Boste še kupovali testenine znamke Barilla, ker njen lastnik ne mara gejev?

V mojem budimpeškem prijateljskem krogu je tudi radikalna feministka. Najini življenjski filozofiji bi težko bili različnejši. Ona ironijo razume kot varno blažilo vsakdanjih tegob – sam menim, da velja resnost uporabljati zelo previdno in le tedaj, ko je nujno.

Ona verjame, da mora umetnost pripomoči k napredku človeštva; jaz, da mora razkrinkati človeško prevzetnost.

Ona, strokovnjakinja za alternativna gibanja v nekdanji Jugoslaviji, se trudi razumeti vlogo NSK v zgodovini evropske neoavantgarde, a ne more skriti odpora do njihove estetike. Jaz sem do glasbe Laibach brezbrižen, a mi skupina vzbuja nagonsko simpatijo.

Kako bi po mnenju feministke pripomogli k boljši družbi Prek nje spoznavam pristop, ki bi ga sicer poznal le v obliki površne karikature – politično korektnost.

Je ljubiteljica filmov Woodyja Allena, a odkar ve za njegove spolne škandale, pravi, da jih ne more več gledati. Navdušena nogometašinja (v trivialnostih evropskega klubskega nogometa prekosi vsakega gostilniškega strokovnjaka) že kako desetletje ne spremlja mednarodnih prvenstev. Zakaj, kljub podrobnim razlagam ne razumem prav dobro; nekaj glede perfidnosti multinacionalk in nogometnih zvez.

Zgodba se ponavlja pri bendih, blagovnih znamkah, nakupovalnih verigah, celo pisateljih: vedno ima pri roki seznam, pri čem se spodobi uživati in pri čem ne. Če bi vsi vestno pristopali k potrošnji množične kulture, pravi, bi pripomogli k boljši družbi.

Politična korektnost = mazohizem Politična korektnost se kaže kot prefinjena oblika mazohizma, a zdi se mi, da ima v resnici prav nasproten namen: občutek zadovoljstva nad lastno pravičnostjo. Koliko v resnici pripomore k "boljšemu svetu", je vprašljivo.

Res je, da včasih s potrošnimi izbirami pripomoremo k negativnim posledicam. Prav je, da se tega zavedamo in premislimo svojo objektivno vlogo pri ohranjanju okoliščin, ki jih imamo za krivične. Če se ne strinjam z usodo piščancev v množični reji, bom perutnino pač kupoval pri preverjenem proizvajalcu. Če sem kritičen do Amazonove politike do zaposlenih, bom knjige pač kupoval, po višji ceni, drugod.

Navsezadnje tudi pri vsakodnevnih nakupih pogosto izberemo trgovca po njegovi simpatičnosti, estetiki lokala, izbiri dobaviteljev, splošnem zaupanju – zakaj ne bi kriterijev izbire razširili še na njegovo družbeno odgovornost, na primer na način, kako ravna z zaposlenimi? Premišljena izbira ponudnikov in proizvodov je pomemben vidik odgovornega vedenja v sodobni družbi proste izmenjave. Mar ne?

Boste še kupovali testenine znamke Barilla? Težava je, da se to kaj hitro sprevrže v totalno politizacijo vsega. Če verjamem, da lahko z izbiro kave pripomorem k boljšim delovnim razmeram v tretjem svetu, zakaj ne bi enako vplival še na preostale politike, ki so mi pri srcu? Testenin znamke Barilla tako ne bom več kupoval, ker njen lastnik nasprotuje gejem. Billa Cosbyja ne bom več gledal, ker je šovinistična svinja.

Vprašanje ni le, ali med pravila poštene blagovne izmenjave spada tudi to, da ima ponudnik podobna prepričanja in moralne nazore kot jaz (mislim, da ne): vprašanje je predvsem, ali ima moje sodelovanje oziroma nesodelovanje v izmenjavi resničen, objektiven vpliv.

Priznajmo si, kakšen je naš resnični vpliv Če ne gledam Cosbyjevih šovov, s tem ne bom prav nobene ženske rešil pred spolnim napadom. Prav tako ne bom z ničimer pripomogel k stanju človekovih pravic v Rusiji, če zavrnem donacijo trgovca, ki oligarhom prodaja starine. Tajkuni so denar namreč že zaslužili, kakor ga pač so, še preden so se ga odločili porabiti za izdelke slovenskega prodajalca: brez njega bi njihov denar pač šel drugam. To, da donacijo zavrnem, lahko vpliva na moj občutek moralne večvrednosti – na "boljši svet" niti za ped.

Moralizem zakriva resničnost Glavna težava pa je, da nas takšen moralizem odvrne od resničnega spopadanja z vprašanji, ker ustvarja utvaro, da jih lahko rešujemo na preprost način, v veleblagovnici ali z domačega kavča.

Politična korektnost = nadomestek za pomanjkanje resničnega vpliva Ne glede na to, kaj si mislimo o pravicah istospolnih, tega vprašanja gotovo ne bomo rešili na policah s pašto, temveč v parlamentih in na sodiščih. Seveda, glasu večine ljudi se do tja ne sliši. In prav tu se skriva nesrečna naloga politične korektnosti: je nadomestek za pomanjkanje resničnega vpliva na družbene politike. Je obliž na občutek nemoči: utvara, da imamo lahko kot anonimni posamezniki vpliv na zadeve, ki se nas dotaknejo.

Glas večine se sliši na referendumu To pa nas odvrača od tega, da bi poiskali vzvode resničnega vpliva. Če na primer hočemo, da se sliši glas navadnih državljanov pri zakonskem urejanju pravic gejev, je prava pot referendum, kot na Irskem. Težava je, da lahko na referendumu zmagaš ali izgubiš. Pomeni tveganje. Poleg tega moraš vložiti energijo, da prepričaš sodržavljane. Zahteva trud. Zakaj bi tvegali in se trudili, če pa lahko svoj občutek pravičnosti potešimo z nakupom politično korektnih testenin in lepljenjem mavric in srčkov na profile družabnih omrežij?

Totalna politizacija je krinka za izolacijo in pasivizacijo.

Laibach je parodija moderne avantgarde Laibach in ves NSK razumem kot parodijo moderne avantgarde. Kot norčevanje iz prepričanja, da je vsak vidik življenja nabit s političnim pomenom, da ima umetnost jasno kolektivno poslanstvo, da je množična kultura kaj več kot trženje in entertaining. Šele ko sprejmemo to poanto, lahko iz nje izluščimo neki nauk – na primer, da je opustitev teh iluzij pogoj za povrnitev svobode.

Nekoč so Laibachove nihilistične provokacije rušile pravoverno leninistično stališče, da "ljudske množice" s sodelovanjem v množičnih performansih pomagajo k napredku družbe. V resnici je fascinacija s totalitarno ikonografijo zgolj ohranjala režim. S poudarjanjem mehanizmov, kako ta fascinacija deluje – zakaj nas še danes privlačijo stalinistične himne in nacistične koračnice? – je Laibach razkrinkal trike, s katerimi umetniški izdelki in simboli prevzamejo našo domišljijo, nas priklenejo na iluzijo, da smo del "velike zgodbe", in nas s tem nevtralizirajo kot dejavne posameznike.

Njihova metoda je razočaranje – razkrinkavanje, da gre pri režimski ikonografiji za trženje kot vsako drugo. To storijo z oblačenjem v estetiko totalitarizma, ki jo spremenijo v pozo, šov. S tem nakažejo, da enako velja za državno ikonografijo. Ničevost režima razkrinkajo s razkazovanjem lastne ničevosti.

Poanta je enako veljavna v pogojih odprte družbe. Ideja, da lahko kolektivni spektakli pomagajo k družbenemu napredku, je podobno smešna kot utvara, da z izbiro "pravih" produktov – tako, da jem "gay friendly" špagete ali poslušam subverzivno glasbo – pripomorem k boljšemu svetu. Oboje temelji na iluziji, da lahko prek potrošnje – naj bo potrošnja množične kulture, industrijskih izdelkov ali readymade proizvodov na "trgu idej" – sodelujemo pri družbenem napredku. V resnici nas zgolj ohranja v stanju nervozne, trzajoče pasivnosti.

Ste fašist ali antifašist?

To je moja interpretacija. Morda sem udaril mimo. Kleč strategije NSK je namreč v tem, da nikoli ne razkrije svojih kart. Dvoumnost je ključen del performansa, ki opozarja na nesmiselnost vprašanj o "resničnem pomenu umetnosti".

Ste fašisti ali antifašisti? Svobodoljubni subverzivci ali apologeti totalitarizma? Odgovor na takšna poizvedovanja je dvignjen sredinec. Ta vprašanja hočejo izvedeti, kakšen odnos naj jaz, poslušalec-potrošnik, zavzamem do benda. Toda: zakaj je to sploh pomembno? Ali bend sodeluje pri ustvarjanju javnih politik? Je politična stranka? Ne. Torej je vprašanje irelevantno. Namenjeno je le potešitvi mojega pravičniškega vzgiba, da sem vedno "na pravi strani".

NSK vprašanja o pomenu vedno vrača naslovniku – potrošnika in kritika svojih performansov prisili, da s svojim odzivom razkrije nekaj o samem sebi.

Pomislimo na znamenito plakatno afero Vprašanje ni, kaj je hotel IRWIN sporočiti, ko je za proslavitev štafete mladosti predlagal predelan nacistični plakat. Poanta je v odzivu komisije, ki je predlog sprejela. Resnično vprašanje se glasi: kaj nam njen izbor pove o naravi proslavljanja Titovega rojstnega dne? Kakšna je bila narava sistema, ki je za svojo proslavo izbral nacistično estetiko?

Enako je z nastopom v Pjongjangu. Vprašanje, kaj je bil namen Laibacha, je nesmiselno. Pravo vprašanje je, kaj s takšnim spogledovanjem s fašistoidno estetiko sporoča režim, ki se razglaša za zadnji branik pred fašističnim imperializmom? Morda, kot smo videli v tednu po nastopu, hoče sporočiti, da se požvižga na to, kaj si o njem misli preostali svet, in še naprej perverzno uživa v lastni bizarni, brutalni destruktivnosti.

Ne moralizirajte o vplivu skupine Laibach v Severni Koreji Vsekakor je vpliv slovenskega benda na stanje v Severni Koreji in odnos njenih prebivalcev do režima ničeln. Zato se mi moraliziranje zdi precej nesmiselno.

Postrojeni v stare okope domobrancev in partizanov Vse to sem zaman razlagal feministični kolegici. Nastop v Pjongjangu se ji je zdel neprimeren. Politično povsem nekorekten.

Zanimivo: po svetu odziv na pjongjanški šov ni sledil politično-ideološkim linijam. Mnogi progresivci, kot moja kolegica, so se zgražali, številni konservativci pa se naklonjeno muzali. V Laibachovi domovini pa smo se postrojili v stare okope domobrancev in partizanov. In s tem, kot po scenariju, povedali marsikaj – o sebi.

Moralna večvrednost luzerjev Če smo rekli, da je politična korektnost utvara tistih, ki poskušajo pomanjkanje resnične politične moči nadomestiti s poudarjanjem moralne večvrednosti (po ameriško bi jim rekli luzerji), ni čudno, da jo pri nas pogosto najdemo na desnici.

Z desnega pola slovenske medijske scene se je na Laibach vsula ploha kritik: če je bila med prismuknjenimi kakšna umestna, sem jo spregledal. Saj ne rečem: tudi sam imam do nastopa dvoumen odnos. So šli čez rob? Gre za neodgovorni cinizem? Morda. Ne vem. Zagotovo pa ni k razjasnitvi mojih dilem čisto nič pomagala desnosučna publicistika, ki je le povzela najbolj slaboumne kritike zahodnih tabloidov. Kot že tolikokrat, so se mnenjski voditelji naše desnice namesto resnega soočenja z vprašanjem odločili za podrobno opisovanje prebavnih težav, ki jim jih povzroča besedičenje intelektualne levice. In ker je ta pri nas pozdravila pjongjanški nastop – so bili sami proti.

To je slovenska desnica Desnica je tako znova padla v past provokacije. Podobno kot razpisna komisija za štafeto mladosti je zavzela natanko tisto vlogo, ki ji jo namenjajo kritiki. Vlogo nerazgledanega filistra, ki se niti ne potrudi razumeti česarkoli, kar sega onkraj ograd njegovega vrtička. In nato se sprašujemo, od kod kulturna hegemonija levice.

To je slovenska levica Kot znani vseglihar moram dodati, da odziv urbane levice ni bil mnogo boljši. V glavnem je šlo za valjanje v blatu te hegemonije. Za naslajanje v lastni sofisticiranosti.

Napredni kulturni kritiki so komaj skrivali ponos, da je "njihov" bend – bend, ki ga imajo za del domače alternativne scene – dosegel takšen svetovni odmev. Kot ljubljanski fičfirič, ki je prepričan, da je svoje kulturno poslanstvo izpolnil s tem, da se dvakrat na teden napije v isti ulici, kjer prebiva Slavoj Žižek, so "razumeli" performans v Pjongjangu in uživali v kulturnem prepadu, ki jih loči od topoumnejših sovaščanov.

Biti kul je tako zaposlilo njihovo energijo, da so zamudili priložnost za edini konstruktivni odziv, ki bi ga Laibachov nastop lahko rodil v njihovi domovini: relevanten premislek o lastni totalitarni preteklosti.

Laibach vrača obisk Nihče na primer ni pomislil, da Laibach po svoje vrača obisk. Tovariš Kim Il Sung je namreč leta 1975 obiskal Ljubljano, ki ga je navdušeno sprejela – zdaj, natanko 40 let pozneje, je Ljubljana, pod svojim nemškim imenom, "večnemu predsedniku" vrnila obisk.

Zanimivo bi bilo vedeti, kako je severnokorejsko vodstvo ljudstvu pojasnilo petindvajsetletno odsotnost nekoč pogostih obiskov iz bratske Jugoslavije. Sumim, da so povzeli zgodbo, ki jo je ob slovenski osamosvojitvi lansiral generalštab JLA in je pozneje postala paradna teorija velikosrbskega šovinizma: da je bil razpad Jugoslavije plod imperialističnega rovarjenja zahodnih sil. Morda so tako razložili tudi pomen Laibachovega nastopa: kot skupino, ki umetniško reflektira ponovni vzpon fašizmov v Evropi, njena estetika pa izpričuje grozo kapitalističnega kaosa, ki je sledil nasilnemu zrušenju socialističnega raja pod Triglavom. Pripoved, ki spominja na interpretacije, ki jih slišimo od predstavnikov Združene levice.

Se je kdo vprašal, zakaj je Pjongjang gostil skupino iz Slovenije, ne morda iz Švice ali Danske? Zato, ker je Bled in Kranjsko Goro – ne Davosa – obiskal korejski Veliki vodja; ker je naš predsednik, "slovenske matere sin", ne danski kralj, ovekovečen na severnokorejskih znamkah. Oboji smo bili del istega neuvrščenega sveta (da, Severna Koreja je bila in uradno še vedno je članica Gibanja neuvrščenih), Kim Il-Sung se je formiral na istih moskovskih hodnikih kot voditelji, po katerih še danes nosijo ime naši trgi in ulice, in bili so časi, ko se pjongjanški vsakdan ni bistveno razlikoval od tistega na Jesenicah ali v Titovem Velenju.

Petinštirideset let smo častili isto ideologijo in bili podvrženi isti "estetiki" kot nesrečnejši del korejskega naroda. Zato se je v Trbovljah, ne v Manchestru ali Charleroiju, lahko rodil umetniški odziv nanjo.

Igra zgodovine Če smo se na koncu tega obdobja znašli na drugem, liberalnem koncu komunističnega ideološkega spektra, je to tudi zato, ker so se naši komunisti ob prevzemu oblasti mnogo temeljiteje znebili morebitnih nasprotnikov kot njihovi vzhodnoevropski kolegi in ker je ob osamosvojitvi od Moskve jugoslovanski režim vpeljal lastno različico gulaga, katerega namen, kot je pokazal Božidar Jezernik v izvrstni monografiji o Golem otoku, je bil totalno discipliniranje družbe prek terorja, na način, ki se v Evropi lahko primerja le še s sovjetskim stalinizmom, nacistično Nemčijo in, morda, Romunijo. V svetu pa še z azijskimi režimi. Na primer Severno Korejo.

Ko so se zato slabo leto pred nastankom skupine Laibach mladinci na štadionu našemu predsedniku v čisti severnokorejski maniri zaklinjali "ti si naše sunce", za marsikoga, morda za večino prebivalstva, to ni bila simpatična šarada. Skrajni teror prejšnjih desetletij, sto tisoče nepokopanih žrtev, kapilarna policijska država in zakonodaja, ki je z drakonskimi ukrepi varovala "lik in delo tov. Tita": vse to je zagotavljalo, da učinek teh nastopov ni bil tako komično nedolžen, kot se morda komu zdi danes. Takšen je postal šele po zaslugi skupin, kot je Laibach, ki so, ne brez nevarnosti za svojo varnost in svobodo, opozorile na absurdnost teh praks in nevtralizirale njihovo hipnotičnost.

Vizionarstvo znanega mladinskega pisatelja in zapornika Vprašanje je, ali je njihova umetnost še vedno relevantna ali je čista praznina. Da bom deloval, kot da sem še bolj intelektualističen, kot sem: relevantna je natanko zato, ker je čista praznina.

NSK je nastal kot glas generacije, ki je hotela biti predvsem, kot je pronicljivo zapisal znani slovenski mladinski pisatelj in nekdanji politični zapornik v svoji uspešnici Okopi, nerevolucionarna. Režimu je hotela povedati, da ji dol visi za velike besede o svetli prihodnosti, ki nikoli ne pride. Laibach je na primer z bizarnostjo svoje psevdototalitarne estetike opozarjal na bizarnost režimske propagande. Tako je utiral pot v normalnost.

Tudi danes Laibach s svojimi bizarnimi šovi, ki jih lahko "resno" jemljejo le še v Severni Koreji, množično družbo postavlja pred pomemben nauk: da so vsi šovi, ki hipnotično vabijo našo pozornost, potencialno nevarni za našo svobodo. Trgajo nas iz konteksta, kjer lahko z državljanskim angažmajem v resnici kaj pripomoremo, in nas vežejo na absurdne abstrakcije, kjer postanemo zagreti igralci pingponga ničevosti.

Pašta je zgolj pašta Vrnimo se k naši ubogi Barilli, ki si je zaradi izjav lastnika prislužila nalepko znamke homofobnih testenin. Podjetje je desetletja gradilo simpatično trženjsko utvaro, da z nakupom njenih proizvodov ne dobimo le izdelkov iz testa, temveč tudi občutek domačnosti. "Kjer je Barilla, tam je dom," je bila najbolj znana italijanska oglaševalska kampanja osemdesetih let; njeni pobudniki bi morali biti ponosni, da so ji potrošniki tako temeljito nasedli, da zdaj številni mislijo, da je odsotnost gejevskih parov v Barillini ikonografiji politično vprašanje nacionalnega pomena.

Nauk, ki ga Laibach servira potrošniški družbi, je, da je pašta zgolj pašta. Tako kot je ritem zgolj ritem in šov zgolj šov. Nanje lahko po mili volji obešamo politične pomene in zgodovinske reference – še vedno bo zgolj pašta, ritem, šov. V njih ne bomo našli ne moralne ne politične izpolnitve. Resnični angažma se začne, ko izstopimo iz te igre zrcal, kjer sva v središču vedno zgolj jaz in moj narcistični moralizem, in se lotimo konkretnih vprašanj svojega neposrednega okolja.

Se vam res zdi, da Slovenija ni kot Severna Koreja? Desnemu publicistu, ki se zgraža nad kultom osebnosti, zato ni treba v Pjongjang: prepričan sem, da bo v svoji bližini našel primer takšnega kulta, da se mu zoperstavi.

Tudi umetniški kritik, navdušen nad spodkopavanjem totalitarne ikonografije, lahko ostane kar doma: ostalin je v vsaki vasi dovolj. In novinar, ki hvali Laibachovo prefinjeno subverzijo severnokorejskega režima, lahko naslednjič poskusi subverzijo domačih oblastnikov – ko si bo nakopal kakšno tožbo, bo vedel, da je na pravi poti. Ali pa se čaščenju diktatorskih režimov upre kar na uredniškem sestanku v lastni hiši.

Politično korektna potrošnja, anonimno komentiranje, sodelovanje v hipnotičnih shodih, spletni bojkoti in šikaniranja po družabnih omrežjih, politiziranje o "daljni Kini" – vse to ima svoj čar in svoje mesto v veličastni, strašljivi hibridnosti globaliziranega sveta.

Toda resnična svoboda se začne, ko iz blebetajoče hiperpovezanosti stopimo tik čez lastni prag – in se osebno izpostavimo. Mirno, razumno, odločno.