Gasilske vaje na finančnih trgih

Najbrž ne. Politika na tej in oni strani Atlantika trmasto vztraja, da dejanske razmere v gospodarstvu ne kažejo težav, kot jih rišejo finančni trgi. Gonja proti bonitetnim hišam je nesmiselna, težava ni v njih – lahko bi celo rekli, da opravljajo svoje delo –, temveč v politiki in njihovih, za krizno ukrepanje očitno prepočasnih kompasih. Praktično vse države, o katerih se v zadnjih dneh govori, se spopadajo s težko vzdržnimi težavami, najsi bo to z ogromnimi dolgovi, ki v Grčiji, Italiji, kmalu nemara tudi v Belgiji, presegajo celotni BDP. Pa potem še rastoči ali visoki primanjkljaji, kot ga recimo izkazuje Španija, ki se obenem sooča še s pravo socialno bombo v obliki več kot 20-odstotne brezposelnosti. Seveda, vedno je treba delovati pomirjujoče, a potem, ko optimistične misli postanejo laži, se politika konča in se igra prikrivanja šele zares začne.

Gasilske akcije, kot so se jih šli po telefonskih in videopovezavah pretekli konec tedna, nedvomno kažejo na resnost razmer. A edina konkretna odločitev je bila odločitev Evropske centralne banke, da bo dejavno posegla na sekundarne trge in s kupovanjem italijanskih in španskih obveznic olajšala zadolževanje teh dveh držav. To se je v prvih trgovalnih dneh sicer res zgodilo, a samo po sebi ne more biti nikakor dovolj za razrešitev težav, ki jih ima recimo Italija, prav tako za razrešitev težav v območju z evrom. Lajšanje pritiska na italijansko zadolževanje je predvsem kratkoročen ukrep, za katerega predsednik ECB Jean-Claude Trichet ne želi povedati, koliko časa bo trajal. A glede na to, da ECB trenutno kopiči dolžniške papirje držav v težavah, se postavlja vprašanje, kako dolgo bo tovrstno ravnanje lahko še vzdržno. S kopičenjem "slabih" papirjev bi utegnila ECB postati ena od "težavnih bank".

S krepitvijo zdajšnjega mehanizma za pomoč državam z evrom (EFSF), predvidoma do sredine oktobra, kar je za neučakane trge kar malce pozno, sicer ECB dobiva pomoč pri nakupu obveznic na sekundarnih trgih, kar je del krepitve dejavnosti tega mehanizma, in sicer del dogovora, ki so ga voditelji evroobmočja sprejeli 21. julija v Bruslju. Dogovor, ki prinaša tudi dodatno pomoč za Grčijo, postaja nekakšna čarobna paličica, kot gre razumeti, saj so se v zadnjem tednu dni praktično vsi, ki v območju evra kaj veljajo, oglasili in ponovili zavezo, da bodo ta dogovor tudi potrdili. A vprašanje je, kako naj bi to pomagalo recimo Španiji ali Italiji, ki imata bistveno preobsežne dolgove, da bi jih lahko zmanjšali na tak način. Dejstvo je, da je vsaj Italija prevelika za reševanje, saj jo je, če bi bilo to potrebno, nemogoče rešiti z zdajšnjimi sredstvi EFSF, ki znašajo 440 milijard evrov. Nekateri kličejo k podvojitvi ali celo potrojitvi mehanizma, kar pa bi, kot je včeraj opozoril nizozemski finančni minister Jan Kees de Jager, lahko udarilo bonitetne ocene držav, ki denar posojajo. Z vidika držav je znova povsem jasno, da je pred morebitno novo globalno recesijo treba ukrepati, med ukrepi so strukturne reformne in varčevalni ukrepi. Z vidika politike je vse bolj očitno, da več kot kratkoročnih, gasilskih odgovorov ni. Z vidika delavcev oziroma davkoplačevalcev so posledice na žalost predvidljive.