Dimitrij Rupel

Torek,
4. 10. 2022,
13.45

Osveženo pred

2 leti, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,33

149

Natisni članek

Natisni članek

Jože Pučnik Dimitrij Rupel

Torek, 4. 10. 2022, 13.45

2 leti, 1 mesec

Simpozij Muzeja slovenske osamosvojitve 90 let po rojstvu Jožeta Pučnika

Dimitrij Rupel: Kultura resnicoljubnosti in politika izključevanja

Dimitrij Rupel

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 6,33

149

Spomenka Hribar | Foto STA

Foto: STA

V ponedeljek, 3., in v torek, 4. oktobra, je bil v Slovenski matici posvet o zgodovinski vlogi Jožeta Pučnika. Prvi je o Pučniku spoštljivo in resnicoljubno, celo kot o očetu slovenske države in najpomembnejši politični osebnosti, govoril predsednik republike Borut Pahor. Večina medijev je – enako spoštljivo in resnicoljubno – poročala o predsednikovem nastopu. Za predsednikom je govoril Pučnikov sin Gorazd. Osredotočil se je na osebna doživetja in na očetovo knjigo o kulturi, družbi in tehnologiji.

Če sodim po televizijskih poročilih, je javnost ostala prikrajšana za informacijo o nastopu, ki je sledil prvima dvema. Nastopila je namreč Spomenka Hribar, ki je v dolgem referatu – ki so ga prekinjali protestni klici – trdila, da se je osamosvojitev Slovenije, sicer v navzočnosti Pučnika, zgodila pri njej doma. Svoj govor je izkoristila za precej neposreden in mestoma hudoben napad na navzočega Janeza Janšo. Hribarjeva je govorila tudi o fašizmu in o neprimernosti izida italijanskih volitev. Janša je gospe odgovoril na prizanesljiv in duhovit način. Govoril je tudi Lojze Peterle, ki je – če sem ga dobro razumel – obžaloval, da Pučnik po porazu na predsedniških volitvah ni imel nobene operativne funkcije. Pisec teh vrstic, ki sem med drugim dodal, da se ob Pučnikovem jubileju ne spodobi obsojati državljanov Italije, ker so največ glasov namenili predsednici stranke Bratje Italije Giorgii Meloni, sem se o Pučniku razgovoril naslednjega dne. In tule je povzetek mojega prispevka.

Dimitrij Rupel
Mnenja Dimitrij Rupel: Predsedniki Slovenije

Spominjanje

V šestdesetih in sedemdesetih letih, ko je živel v Nemčiji, je vznemirljivi in po škandalozni krivici kaznovani Jože Pučnik nastopal v številnih ljubljanskih pogovorih in komentarjih. Spominjam se, da je (ko sem bil še v gimnaziji in je pogovor med maturitetnim ali kakšnim drugim šolskim izletom nanesel na njegov članek o kmetijstvu) moj srednješolski profesor slovenščine Anton Ingolič kritiziral Pučnikovo zanesenost, ki mu preprečuje razumevanje, da se v velike kmetijske organizacije/zadruge združujejo celo ameriški farmarji. V Nemčiji je Pučnika – od mojih prijateljev – obiskoval Taras Kermauner, ki se je ob obiskih – relata refero – praviloma (prijateljsko) prepiral s svojim gostiteljem. Razpravljala sta namreč o Perspektivah.

Pozneje – mislim, da leta 1988, ko sem bil prodekan FSPN – sva z dekanom Ernestom Petričem govorila o političnih zablodah režima (Petrič je namreč zašel med "sumljive" ljudi, ko ga je 25 poslancev predlagalo za člana jugoslovanskega predsedstva) in o nujnosti akademskega vabila Jožetu Pučniku, naj bi končno predaval tudi v Ljubljani. To se je tudi posrečilo. Sicer je bil Pučnik redni sodelavec Nove revije, kjer smo se srečevali na sestankih uredništva, pozneje pa tudi na sestankih, ki so bili na pol strankarski in celo na pol vladni. Najbolj znana je Pučnikova izjava po plebiscitu 1990. Rekel je: Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!

Pučnik je bil dve leti (1990, 1991) predsednik koalicije Demos, kar je neke vrste paradoks. Predsednik koalicije je izgubil na volitvah, na katerih smo volili predsednika predsedstva, Demos pa je zmagal na skupščinskih volitvah. Predsedstvo smo podedovali iz jugoslovanskega sistema, v katerem parlament in vlada nista bila pomembna. Ko bi predsednika volili – tako kot v Nemčiji ali v Italiji – v parlamentu, bi bil namesto Kučana predsednik Pučnik. Tako pa je predsednik zmagovite koalicije, ki je vodil dva usodna državna dogodka (Poljče in Dolsko), ostal brez odločilnega državnega položaja. Na neki način je bil konec Demosa posledica dejstva, da Pučnik ni imel nobene državne funkcije in jo je dobil šele po koncu Demosa, ko je – po volitvah 1992 – postal podpredsednik prve Drnovškove vlade, v kateri ni bilo krščanskih demokratov, ampak so bili LDS, Pučnikovi in Ribičičevi socialni demokrati, Zeleni, Demokrati in socialisti. Nekateri menijo, da bi lahko Demos vladal še dve leti, namesto da se je ukinil konec leta 1991, torej še v letih 1992 in 1993. To seveda ne bi bil več Pučnikov Demos. Kdor si je predstavljal, da bi lahko Demos vladal še dve leti, si je predstavljal Demos brez Pučnika.

Jože Pučnik je umrl 11. januarja 2003, skoraj 15 let po ustanovitvi Slovenske kmečke zveze; natanko 14 let po ustanovitvi Slovenske demokratične zveze in mesec manj kot 14 let po ustanovitvi Socialdemokratske zveze Slovenije, ki jo je takrat vodil France Tomšič. Mesec dni po SDZS je bilo ustanovljeno še Slovensko krščansko-socialno gibanje, ki se je konec leta 1989 preimenovalo v SKD. Približno takrat je Tomšič predal predsednikovanje SDZS Pučniku, ki so ga nato voditelji novih zvez/strank in prijatelji postavili za predsednika koalicije Demos. Maja 1993 je Pučnika na položaju predsednika Socialdemokratske stranke zamenjal Janez Janša.

Pučnikova oz. Janševa stranka se je poslovila od socialne demokracije, ker jo je od imena in mednarodne uveljavitve odrinila nekdanja slovenska Komunistična partija. To je bil podcenjen, vendar prelomen trenutek slovenske politike. Jože Pučnik je bil socialni demokrat, do neke mere tudi zaradi nemške izkušnje.

Leto 2003 je bilo precej dramatično leto. Spominjam se, da sem na začetku prve vladne seje po Pučnikovi smrti, ki jo je po izvolitvi Drnovška za predsednika države po 19. decembru 2002 vodil Tone Rop, kljub nasprotovanju nekaterih članov vlade povedal nekaj slovesnih in poslovilnih besed. Svoj nastop sem utemeljil s podatkom, da je bil Pučnik pač podpredsednik prve Drnovškove vlade. Za nami so bile najpomembnejše odločitve po plebiscitu: 21. novembra 2002 smo v Pragi dobili vabilo, da se priključimo Natu, 12. decembra pa so se v Köbenhavnu končala pogajanja o vstopu Slovenije v EU. Pripravljala se je vojna v Iraku. ZDA je podprlo osem držav članic Nata in sedem kandidatk, članic Vilenske skupine. V Sloveniji se je začela kampanja proti vključitvi v Nato, marca so ubili srbskega predsednika vlade Đinđića, začel se je napad na Irak, 23. marca pa smo imeli referendum o članstvu v EU in Natu. Bila sva skupaj člana prve Drnovškove vlade (maj 1992–januar 1993), po volitvah 1992 pa sva bila poslanca Državnega zbora.

Ko govorimo o Pučniku, se mi zdita posebej pomembni dve vprašanji:

1. vprašanje resnicoljubnosti (pomen osebnih pričevanj za avtentično, pošteno zgodovinopisje),

2. vprašanje izključevanja (pomen političnega izključevanja/diskriminacije/lustracije).

Dimitrij Rupel
Novice Dimitrij Rupel: Odprto pismo predsedniku Pahorju

Kultura resnicoljubnosti

Državniki, kot npr. Winston Churchill, Charles De Gaulle, Dominique de Villepin, Hans Dietrich Genscher, James Baker, Henry Kissinger, Edvard Kocbek, Izidor Cankar, Josip Vismar, Stane Kavčič, Janez Drnovšek, Edvard Kardelj, celo Borisav Jović …, so pisali (ali vsaj narekovali) poročila o svojem delu in o svojem času, njihova poročila so dragocen prispevek k zgodovinopisju, ki spada v kategorijo "participant observation" (poročanje udeleženca), ki je sicer priznana raziskovalna metoda v sociologiji, etnologiji, psihologiji, tudi politični znanosti. V politično omejenih državah in kadar so avtorji politično omejeni (kot so bili recimo Hitler, Goebbels, Lenin, Stalin, Mao, tudi Kardelj in povojni Vidmar), so takšna dela manj pogosta in jih je treba – tudi če obstajajo – brati z vso previdnostjo. Bolj zanesljiva so poročila oporečnikov, kot so npr. Milovan Đilas, Aleksander Solženicin, Andrej Saharov, Svetlana Stalin, Nina Hruščova, Vaclav Havel … in Jože Pučnik.

Pučnikova dela vsebujejo oporečniško in državniško opazovanje. Če bi hoteli ustvariti avtentično, z osebnimi pričevanji podprto zgodovino Slovenije od II. svetovne vojne do osamosvojitve, bi lahko sestavili dnevniška sporočila (spomine) avtorjev, kot so Kocbek, Cankar, Pučnik, Pirjevec, Kavčič …

Najbolj zanimiva in pretresljiva Pučnikova pričevanja so bila objavljena v Reviji 57 (Naša družbena stvarnost in naše iluzije – 1958), v Perspektivah (O dilemah našega kmetijstva – 1964) in v Novi reviji, pozneje pa v Izbranem delu (2003). Tu so objavljeni spisi iz klasičnega oporečniškega obdobja, ki so avtorju povzročili največ težav in obrnili njegovo življenje na glavo, in spisi iz časa po vrnitvi v Slovenijo, ko je bil Pučnik strankarski in državni funkcionar. Oporečniški in državniški spisi se nemara ponekod razlikujejo po slogu, vendar so si presenetljivo podobni. Presenetljivi so tudi za današnjega bralca, saj – oboji, starejši in novejši spisi – opisujejo probleme, ki so aktualni še danes, kljub zarezi, ki so jo predstavljale demokratične volitve in osamosvojitev.

Daljši spis Brez naveze (1985) verodostojno in podrobno opisuje komunistični sistem, ki je kaznoval avtorja zaradi njegovih – za oblasti nevzdržnih – pogledov. Podrobno sta opisana zgodovina slovenskega revijalnega življenja in delovanje tajne politične policije Udbe. Uradno zgodovinopisje je relativno odkritosrčno do prvega, medtem ko je – razen tega, kar piše Igor Omerza – redobesedno glede Udbe. Brez naveze se konča s presunljivo ugotovitvijo, da se je Pučnik s tem, ko je zapustil Slovenijo, "izgubil". Presunljive pasaže vsebuje tudi tekst iz 57. številke Nove revije Politični sistem civilne družbe (1987). Med drugim beremo:

(Totalitarni politični sistem) se vsak hip lahko odloči za uporabo večje ali celo maksimalne količine oblasti, če bi v cekaju ali predsedstvu prišlo do ustrezne "ocene položaja". Odtod izvira bojazen in strah v ljudeh, tudi v meni samem: kaj če danes ponoči pride do izredne seje cekaja in se uveljavijo "ocene", da je potrebno “narediti red”? Da je "potrebno" ukiniti nekatere revije, zamenjati uredništva pri drugih glasilih, da je "potrebno" zapreti tega ali onega, da so "potrebne" eksemplarične obsodbe?

Na koncu članka v 57. številki Pučnik izraža nezaupanje do slovenske partije, ki zanemarja slovenske nacionalne interese. V člankih in izjavah, ki sledijo, npr. v Perverznih proslavah (1995), v Množičnih povojnih pobojih (1998) in v Odrskih lučeh države (2001), na svojo in splošno žalost odkriva, da so se anomalije, ki smo jih poznali v socialističnih časih, obdržale tudi po letu 1990. Tako v članku iz leta 2001 beremo:

Politično odločanje v državi ima v zakupu retencijska elita, ki se ji je v zadnjem času posrečilo še okrepiti svoj monopolni položaj in že opušča še zadnje zavore dostojnosti in sramu…                                                                                                                                … Strukture neformalne oblasti nekdanje in sedanje vrhuške imajo še vedno vpliv, ki presega novi trend k strokovnosti. Še posebej, ker so tudi v sodstvu ostali stari kadri (zaradi arogantno dogovorjenih kršitev 8. člena Zakona o sodniški službi), ki so na vplivnejših mestih kakor mlajši pravniki, ki se vežejo samo na stroko. Zato je neodvisnost sodstva skrhana in mestoma zelo omejena. Posledica je zapiranje oči pred prilaščanjem pri lastninjenju, medlo preganjanje korupcije (…), iznajdba skrivališč za "občutljive" sodne primere v obliki kupov nerešenih zadev in pišmeuhovstvo ob zastaranjih. Očitna je tudi popolna slepota sodnega sistema vključno s tožilstvom za hude, še vedno nezastarane zločine med vojno in po njej, kar je mafijsko dogovorjena kršitev današnje zakonodaje …1

Pučnikova besedila (zbrana v Izbranem delu) so tako rekoč učbenik "fenomenologije življenja v socializmu" in nepogrešljivo gradivo za resnicoljubno zgodovinopisje.

Dimitrij Rupel
Mnenja Dimitrij Rupel: Svetovni nered

Politika izključevanja

Koalicija Demos je imela dva glavna cilja: osamosvojitev in demokracijo. Prvi cilj je bil dosežen, pri drugem pa so se pojavile ovire, zadrege in težave, ki jih čutimo še 30 let po njegovi napovedi. V Sloveniji se je včasih veliko govorilo o "lustraciji", tj. o domnevnih namerah demokratičnih strank oz. Demosa, da bi preprečili ali vsaj omejili vpliv sodelavcev komunističnega režima in še posebej Udbe na novo demokratično (neodvisno, samostojno) državo. Težava z lustracijo je bila ta, da zanjo ni bilo popolnega soglasja v Demosu; sodelavci in nasledniki komunističnega režima oz. Udbe pa so iz svojih strahov in slabe vesti skonstruirali različne zgodbe o kršitvah človekovih pravic in celo diktaturi novih strank oz. Demosa. Iz teh zgodb se je razvila nasprotna politika privržencev komunistov (recimo jim "levičarji"), ki so se načrtno lotili izključevanja in diskriminacije demokratičnih, večinoma strpnih in demokratičnih državljanov. Začele so se širiti govorice o revanšizmu. O podobnih težavah poročajo iz drugih nekdanjih socialističnih držav, najbolj zgovorno pa je težavo nedavno definiral poljski predsednik vlade Morawiecki: medtem ko so v Vzhodni Nemčiji po združitvi pustili delati le 30 odstotkom sodnikov, takšnega izključevanja na Poljskem ni bilo. Poljska pravosodna reforma ni oviranje pravne države, ampak šele njeno vzpostavljanje.

Dejansko v Sloveniji kljub t. i. Pučnikovemu zakonu, ki naj bi preprečeval izvolitev sodnikov, ki so v preteklosti kršili človekove pravice, ni bilo nikakršne lustracije zoper levičarje, ampak so kvečjemu oni izvajali lustracijo oz. izključevanje svojih demokratičnih tekmecev, kar je navsezadnje – s pomočjo sodišč, medijev in šol – pripeljalo do razmaha in izoblikovanja večinske protidemokratične, izključevalne miselnosti. V začetku (pred volitvami leta 1990) je Pučnik le opozarjal na razliko med demokrati in komunisti:

Perverzno pa je, ker mislijo, da njihove nekdanje žrtve razmišljajo po istem kopitu, ki je značilno za komuniste. Ne verjamejo, da so demokrati drugačni ljudje od komunistov. Zato trobijo in "gredo, gredo v napad" z obtožbami in podtikanji, češ glejte, ljubi ljudje, kaj vse hočejo narediti z nami …
Zato mi smo in ostanemo demokrati. Za nas je državljanska vojna na Slovenskem končana. Zavračamo maščevalnost …2

Leto pred smrtjo je Pučnik spet pripovedoval o svojem zaporu in o odvzemu univerzitetne diplome:

Zadnji dve leti zapora sem preživel pravzaprav v samici in to ni bilo prijetno. Ko sem prišel potem dokončno ven, sem seveda hotel dobiti nazaj svojo diplomo, ki mi je bila odvzeta med hišno preiskavo pri prvi aretaciji, a so mi rekli, da diplome ni več. Preprosto so rekli: "Diplome ni več, zgubila se je." Mislil sem, da se šalijo …3

Politika izključevanja izvira iz komunističnih časov in iz udbovske miselnosti. Značilna je za vse totalitarne sisteme, kakršen je seveda bil tudi jugoslovanski oz. slovenski. Da pa se bo ta politika tako razmahnila, kot smo vsak dan (levičarske oblasti) priče odstavitvam in zamenjavam tudi na nižjih in relativno nevažnih uradniških ravneh, si Pučnik – kljub temu, da je to politiko odlično poznal in podrobno opisal – najbrž ni predstavljal.

1 Jože Pučnik, Izbrano delo, Ljubljana 2003, str. 278–279.
2 Pučnik, op. cit., str. 200.
3 Prav tam, str. 324.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
 
Dimitrij Rupel
Mnenja Dimitrij Rupel: Gorbačov
Hitler
Mnenja Dimitrij Rupel: Bodeči simboli
Karl Erjavec, Dimitrij Rupel
Novice Erjavec veleposlanik v Franciji? Rupel: To bi lahko bila katastrofa.