Dimitrij Rupel: Prešeren in Simoniti

Avtor povedi se ne moti. Za premišljevanje o "sedanjem stanju v kulturi" je skrajni čas. Prvo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je vprašanje o posebni vlogi kulture v Sloveniji. Zelo pogosto namreč pravimo, da je slovenska družba, celo država, utemeljena na kulturi. S tem stališčem ni nič narobe, če ga znamo razložiti. Slovenska država se razlikuje od nekaterih starejših, večjih in pomembnejših držav po tem, da je nastala na podlagi znamenite in uveljavljene pravice narodov do samoodločbe.

Nekatere velike (denimo mnogonarodne) države so nastale po volji vojskovodij ali verskih voditeljev; nekatere so uspevale in se celo širile – kot je bil primer Avstrije – s prikladnimi porokami in družinskimi povezavami. Še nedavno v našem delu sveta narod in država nista bila isto. Nekoč so se zagovorniki slovenstva – od Majniške deklaracije 1917 do Vidmarja in Pirjevca – upirali istovetnosti države in naroda oz. ustvarjanju državnega naroda, kot sta bila denimo sovjetski ali jugoslovanski narod.

V takšnih razmerah je glavno vlogo igrala kultura. Navsezadnje so si za razcvet slovenstva in celo narodne države najbolj prizadevali kulturniki, izobraženci. Na primer Nova revija leta 1987, npr. pisatelji s Pisateljsko ustavo, ki jo je leta 1988 grdo zavrnila vsa slovenska partijska nomenklatura; navsezadnje z Majniško deklaracijo, ki smo jo 8. maja 1989 objavili na ljubljanskem Kongresnem trgu.

Marsikaj, česar ni bilo mogoče izreči v javnosti, parlamenta pa sploh nismo imeli, je bilo mogoče izreči na odru.

Čas, ko sem bil študent, v šestdesetih letih in pozneje, pravzaprav ves čas do osamosvojitve, je bil – poleg tega, da je bil čas literarnih revij in njihovega ukinjanja – čas teatra. Mimogrede: med gledališčem in revijami je povezava. Ko so ukinili Revijo 57 (1958), je njeno poslanstvo vsaj nekaj časa, do leta 1964, nadaljeval Oder 57, npr. z uprizarjanjem gledaliških iger, kot so bile Smoletova Antigona, Kozakova Afera in Rožančeva Topla greda. Veliko so se gledališču posvečale Perspektive (1960–1964), kjer sta bila urednika tudi Dominik Smole in Primož Kozak, navsezadnje pa sta posebno zavezništvo v ljubljanski Drami sklenila ravnatelj Bojan Štih in predsednik programskega sveta Dušan Pirjevec, ki sta bila obenem urednika Sodobnosti. Štih je protestno izjavo Sodobnosti zaradi ukinitve Perspektiv podpisal "po zraku", ker se je bal, da bi ga dejanski podpis stal ravnateljskega položaja v Drami, ta položaj pa je bil z vidika modernizacije slovenske kulture in tudi politike strateški.

Mnenja Slovenski pogled na svet, pogled sveta na Slovenijo

Dober primer politike s kulturnimi sredstvi je bila Smoletova Antigona, ki so jo leta 1960 uprizorili na Odru 57, v Drami in celo v Mariboru in se je dotaknila občutljivih vprašanj državljanske vojne, oporečništva in komunistične oblasti. Komentatorji predstave so domnevali, da sta bila Smoletu za navdih Jože Pučnik in Boris Kraigher. Pučnik je bil dve leti pred tem zaradi člankov in zaradi sodelovanja pri Reviji 57 obsojen na devet let zapora. Oblast je pri kulturi – glede na obdobje – omahovala med strahom in zaničevanjem, med cenzuro in velikodušnostjo, pristno in zaigrano.

Drugo važno vprašanje je vprašanje o slovenščini. V resnici sta slovenščina in pisanje v slovenščini predstavljala temelj Slovenije. Predstavljajmo si, kaj bi bilo s slovenščino, če ne bi imeli Franceta Prešerna! (Ali Cankarja, Kocbeka, Smoleta, Jančarja ...) Toda že Fran Levstik je kritiziral miselnost, da je bolj važno, da se piše, kot pa, kako se piše. Levstikova generacija je v prepričanju, da sta ugled in položaj Slovencev usodno odvisna od števila knjig v slovenščini, ustvarila precejšnjo tovrstno zalogo. Njeni bolj malodušni člani pa so si zastavljali vprašanje, ali bomo Slovenci postali "Prusi ali Rusi". Povsem malodušen je bil v tem pogledu Edvard Kardelj, ki je bil prepričan o neizbežnosti stapljanja narodov in o tem, da bomo postali "direktni občani sveta".

Mnenja Dimitrij Rupel: Tisto je bilo takrat (1990) in to je zdaj (2020)

Konec osemdesetih let se je zaradi konca hladne vojne in pešanja komunizma pojavil premislek, da prihaja konec nadomeščanja politike s kulturo. Slovenija se je politizirala in prevzemala štafeto iz rok kulturnikov, intelektualcev, umetnikov itn. V narodni državi slovenščina ni več orodje bojevanja in protestiranja, ampak samoumevna sestavina vseh odnosov in priložnosti od poezije do nalepk na izdelkih, ki jih kupujemo v nakupovalnih središčih, ki jih – brez strahu za svoj jezik – imenujemo "šoping centri".

Današnja slovenščina je po osamosvojitvi postala uradni jezik Evropske unije. Njen položaj je zajamčen z evropsko zakonodajo. Danes slovenščina tako rekoč ni več znak domoljubja. To pa seveda ne pomeni, da bi jo lahko zanemarjali ali prepustili brezbrižni ali malomarni uporabi. Seveda slovenščina nima moči, kot jo imajo veliki jeziki, in ne uživa udobja, ki je značilno za jezike, jezikovna, knjižna in teatrska tržišča velikih jezikov, kot so angleščina, francoščina, španščina, nemščina itn. Ministrstvo za kulturo mora skrbeti in – kolikor mi je znano – upravičeno skrbi za primerno, pravzaprav velikodušno proizvodnjo knjig in s slovenščino povezanih kulturnih dejavnosti, med katere spada tudi prevajalstvo. V tem pogledu je treba ministra Simonitija podpreti in spoštovati. Precej lažje kot pesniki se na tržiščih sodobne Evrope znajdejo glasbeniki, baletniki, likovniki, tudi filmarji ..., ki jih razumejo občinstva, čeprav morda niso vešča slovenščine.

Čas moderne slovenske države nalaga ministrstvu za kulturo in kulturni politiki skrb za v preteklosti zanemarjene in kajpada nekatere nove naloge. Med stare dolgove gotovo spada muzej slovenske državnosti/osamosvojitve, med nove naloge zadostna (najbrž selektivna) podpora filmski in televizijski proizvodnji, poleg njiju pa velikemu številu drobnejših pozornosti, ki so povezane z novimi tehnologijami, digitalizacijo, virtualno realnostjo itn. Kot vidimo, opozicija ministru očita zanemarjanje različnih nevladnih, kvazivladnih ali protivladnih organizacij. Med njimi so nekatere gotovo vredne pozornosti ministra, ki pa ima vsekakor pravico, da skuša označiti mejo med kulturnimi in socialnimi nalogami. Kot razumem, želi minister, ko gre za davkoplačevalski denar, spodbuditi ocenjevanje, izbiranje in nagrajevanje, v katerih bodo upoštevana predvsem estetska in strokovna merila.

V vsakem primeru je kultura danes nekaj drugega, kot je bila pred tridesetimi leti ali še prej, denimo v času Franceta Prešerna. Nekaj drugega, vendar ne nekaj nasprotnega, kot tupatam izhaja iz nenavadnih, večinoma hrupnih in demagoških nastopov, ki s kulturo nimajo nobene zveze.