Božična napoved za časovno kapsulo

To besedilo bo šlo v časovno kapsulo. Z otroki ga bom spakiral v nepredušno zaprto plastično škatlo in ga prav danes, na božič leta 2015, zakopal na samo njim znan kraj v okolici Ljubljane.

Z njimi sem se dogovoril, da ga bodo čez 35 let, na božič leta 2050, če mene ne bo več, skupaj prišli odkopat ter prebrat in ugotovit, kaj se je uresničilo. Če bom še tu, bomo to naredili skupaj.

Jasno mi je, da se lahko do takrat pojavi kar nekaj težav. Barva z natisnjenega papirja lahko povsem izgine. V 35 letih se lahko v okolici Ljubljane zgodi marsikaj. Lahko kdo najde škatlo in jo odnese. Lahko nastane požar in vse skupaj zgori. A saj ne gre za življenjsko pomembno reč. Gre zgolj za napovedovanje prihodnosti vsakdanjega življenja.

Zeleni božič 2015 Tokratni božič je spet povsem zelen in brez snega. Celo iz božičnih televizijskih reklam je izginil sneg, saj se v eni, ki sem jo videl ravno včeraj, otroci z jelko na vozu podijo kar po zelenem travniku.

Tudi pri nas doma se to pozna. Pod našo zelo improvizirano pokrito gredo, bolj vrtno gredico, nemoteno raste sveža zelena solata in najbrž si je bomo nekaj privoščili za današnje božično kosilo. Kaj vse to pomeni za našo prihodnost?

Življenje z okoljskimi spremembami V tem smislu so predbožični čas zaznamovale tri stvari. V Sarajevu, nekaj ur vožnje iz Slovenije, so zaradi onesnaženosti zraka odpovedali pouk v šolah. Doktorica Lučka Kajfež Bogataj je pred nekaj dnevi na naši nacionalni televiziji na vprašanje, kaj lahko od podnebnih sprememb pričakujemo v prihodnjem časovnem obdobju, odgovorila, da se moramo predvsem pripraviti in prilagoditi na življenje z njimi, saj bodo učinki okoljskih sporazumov vidni šele čez res dolgo časa, morda šele čez desetletja. Vmes bo pač treba živeti.

Medtem pa je nemška okoljska ministrica Barbara Hendricks nedavno v intervjuju za Spiegel izjavila, da bo Nemčija do leta 2050 izpust ogljikovega dioksida zmanjšala za kar 95 odstotkov – torej na pet odstotkov zdajšnje vrednosti! Taka radikalna zaveza seveda vključuje popolno prestrukturiranje tako pridobivanja energije kot prevoza in osebne porabe energije, ki bo v temelju spremenila tudi način vsakdanjega življenja.

Take dolgoročne napovedi so pogosto obsojene na neuspeh. Spremembe se običajno dogajajo počasneje, kot si mislimo. Tudi s to bo najbrž tako. Le malo je verjetno, da bi lahko tako občutno znižali škodljive izpuste. Gotovo pa se bodo zgodili veliki premiki na tem področju.

Poskusil sem si torej zamisliti, kako bi se moralo spremeniti življenje v Sloveniji v prihodnjih 35 letih, da bi se tudi mi lahko začeli približevati tej zavezi in vsaj nekoliko znižali ogljikove izpuste, potem pa napovedati, kaj se bo dejansko zgodilo na štirih glavnih področjih: osebnem ter javnem prevozu, pridobivanju energije in pridobivanju hrane.

Osebni prevoz Pred časom, ko smo pri nas menjavali avto, se je v družini vnela debata o tem, kakšnega naj kupimo. Pri tem so se mladi, to vidim zdaj, ko na našo preteklo debato gledam iz sedanjosti, izkazali kot zelo napredni, saj so naju z ženo na vsak način hoteli prepričati, da je nastopil čas za nakup električnega avtomobila.

Njihova argumentacija je bila izdelana, temeljila pa je tudi na izkušnji testiranja avta prijateljev, ki so se pripeljali na obisk. Šlo je za sodoben električni avtomobil, ki počasi prodira tudi na naš trg, pri čemer si kot njegov uporabnik za zdaj izpostavljen raznim izzivom, a tudi ugodnostim – od tega, da si med potjo, ko moraš vanj "načrpati" novo elektriko, pravočasno zagotoviš polnilno mesto, pa do tega, da imaš elektriko na njihovih polnilnicah na voljo brezplačno.

"Res je, da je dražji," je modroval eden od sinov, "vendar je ob tem treba vedeti tudi: a) ta avto se zaradi načina izdelanosti veliko manj kvari in obrablja, b) brezplačno gorivo v celotnem ciklu uporabe prihrani kar nekaj denarja, c) s tem avtom si v stiku z novo tehnologijo in pomagaš pri njenem nadaljnjem razvoju in nižanju cene in č) z nakupom tega avta aktivno sodeluješ pri ohranjanju okolja."

V Berlinu že dve petini gospodinjstev nimata avtomobila. Po drugi strani pa je nemški avtomobilski škandal zarezal globoko tudi v političnem smislu. Tako bodo prihodnja leta v Nemčiji gotovo minila v intenzivnem iskanju sinergij med politično zavezo po zniževanju ogljikovih izpustov in tehnoloških prizadevanj, da v prihodnjem desetletju ali nekaj več proizvodnjo avtomobilov z bencinskih in dizelskih začnejo preusmerjati na izdelavo električnih avtomobilov.

Ti trendi se bodo, ker smo pri nakupih avtomobilov zelo odvisni od nemške proizvodnje, gotovo preselili tudi k nam. Tako napovedujem, da zdaj vozim zadnji avto na fosilna goriva v svojem življenju in da bo prihodnji električni, ker bodo njihove cene v prihodnjem desetletju ali nekaj več padle na sprejemljivo. Ocenjujem tudi, da vsaj en od otrok osebnega avtomobila niti ne bo imel, saj se bo raje zanesel na takšno ali drugačno souporabo.

Javni prevoz Medtem ko se po Evropi veliko sredstev vlaga v obnovo in razvoj javnega prevoza, se pri nas vse skupaj le počasi razvija.

A uveljavitev okoljskih sporazumov po letu 2020 bo tudi nas prisilila, da se resneje spoprimemo s tem. Najhitreje bodo vidne spremembe v slovenskih urbanih središčih, kjer bo javni prevoz v prihodnjih dveh desetletjih večinoma deloval na obnovljivih virih energije, poleg tega pa se bo intenzivneje razširil tudi na primestna območja. Pozneje bodo prišle na vrsto tudi medkrajevne povezave, z obnovo železnice vred.

Tako napovedujem, da bomo do leta 2050 v Sloveniji povsem obnovili železnico in da bom z njo tako na Obalo kot v Maribor lahko prišel v eni dobri uri. Nanjo se bo preusmeril tudi velik del tovornega prevoza, ki zdaj s tovornjaki obremenjuje naše avtoceste in ozračje. Izboljšan javni prevoz bo po moje povzročil tudi to, da bo število osebnih avtomobilov tudi v Sloveniji, sicer deželi, kjer smo res navezani na avtomobile, padlo za kako četrtino. Zagotovo napovedujem, da se bova z ženo v prihodnjem desetletju odpovedala enemu od družinskih avtomobilov in skupaj shajala z enim.

Pridobivanje energije – javno in zasebno Nemci nameravajo v prihodnjih desetletjih najprej zapreti jedrske elektrarne, potem pa postopoma zapreti tudi vse elektrarne, ki uporabljajo premog in fosilni plin. To naj bi se zgodilo do sredine tega stoletja, kar je izjemno optimistična napoved.

Pri nas bo ta proces vsekakor počasnejši, tudi zaradi tega, ker še vedno postavljamo nove elektrarne na fosilna goriva. A ta proces se bo v prihodnjih dvajsetih letih gotovo zaustavil in tudi mi se bomo morali spopasti s tem, kako bomo v prihodnje pridobivali električno energijo. Če se bomo odločili, da pri proizvodnji elektrike ne bomo več uporabljali jedrske energije, bodo to res ogromni izzivi, sploh za pridobivanje elektrike za velike, industrijske odjemalce.

V prihodnjih treh desetletjih se bo na tem področju torej ogromno spremenilo. Ta proces bo šel po mojem mnenju v treh smereh. Po eni strani bomo morali uporabiti še vse obstoječe neizkoriščene vodne vire za postavitev novih vodnih elektrarn, kljub morebitnim okoljskim omejitvam.

Po drugi strani bomo morali spodbuditi razvijanje uporabe alternativnih virov energije, predvsem vetra, z javnimi in zasebnimi projekti. Zaradi tega napovedujem, da se bo število vetrnih elektrarn v prihodnjih dvajsetih letih z zdajšnjih nekaj vetrnic močno povečalo.

Po tretji strani se bo v prihodnjem desetletju močno razvila možnost samostojnega, zasebnega pridobivanja energije s sončno energijo (če se bodo okoljske spremembe intenzivirale, bomo v Sloveniji imeli še več sončnih dni) in njihovega nekajdnevnega shranjevanja v posebnih velikih stenskih baterijah. To bo še posebej aktualno za samostojne stanovanjske objekte, ki bodo vse bolj energijsko samozadostni tudi glede ogrevanja (varčne hiše).

Tako napovedujem, da bo vsaj eden od mojih otrok v prihodnjih dvajsetih letih zaživel v objektu s samooskrbnim pridobivanjem električne energije (in ogrevanja) za vsakodnevno uporabo.

Pridobivanje in uživanje hrane Pridobivanje hrane daleč stran od njene porabe seveda obremenjuje okolje, hkrati pa znižuje našo neodvisnost in naše samooskrbne možnosti. Predelana hrana, napolnjena z umetnimi hranili in z dodanim sladkorjem, uničuje naše zdravje, hormonski motilci pa načenjajo zdravje naših otrok.

Ti procesi so že nepovratno zaznamovali zdajšnje odrasle generacije. Gotovo bodo vplivali tudi na njihovo staranje, kot je recimo povečana demenca ter druge bolezni, recimo sladkorna bolezen, ki so povezane z neustrezno in pretirano prehrano.

Vse te težave so zdaj že javno razgrnjene, vendar pa jih še nismo začeli resno sistemsko odpravljati. Vendar se bo to v prihodnosti gotovo zgodilo, mlajše generacije so v zvezi s tem že bolj osveščene.

Tako napovedujem, da se bo v prihodnjih dveh desetletjih zgodil precejšnji obrat nazaj v lokalno pridobivanje hrane ter dvig njene kakovosti in zmanjšanje porabe energije zanjo. Zdaj v Sloveniji pridelamo zgolj kako tretjino hrane, ki jo porabimo.

Ocenjujem, da bomo v prihodnjih treh desetletjih ta odstotek dvignili vsaj na polovico. Da se bo to lahko zgodilo, bomo morda morali vzpostaviti nove maloprodajne mreže, ki bodo temeljile na zadružništvu, saj so obstoječe večidel v tuji lasti in intenzivirajo porabo tujih prehrambnih izdelkov.

Poleg tega se bo v tem času močno zmanjšala vsebnost sladkorja v hrani, prav tako pa se bo vsaj za tretjino zmanjšalo tudi uživanje sladkih pijač. Trendi zmanjševanja porabe mesa, katerega proizvodnja je energetsko zelo potratna, predelano meso pa je tudi škodljivo v prevelikih količinah, se bodo nadaljevali.

Vse več božičev se bo torej praznovalo z manj sladkorja in manj mesa na mizi.

Naš je bil takšen že letos.

Tako, besedilo za časovno kapsulo je končano. Ne gre ga jemati pretirano resno, saj je vendar božič. A vseeno …

Srečno!