkrati oskrbovali deset ali 20 zdravstvenih domov.

To je preprosto tehnološko in ekonomsko dejstvo, o katerem ni kaj razpravljati, če želimo biti kredibilni. Tako je pač leta 2014 – povsod. V Avstriji to dejstvo sprejemajo tako, da več zdravnikov ustanovi skupni laboratorij, ki oskrbuje vse – lahko tudi v obliki zadruge.

Tudi pri nas vsi pristojni vedo, da bi bilo to ekonomsko in strokovno potrebno, ampak – imamo občine. In vsaka občina ima svoj zdravstveni dom in svoj laboratorij v njem. In čeprav ta laboratorij ni podoben ničemur, kar je kredibilno (vključno z rezultati), človek ne pride živ prek občinskih mej. Mrtev pa zaradi občinskih mrliško-oglednih služb tudi ne.

Ko pravniki skomignejo z rameni Vsaka občina mora torej zaradi zakonov še naprej imeti svoj zdravstveni dom, ne glede kakšnega; in vsak zdravstveni dom mora še naprej imeti svoj laboratorij, ne glede kakšnega; in prek občinskih mej ni mogoče organizirati ničesar, ker zakoni ne dovoljujejo občinam ustanavljati skupnih poslovnih enot in sploh je človek po naši delovni zakonodaji lahko zaposlen le v eni občini in ne v desetih.

Skratka, ko človek tako preprost problem, ki ga v Avstriji razreši deset zdravnikov v treh dneh, predstavi našim pravnikom, ti samo skomignejo z rameni in zatrdijo, da problema ni mogoče rešiti. Tudi če bo zato trpela ekonomičnost zdravstva, tudi če bodo zato nastradali bolniki, problema zaradi pravnih ovir pač ni mogoče rešiti. Ker bi morali prej spremenili kupe zakonov o lokalni samoupravi in zdravstvenih zavodih in gospodarskih družbah in delovnih razmerjih ... vse do ustavnih sprememb. To pa, jasno, zaradi tako minornega tehnološkega problemčka in par potencialnih smrtnih diagnostičnih površnosti ne bo nihče delal. Pika.

Torej – za racionalno sprejetje enega samega malega tehnološkega pojava bi po mnenju naših pravnikov morali na glavo obrniti pol slovenske družbe z ustavo vred! Kaj vam ni jasno, zakaj potem nismo zmožni soočanja s kakršnokoli novostjo, ki zaradi realnosti življenja pač trči ob naše meje? Ker naše pravo ni namenjeno urejanju zaresnega življenja, ampak birokratskemu občutku za medsebojno usklajenost zakonskih členov.

Slovenija se spreminja v deželo upokojenih starcev brez pokojnin Naša lastna življenja žrtvujemo in jih podrejamo estetskemu onaniranju birokratov, ki jim zakonski členi niso orodja za urejanje obstoječega, zaresnega življenja, ampak se z njimi igrajo infantilno estetiko zlaganja lego kock v gladke ograje in zidove, iz katerih nič ne štrli in je vse zaprto v kvadrat ali utrdbo. Če nič ne štrli in je trdno povezano v krog, so srečni.

Pa čeprav ljudje zaradi tega v zaresnem življenju živijo dražje, manj kakovostno in včasih celo brez potrebe umrejo. Ali pa so vsaj prisiljeni ponovno kvariti svoja življenja in družine z dnevnim gastarbajterstvom. Ki se bo v večini primerov, zaradi odprtih meja, končalo z izselitvijo, takoj ko bo priložnost. In čeprav se Slovenija spreminja v deželo upokojenih starcev brez pokojnin, je vseeno najbolj pomembno to, da so zakonski členi medsebojno usklajeni in nič ne moti estetike lego pravnikov in birokratov.