Sobota, 21. 9. 2024, 22.07
2 meseca, 2 tedna
Boštjan Udovič: Slovenština, moj doma*
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,10
Piran/Pirano
Kar nekaj prahu se je v zadnjih tednih dvignilo glede uličnih oznak v Kopru, ki označujejo stara ledinska imena določenih ulic. Zadeva je prešla fazo resnosti, ko je pristojna inšpekcija odredila umik teh tabel, župan pa je to "kozlovsko sodbo" parafraziral z "Njivo male Marije". Če sem iskren – če ne bi prihajal s tega območja, bi mi bila zadeva smešna, a mi ni bila. Kot ne bi smela biti nikomur. Gre namreč za veliko več kot le za font na tablah.
Moja izhodišča
Ena od izredno cenjenih profesoric ljubljanske univerze mi je zadnjič, ko sva ob kosilu paberkovala, dejala, da sem izredno občutljiv na jezik in da če me ne bi poznala, bi se kdaj zazdelo, da imam vsaj ducat let več, kot jih dejansko imam. Strinjal sem se z njenimi besedami in oba sva se nad tem prešerno nasmejala. A te besede so mi dale tudi misliti.
Moja skrb in občutljivost za jezik sta se (kot kaže) začeli v rani mladosti. V družini so tako mati, teta kot stara mati rade brale. Ta ženski del družine mi je tako privzgojil, da je knjiga nekaj najlepšega, kar lahko vzameš v roke. Tako sem že kot bosopeti ciciban postal velik knjigožer.
V knjigah sem spoznaval ne samo številne čarobne junake, ampak tudi mojstrenje jezika; predvsem pa občutek za izbranost v jeziku, ki danes mnogokrat manjka. (Tovarišica) Rožana mi je v osnovni šoli širila obzorja z deli slovenskih klasikov, (profesorica) Vesna me je v gimnaziji prek izjemne zakladnice naše in svetovne književnosti spraševala o (moji in) Hamletovi tragičnosti.
Knjiga je nekaj najlepšega, kar lahko vzameš v roke.
Imel sem tako izjemen privilegij, da sem svoj pretanjen občutek do slovenščine oblikoval ob takih zgledih in tako širokih zakladnicah znanja. A nikoli – ne v osnovni šoli in ne v gimnaziji – mi učenje slovenščine ni bilo predstavljeno po načelu nadomeščanja, torej ali – ali, ampak bolj po načelu, da bo moj jezik boljši, če bom razumel, spoštoval in poznal tudi druge jezike.
Kot mulc piranskih ulic in sečoveljskih poljan sem seveda od rojstva naprej živel z dvojezičnostjo, ki sem jo razumel kot dodano vrednost, ne pa kot izbiro oziroma krnenje mojega maternega jezika. Zato se še danes čudim, če koga preseneti, kako lahko z različnimi govorci – slovenskimi ali italijanskimi – brez težav jezikovno preklapljam. Rasel sem namreč v dvofazni stvarnosti dveh jezikov, ki sta se prepletali, a ne prekrivali.
In da, moja sestra ve še danes dobro povedati, kako sem ji šel kot starejši brat na živce s pametovanjem o tem, da se fotografskemu filmu ne reče pelikula, ampak fotografski film. Ni ji bilo lahko, priznam.
Ta okvir me je določal in me določa še danes, ko se vračam čez Črni kal, kjer – pravi moja družba – Ljubljančani radi vzkliknejo murje, mi pa raje slišimo po naše, môrje, čeprav vsi vemo, da je oboje knjižno napak. Nič ne de, to je bogastvo slovenskega jezika. In prav je, da ga ohranjamo.
Saga z napisi na ulicah v Piranu in Kopru
V knjižici, ki smo jo s profesorico Vesno ter Primožem, Petrom, Karmen in Romano izdali o glagolici leta 1997, je Vesna na prvo stran zapisala to misel: "Stopili smo v preteklost, da bi odkrili sebe." Verjetno eden od navedkov, ki se mi je vtisnil v spomin tako globoko, da se vsakodnevno zavedam, kako pomembno je, če hočeš vedeti, kdo si, vedeti tudi, kakšna je bila (tvoja) preteklost. In prav to je izhodišče sage o koprskih tablah.
So stvari, ki glede na zgodovino in ne glede na bogastvo slovenskega jezika ostajajo neprevedljive. Žal nekateri tega (v Ljubljani) niso razumeli.
Koprska občina se je, podobno kot piranska, odločila, da bo na določene ulice postavila table z izvornimi ledinskimi imeni. Ne, ne. Ne bo spreminjala imen ulic, ampak bo le poleg ustaljenih tabel postavila še table z izvornimi imeni, ki so jih ulice imele pred stoletjem ali prej. Rečeno – storjeno.
No, če je v Piranu to, ko sem imel še kakšen prst zraven, šlo brez težav, se je v Kopru kar hitro zapletlo. Dasiravno je videz in obliko tabel potrdil Zavod za varstvo kulturne dediščine, to ni bilo dovolj. Najprej je to zmotilo določene civilnodružbene organizacije, pred dvema letoma pa še nekoga, ki se je z vprašanjem, ali bi tudi te table morale biti dvojezične, obrnil na "inšpekcijo za slovenski jezik".
Začelo se je kólo (ne)sreče, v katerem je "inšpekcija za slovenski jezik" od občine zahtevala, naj table umakne, saj niso dvojezične (in s tem kršijo Zakon o javni rabi slovenščine). Table naj bi bile namreč enojezične, kar seveda niso. Je pa res, kot je že rekel župan Aleš Bržan, da Campo della Madonnetta ne moremo prevesti v Njivo male Marije, tako kot v Piranu Campo/Piazza del Salario ni mogoče prevesti v Trg osebnega dohodka. So stvari, ki glede na zgodovino in ne glede na bogastvo slovenskega jezika ostajajo neprevedljive. Žal nekateri tega (v Ljubljani) niso razumeli.
Svoj lonček je k vroči kaši eno- ali dvojezičnosti pristavil tudi Inštitut za slovenski jezik, ki ga je "inšpektorat za slovenski jezik" prosil za mnenje. Zapisali so, koprske table kršijo Zakon o javni rabi slovenščine. Pika. Kriva za to pa naj bi bila koprska občina, ki bi morala izdelati takšne table, da na zunaj ne bi dajale vtisa enojezičnosti.
Ker sem pogosto v Kopru, te table poznam. In če bi kdo te table prebral tako, kot je na njih pisalo, potem bi bilo vsakomur jasno, da te table označujejo zgodovinsko poimenovanje. Na tabli je namreč pisalo "nekdanji-già-formerly", kar vsakomur, ki pozna kateregakoli od teh jezikov, pove, da gre za nekdanje poimenovanje.
Če se seveda išče dlako v jajcu, se vedno kaj najde, ampak krščen matiček, dvojezičnost ni merjenje velikosti črk! Je predvsem vzajemno spoštovanje obeh jezikov in zgodovinske stvarnosti.
Tu sta inšpektorat in tudi inštitut zgrešila v polnosti ter zadevo dvojezičnih napisov in sloge med narodoma zreducirala na velikost fontov in obcestne table ter umetno ustvarila spor, ki sam po sebi ne bi smel obstajati.
(No, ta koprska fontografija me je spomnila na anekdoto iz družinskega življenja. Pred leti je bil v podjetju mojega očeta tržni inšpektor, ki je preverjal tudi dvojezičnost. Ker ni našel ničesar drugega, da bi bilo narobe, je – po načelu Hop, Cefizelj! – ugotovil, da so črke na ceniku v italijanščini velike 4,5 mm, na slovenskem ceniku pa 5 mm. Torej kršimo dvojezičnost in kazen. Plačali smo tistih 500 € in upam, da je komu to vsaj malo polepšalo dan.)
Župan Aleš Bržan je po mojem mnenju naredil edino pravo stvar: obrnil je table v znak protesta. Ne protesta proti slovenščini, ampak protesta proti črkobralstvu naših institucij, ki – tako kot določeni pripadniki italijanske narodne skupnosti – raje, kot da bi učili in vzgajali, pozivajo h kaznovanju tistih, ki na te ali one napise ne dajo italijanskega napisa v isti velikosti črk in fontov. To seveda pušča posledice na vseh nas, predvsem pa na težko priborjeni slogi, ki je na našem območju delo številnih in tudi mnogoterih generacij.
Slovenska Istra, slovenska Istra ali Obala
V okviru prepiranja okoli koprskih tabel je mimo nas spolzela razprava o tem, kako bi morali pravilno pravopisno (sam bi želel, da je pravopis ne le napotilo, ampak normativni priročnik) poimenovati območje štirih obalnih občin – naj bi bilo to Slovenska Istra, slovenska Istra ali kar Obala, kar se je prijelo sploh med mladimi v zadnjih 20 letih.
Vsako poimenovanje ima svojo logiko, a ugotavljam, da so lektorji in tudi snovalci novega pravopisa po zgledu avstrijska Koroška kar privzeli, da bomo Slovenska Istra pisali z malo. In tu so, vsaj po mojem mnenju, ravnali v nasprotju z zgodovinskimi ter družbeno-kulturnimi dejstvi našega časa.
Enotna Istra je stvar zgodovine, ne današnjih dni.
Zgodovinsko je bila Istra res enovita pokrajina. Potem je prišlo do vojne in Istra se je razdelila. Ni bila več enovita pokrajina, dobila je tudi druga imena. Za naše območje je bilo v Jugoslaviji najprej uveljavljeno ime Koprsko primorje, nato pa celo Slovensko Primorje (oboje z veliko začetnico). To je označevalo območje treh takratnih občin.
S prehodom v samostojno državo se je med nami in Hrvaško vzpostavila meja, območje treh občin pa je začelo dobivati novo ime – Slovenska Istra. Tudi določene blagovne znamke, npr. Vinakoper, so to ime pogosto uporabljale v svoji trženjski strategiji.
Pred nekaj leti pa je prišla pobuda, da bi iz geografsko in zgodovinsko zaokrožene celote območja naših štirih obalnih občin naredili kar pridevnik. "Slovenska Istra" naj bi tako postala "slovenska Istra", kot pravi pravopis, ker gre za razlikovalno ime (od "hrvaške Istre"). Istra naj bi bila namreč ena in nedeljiva.
In spet smo se zavrteli v svojem šaltinu ter pozabili na zgodovino in vse to, kar se je na našem območju v zgodovini dogajalo. Kot da bi se zavestno želeli vrniti v čase, ki jih več ni. Vsaj od leta 1954 naprej ne, pa še bolj od leta 1991. Enotna Istra je stvar zgodovine, ne današnjih dni. Neko nostalgično sklicevanje na nekaj, česar ni, pa pomeni, da ne želiš stopiti zares v preteklost in odkriti, kdo si kot popotnik tega sveta.
Namesto zaključka
Povedano nakazuje, da ne jezikovni purizem ne zgodovinska pozaba nikoli ne dasta tistega, kar je danes najtežje dosegljivo – sožitja med narodi. Da bi lahko živeli skupaj, drug z drugim (in ne drug ob drugem), moramo pripoznati skupno preteklost teh krajev. Kajti naj bo zgodovina še tako težka, je naša, oziroma kot rad zapiše moj vrstnik iz vrst italijanske narodne skupnosti, zgodovina ni šarlatanstvo. Kdor jo tako razume, je v izhodišču prav nič ne razume.
Posledično je smiselno pri takih zgodbah, kot so napisi na ulicah ali kovanje poimenovanj, stvari gledati širše kot zgolj jezikovno(puristično). Kajti v jeziku je mogoče vse ali nič, v vsakdanjem življenju pa so stvari veliko kompleksnejše. In tu vidim tudi vlogo Inštituta za slovenski jezik.
Da pred odločanjem, kako pisati Slovenska Istra, povpraša tudi tiste, ki se spoznajo na zgodovino, sociologijo, manjšinska vprašanja in druge problematike, ter se ne ustavi samo pri jezikovnih, ampak preide v sociolingvistične vode. Kajti če tega ne bomo storili, bo verjetno na neki točki pri preveč zagretem uradniku tudi poimenovanje "S/slovenska Istra" končalo tako kot koprske table – pozabljeno in obrnjeno v zid. Ali pa izbrisano iz strokovnih in znanstvenih člankov.
Saj si tega ne želimo, mar ne?
Boštjan Udovič je redni profesor s področja diplomacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava tudi na oddelku za politične vede in sociologijo Univerze v Salzburgu. Je navdušen poslušalec klasične glasbe ter soskrbnik mačka Boškota. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo nedeljo v mesecu.
* Slovenščina, moj dom
