France Bučar (1923–2015)

Ko sem svojega profesorja pobliže spoznal, se z njim spoprijateljil – to je bilo leta 1970 –, sva bila oba, on in jaz, politisch verdechtig (politično sumljiva).

Zdaj na TV poslušam Kučana in Peterleta, od katerih so ga prvi preganjali, drugi pa se z njim niso niti mogli niti si niso upali spoprijateljiti. Ne, Bučar je bil takrat popolnoma sam v svojem kabinetu na Kersnikovi ulici v Ljubljani, s svojo pipo in svojim pisalnim strojem. Ko ga je pravna fakulteta izobčila, se je prezgodaj upokojil. Tako naj bi bil izločen iz javne scene, objavljati ni mogel več, pisal je za predal.

Disidentstvo Ko sem diplomiral, takrat je še bil profesor, mi je ponudil mesto asistenta, kmalu pa ga je po izrecnem nalogu Centralnega komiteja (CK) pravna fakulteta izključila. Bučar si je takrat prisegel, da praga pravne fakultete ne prestopi nikoli več.

Obiskoval sem ga doma na Kersnikovi, ne da bi se prej napovedoval po telefonu (to je bilo prenevarno); njegova gospa pa me je, mladega pravnika, vedno prijazno sprejela in peljala v njegov kabinet. Tam sem sedel s hrbtom obrnjen proti oknu, on pa je kadil svojo pipo in mi razlagal o sistemski teoriji. Prepričan sem, da je Udba vedela za vsak moj obisk, mogoče je celo, da je snemala, kar sva se pogovarjala.

K njemu nisem hodil, ker bi bila to oblika kljubovalnosti proti režimu. Preprosto me je zanimal bogati poduk, zlasti glede sistemske teorije, ki sem ga od njega prejel ob vsakem obisku. Oba pa sva vedela, da sva disidenta – on še posebej, ko je pravna fakulteta poniglavo izglasovala njegovo izključitev.

Mislim, da je bil edini, ki se je temu upiral, Drago Demšar. Ponudbe, da bi bil njegov asistent, nisem odklonil iz pragmatičnih razlogov, ker bi to pomenilo, da sem tudi jaz ožigosan; preprosto sem besedo dal prej in drugje. Potem je to mesto prevzel Rajko Pirnat.

Mislim pa, da sem bil v tistem kritičnem času sploh edini, ki si je z njim upal imeti stike. Počutila sva se konspirativno, kot dva Freigeista (svobodna duhova), in v tem sobesedilu je on tudi izvrševal svoje mentorstvo.

Po mučni epizodi svojega magistrskega študija v Zagrebu sem odšel v Montreal na študij jungovske psihoanalize (nominalno: kriminologije) in čez leto dni (leta 1972) na Harvard. Z Bučarjem sva ves čas ostala v pisnih stikih, odgovoril mi je – ne kot nekateri drugi – na vsako pismo. Oba sva vedela, da jih odpirajo in prebirajo, zato sva se v šali dogovorila, da si bova dopisovala v latinščini. Tako bi bila Udba prisiljena zaposliti vsaj enega brezposelnega klasičnega filologa.

Osamosvojitev Ko sem se leta 1986 vrnil iz Amerike, sva se spet srečala, ko so me povabili, da sem imel predavanje v Dragi. Imeti tam predavanje je bilo tisti čas spet dejanje disidentstva. Takrat mi je Bučar vpričo Alojza Rebule rekel: "Eh, veste, da vas zelo obrekujejo. No, za dobro kobilo se vedno dviguje prah." Od takrat sva bila občasno v stikih vse do nekega dogodka, ki ga je treba dati na zgodovinski zapisnik.

Ne spomnim se, kdo vse je bil še zraven, spomnim se predvsem Vena Tauferja, ko smo nekoč v skupini kolovratili proti Pen klubu na enega od "osamosvojitvenih" sestankov. Pred kinom Vič smo naključno srečali Franceta Bučarja. V naglici sem ga ognjevito povabil, da se nam pridruži. Tako je tudi on prišel v to prevratniško družbo, v kateri je, za razliko od mene, tudi ostal.

Sam sem kmalu nato protestno izstopil, ker me je pokojni Mladen Švarc opozarjal, da se tam ne kuha ravno demokratično. Ni me motilo, ker je Sonja Lokar rekla, da "oni", to je CK, točno vedo, kaj se tam pogovarjamo. Ko sem ob izstopu odhajal iz Pen kluba, mi je Bučar rekel: "Heh, vi ste me pripeljali sem, zdaj ste pa vi tisti, ki odhajate!" Na to sem lahko samo skomignil z rameni, ko pa me je Veno Taufer rotil, naj kot edini pravnik ostanem, sem pokazal na Rajka Pirnata. Ta je pozneje postal minister za pravosodje.

Avtonomija univerze No, po osamosvojitvi je sledila precej bolj neprijetna prigoda, ko sem bil prorektor Univerze v Ljubljani, Bučar pa že predsednik skupščine. O mrtvih samo dobro, a takrat sem imel občutek, da je postal nekoliko avtoritaren. Pozabil je na čase, ko sva konspirativno prijateljevala. Opozoril sem ga, da novi krovni zakon o zavodih univerzi jemlje v ustavi zagotovljeno avtonomijo, da je smešno, da se Republika Slovenija proglaša za ustanoviteljico univerze, ko pa je res prav obratno.

Šlo je za to, da je bila univerza v samoupravnem socializmu dejansko javna neprofitna ustanova (public non-for-profit corporation), po novem pa bi postala navaden državni zavod. Bučar mi je odvrnil: "Ali ste zavod ali pa ste podjetje, tertium non datur (v sln. tretje ni mogoče)." Jaz pa: "Heh, če je to tako, je mar Katoliška cerkev zavod za čaščenje Boga ali je podjetje za pobiranje miloščine?" Nato je Bučar umolknil, najini stiki so bili od takrat – vsej preteklosti navkljub – pretrgani. Seveda pa se je pozneje izkazalo, da je bila izguba avtonomije za univerzo nekaj izrazito slabega; posledice se vidijo danes.

Zadnji pogovor Zadnjič sva se z Bučarjem srečala v Nazorjevi ulici, nekam se mu je mudilo. Bilo je nekega hladnega oktobrskega popoldneva, ko sem bil na krajšem obisku v Ljubljani. Začela sva se pogovarjati, potem sva sedla v fotelja pred Smrekarjevim hramom, kjer sem bil na kosilu.

Najprej je kritiziral slovensko pravosodje, na kar sem odvrnil:"No, seveda so to le državni uradniki." "Ja," je rekel, "ampak slabi uradniki!" Potem je bil še zelo kritičen do slovenske nedržavotvornosti, partitokracije itd., na kar sem ga vprašal: "Že, že, to je diagnoza. Kakšna pa je vaša prognoza?" "Kaj vendar," je rekel v svojem značilnem aforističnem slogu, "razgrabili nas bodo sosedje."

Prelom, do katerega ni prišlo Bučarjevo zadnjo knjigo z naslovom Prelom, do katerega ni prišlo sem zato bral z velikimi pričakovanji. Očitno je bil razočaran nad razvojem slovenske državnosti, to se vidi že iz naslova. Ko pa skrbno prebiramo te vrstice očeta naroda, žal v knjigi ne najdemo odgovora.

Na nekem mestu Bučar citira Hayka, to pa je tudi edino, iz česar je mogoče sklepati, kakšen je bil od takrat njegov (liberalistični?) svetovni nazor. Človek bi pričakoval sistemsko analizo, za kar je bil Bučar svoje čase prvi specialist v Sloveniji in Jugoslaviji, a v knjigi tega ne najdemo. Iz knjige tako ne moremo razbrati, nad čem konkretno je bil razočaran.