Primož Roglič
Nedelja, 20. 9. 2020, 4.00
4 leta, 2 meseca
Komentar urednika
Čas epidemije: biti kot Pogačar in Roglič
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,88
72
Primož Roglič in Tadej Pogačar sta že pred današnjim Parizom dosegla nepredstavljivo. Da bi kak Slovenec zmagoval Dirko po Franciji, je bilo pred desetletji, ko sem kot mladinec sam dirkal, povsem neverjetno. Zdaj sta na vrhu dva naša. V težkem času drugega vala epidemije sta nam pokazala, da je mogoče doseči več kot normalnost, ponudila pa sta tudi trenutek spodbude vsem, ki jim je hudo v zdravstvenih ustanovah, domovih za ostarele in drugod.
Nekaj tednov za sosedami na Balkanu in Avstrijo, a za zdaj še z nižjim številom okuženih, je državo doletel drugi val epidemije koronavirusa. Številke so skočile visoko. Smo v rdečem. In to v tednih, ko spet delujejo šole, kar pomeni, da je širjenja okužb več. Znižamo lahko številke le, če nas čim več ravna, kot je Primož Roglič, ki si je masko nadel vsakič, ko je stopil s kolesa. Pa čeprav je še nujno potreboval kisik. Okužba njega ali drugih bi pomenila konec sanj o zmagi, ki jih je na kronometru prevzel Pogačar. Na posnetku je Roglič s predsednikom Emmanuelom Macronom:
Ko okužba postane osebna
Na Dirki po Franciji smo lahko videli svojo lastno prihodnost. Maske so tam, ker je okužb več kot pri nas, ljudje nosili tudi na prostem. Ne le zaradi kolesarjev. Maske so alternativa drastičnim ukrepom ustavitve življenja v regijah ali državi. Zadnje tedne so se za najbolj skrajni ukrep odločili le v Izraelu. Število okužb je pred verskim praznikom ušlo. Pri nas pa je ustavno sodišče s tesno večino presodilo, da odločitev vlade, ko je pred pol leta nekaj časa omejila potovanja med občinami, ni bila neustavna.
Manjšina ustavnih sodnikov je zastopala obratno stališče, ki ga, denimo, zagovarja tudi ameriški predsednik Donald Trump, da se svoboščine, kot je pravica gibanja, tudi za ceno velikih zdravstvenih posledic, ne smejo omejevati, pa čeprav so posledice lahko hude.
Tokrat ne bom govoril le o drugih: okuženi so bili v zadnjem času tudi moji bližnji, pa novinarji, ki jih poznam, sodelavec v stavbi, kjer dela uredništvo Siola, doletelo je državni zbor takoj po tem, ko sem bil tam, in so v karanteni končali tudi tisti, pri katerih zbiram informacije.
So pa v petek poslanci normalno izvedli sejo o interpelaciji proti notranjemu ministru Alešu Hojsu, ki se je zavlekla v sobotno jutro. Hojs je pokazal, da zdrži politični maraton in nočno sejo. Poslanci pa tudi. Glasovali so ob 2.15 zjutraj. Razplet je bil precej pričakovan. Za razrešitev je glasovalo 38 poslancev, kar je bilo nekoliko manj od napovedi, da jih bo 39 ali 40. Toliko poslancev opozicija združuje, če jim prištejemo Roberta Polnarja iz DeSUS. Za nezaupnico Zdravku Počivalšku pred tem, ki so mu iz opozicije očitali nepravilnosti pri nabavi zaščitnih sredstev v času, ko jih je bilo na trgu izjemno težko dobiti, je bilo 37 poslancev. Do 46 je obakrat manjkalo veliko.
Na prvi pogled je Matjažu Nemcu (SD) in levi opoziciji ob Hojsu spodletelo. A njihov cilj ni bil, da bi Hojsa res razrešili. Pravi cilj je bil ideološki: ustvarjati vtis o ustašem in fašistom naklonjenem ministru in SDS, ker je notranje ministrstvo, kot že prej sodišče, zaradi šibke ideološke utemeljitve, odpravilo mariborsko prepoved koncerta hrvaškega pevca Marka Perkovića Thompsona.
Del opozicijskih politikov je s tem, ko so ob Thompsonu glasno vpili proti fašistom, opravičeval tudi totalitarno zgodovino povojnega socializma, ki je s sklicevanjem na zmago nad fašizmom in za podobnim bojem skrival enako zločinsko lastno ravnanje: množične poboje ljudi po vojni in odpravo temeljnih političnih in drugih svoboščin državljanov, ki smo jih spet pridobili pred tremi desetletji.
Tisti in tak boj proti fašizmu v sebi skriva past iz šale o ljudožercih, ki jih pri nas več ni, ker smo zadnjega ravno sinoči pojedli za večerjo.
Na seji o Hojsu in totalitarizmih je prozorno plastiko na obrazu nosil rekorder po številu prestopov med strankami Jani Möderndorfer (trenutno LMŠ), ki si je bolj običajno masko po prvem valu koronavirusa teatralno snel in povedal, da tega on že ne bo več nosil. Zdaj si je premislil. To je dobro.
Hitro pa je predsednik Igor Zorčič (SMC) prepričal tudi Hojsa, ko si je ta za govornico nameraval sneti masko s pojasnilom, da z njo težko govori in da so razdalje dovolj velike.
Hojs je potem do 2.15 zjutraj, ko je bilo glasovanje o zaupnici, zdržal z masko. Prav je. Ministri in poslanci morajo biti zgled.
V tem tednu sem delovanje sistema testiranja okuženosti v državi tudi bolj osebno preveril. Ko sem pred tednom pisal prejšnjo kolumno, mi je bilo na trenutke vroče in potem hladno, nenadoma pa nisem mogel obračati glave zaradi bolečin v vratu. Zaradi slabega počutja in hudega prehlada, kar se je prihodnje dni še stopnjevalo, sem Metko, s katero sva imela iste simptome, v torek odpeljal na Metelkovo. Ker dela v zdravstvu, je bil test zanjo obvezen. Vrsta avtomobilov na Metelkovi ni bila zelo dolga. 15 minut čakanja.
Zaboli, ko ti porinejo paličico globoko v nos, če imaš sinuse vnete, je povedala.
Rezultat je bil pa negativen. Tokrat.
Skoraj hkrati je javnosti svojo izkušnjo z okužbo, umetno komo, večmesečnim respiratorjem, odpovedovanjem organov in potem vračanjem v normalnost v centru Soča predstavil zdravnik Adolf Lukanović. Ko smo aprila opozorili, da imajo na ginekološki kliniki, kjer je rojevalo več okuženih mamic, težave z zaščitno opremo, sem na zahtevo njegovih odvetnikov sčasoma umaknil podatke o tem, da je že nekaj časa okužen njihov strokovni direktor Lukanović, ki je bil takrat že nekaj časa na intenzivni negi.
Ko smo morali prikriti ime Lukanovića
Ob objavi zgodbe o prvih porodih v skafandrih so v porodnišnici dobili zaščitna sredstva, ki so jih potrebovali, ki jih je takrat povsod primanjkovalo. Zahteva odvetnikov, da moramo prikriti Lukanovićevo okužbo, pa je bila neumnost. Če ne pišemo o ljudeh z imeni in priimki, javnost ne verjame, da gre zares.
Tudi zaradi tega so številni zdravniki po svetu dovolili, da se v primeru koronavirusa o njihovih zdravstvenih težavah lahko piše. S tem so pomagali opozoriti skupnost, da koronavirus ni potegavščina, kar širi kar nekaj vplivnih čudakov tudi pri nas.
O kitajskem zdravniku Li Wenliangu, ki je decembra prvi opozarjal, da ljudje umirajo zaradi nenavadne pljučnice, in so ga zaradi tega za nekaj časa oblasti tam celo priprle, smo na koncu žal poročali, da je umrl.
A zdaj, ko ni več v smrtni nevarnosti in je spet pri moči, in ko se je začel drugi val, je Lukanović storil tisto, kar je za strokovnega vodjo prav. Javno je opisal svojo izkušnjo. Ljudje to razumejo. Pomaga vsem.
Podobno pomembno je bilo tudi opozorilo skupine zdravnikov, izstopal je predstojnik oddelka za hematologijo Samo Zver, da je zdravstveni sistem zaradi koronavirusa zadnje mesece obstal, ko gre za druge bolezni, in da se mora kljub drugemu valu zdravstvo zbuditi, ker koronavirus ni nadbolezen. Tudi druge so. Podobno nevarne in smrtne. Ali še bolj.
V začetku leta je koronavirus ustavil večino Evrope. Z izjemo Švedske. A položaj je danes, čeprav so številke okuženih v sosednjih državah in pri nas višje kot takrat, drugačen: znanja je več, imamo zaščitna sredstva, ki jih še aprila ni bilo dovolj niti za zdravnike, porodnišnice in domove za starejše, strah pred neznanim pa je manjši.
Tudi dobrih respiratorjev ima država danes dovolj, da je lahko agencija za zdravila začasno umaknila tiste, ki jih je uvozilo Gorenje in za katere smo na Siolu opozorili, da so bila ob njih po vsem svetu in tudi pri nas objavljena resna opozorila, da so tvegani, kar se je prej spregledalo ob naših domačih nizkotnih medijskih političnih igricah ob drugih respiratorjih, ki so dovolj uporabni in so v pomoč.
Da so zdaj nekaj deset respiratorjev umaknili, dokler ne bo raba varna, je povsem pravilna odločitev. Kako pomembna je varnost, ko gre za pripomočke v zdravstvu, kaže izkušnja pred petimi leti iz takrat novega urgentnega centra v Novi Gorici, kjer so bolniki umirali zaradi napačno zvezanih cevi za kisik in dušikov oksid.
Ali nam bo uspelo ustaviti prehitro širjenje okužb, da ne bo preobremenilo ali celo zlomilo zdravstvenega sistema, bo odvisno od ukrepov političnih oblasti, truda zdravnikov in zdravstvenih delavcev in predvsem nas samih.
Če so strmo rast okužb ustavili v Srbiji in na Hrvaškem, lahko tudi mi, ki do njihovih številk še nismo prišli.
Nismo vsi in ne bomo Pogačar, Roglič ali Mezgec. Sploh ne pri vzponih na visoke gore. So pa nam vsem in celotni skupnosti vzgled in vzor in upanje, da je mogoče doseči veliko.
Tudi zmagati tam, kjer se je še nedavno zdelo nemogoče.
72