Bolje bi bilo ohraniti Kumrovec kot spriditi univerzo

Plagiatorstvo kot problem univerz obstaja že od nekdaj – z računalniki in internetom ga je danes le lažje odkriti. Gre za naravo izobraževanja – univerza je pač učni inkubator, tj. umetno, od materialne realnosti ločeno simbolno okolje, kjer učeči se ljudje zaradi lastne izobrazbene rasti proizvajajo izdelke, ki imajo zgolj simbolno vrednost (seminarje, izpite, diplome).

Vrednotenje simbolnih akademskih izdelkov je odvisno od subjektivne presoje ocenjevalcev – tudi najboljši študentski izdelki namreč nimajo otipljivih (tržnih tako ali drugače) učinkov.

Zato se pri akademskih dosežkih, ki vsebujejo zgolj pripisano simbolno vrednost, še posebej pojavi skušnjava po lažjem, lagodnejšem, "alternativnem" preskakovanju ovir – s prepisovanjem, kupovanjem, ponarejanjem izpitov in diplomskih del. Saj je na koncu vse samo simbolna igra! Saj nihče ne umre!

Zaradi nenehne nevarnosti zdrsa v akademsko bleferstvo pa zato tudi velja, da univerza stoji in pade na vzdrževanju standardov, ki akademski simbolni igri podelijo status objektivne in otipljive vrednosti.

Prepisovanje iz ene knjige – plagiat, prepisovanje iz desetih – doktorat S plagiatorstvom so imele univerze včasih manj težav, ker ga ni bilo tako preprosto opaziti. Sploh v perifernih državah in jezikih – vsaka nekoliko bolj specializirana strokovna knjiga, ki jo je kdo prinesel iz tujega okolja, je bila skoraj edina dostopna v državi – možnost, da bi kdo odkril preveden plagiat, je bila zanemarljiva. Po drugi strani pa so bile zelo omejene tehnike reprodukcije – hja, kaj drugega kot mukotrpno prepisovanje na pisalni stroj.

Zato plagiati nekoč večinoma niti niso bili "pravi" plagiati – celo če je plagiator imel tak namen, se mu večinoma ni ljubilo vsega pretipkati, ampak je raje naredil skrajšano priredbo. Zaradi nuje po vlaganju fizičnega napora (tipkanja) so avtorji plagiatorji svoje priredbe torej praviloma skrajševali, če so si še nekoliko pomagali z dvema ali tremi knjigami, pa so se njihovi izdelki že začeli približevati kriterijem za akademska dela.

Saj vemo: prepisovanje iz ene knjige – plagiat, prepisovanje iz desetih – doktorat. Tako nekako pravi star akademski vic.

Plagiatorstvo in slovenska vulgarizacija izobraževanja Današnja eksplozija plagiatorstva pa ni posledica moralnega padca akademske sfere, ampak vulgarne produkcije diplom, ki jih naša družba ne potrebuje kot dokaz znanja, ampak kot vstopnico za kadrovsko prerivanje v javnem sektorju.

Težava slovenske družbe je, da izobrazbenih simbolov ne cenimo kot dokaza znanja. Briga nas znanje, v resnici gre za državne službe. Diplome so postale sredstvo za brezobzirno politikantsko nameščanje, razmeščanje in izrivanje ljudi v procesih realne družbene produkcije – kar katastrofalno uničuje družbeno produktivnost, hkrati pa tudi posiljuje in deviira izobraževalni sistem.

Najbrž so bile korenine tega že v nekdanjem sistemu cerkvenih šol, samo prek katerih je bister (in praviloma reven) Slovenec lahko prišel do izobrazbe in družbenega statusa. Ne mi razlagati, da pri tovrstnem "pripuščanju" v šole ni bilo kadrovanja "zvestih in poštenih".

Nato se je v novih, revolucionarnih časih nadaljevalo šolanje in kadrovanje ljudi s "partijskim" pedigrejem. Vem precej zgodb, ko so povsem zelene "študente" prisilili v izobraževanje, da so takoj po diplomi postali direktorji podjetij, bolnišnic, inštitutov … Zelenec, ki ni imel pojma o življenju, je dobil absolutno oblast nad področjem, ki ga ni obvladal – kaj lahko pride iz tega drugega kot katastrofa.

Bolje bi bilo ohraniti Kumrovec kot spriditi univerzo Po ustanovitvi samostojne Slovenije nič dosti drugače nisem videl silovitega razrasta poslovnih šol, ki so postale neformalni pogoj, da je nekdo postal direktor v javnih in državnih podjetjih. Pa ne da bi imel kaj proti poslovnemu šolanju, ampak tiste njihove noro drage šolnine so (poleg nerazumljivega dobička tovrstnih šol) povzročile, da so samo dogovorjeni "izbranci" dobili možnost pripusta – ker so jim šolnine pač plačala "družbena" podjetja in ustanove.

Namesto da tvegaš očitke korupcije, svojemu protežirancu raje z davkoplačevalskim denarjem "kupiš" drago poslovno izobraževanje, ki si ga tisti brez družbenih botrov ne morejo privoščiti. Potem pa seveda protežiranci upravičeno in po vseh pravilih in zakonih zmagajo na "objektivnih" razpisih. Pri vsem pa gre pravzaprav samo za drugo obliko izobraževalno-kadrovskega manipuliranja, kot je vladalo nekoč z razraščanjem partijskih šol.

Vsesplošno družbeno manipuliranje s simbolnimi izobrazbenimi kartami pa je privedlo še do resnične katastrofe – ko mladim vbijemo v glavo, da samo abstraktna izobrazba in z njo povezani statusi nekaj štejejo, vse drugo je manjvredno.

Zato tudi mlade, ki imajo veselje do fizične akcije (in teh je večina, sicer človeštvo ne bi preživelo), pri nas zamorimo z ideologijo izobraževalnih statusov; fante, ki z največjim veseljem mečejo hlode na vozove in uživajo v krmiljenju delovnih strojev, njihovi starši in vsa okolica dobesedno prisilijo, da se zaletavajo v študiranje nekih abstrakcij, ki jih sploh ne veselijo. Namesto živahnih in prodornih podjetnikov iz njih delamo nemotivirane in nesrečne falirane študente. Za koga?

Težava niso plagiati, ampak statusna družbena korupcija Resnična težava naše družbe zato ni plagiatorstvo, ampak statusna družbena korupcija, ko celotna družba trguje s praznimi statusi, namesto z delovnimi učinki in proizvodnjo realnih dobrin. Katerokoli delo mora drugim ljudem prinašati dovolj neposredne koristi, da so pripravljeni tisto delo poplačati s svojim. To je osnovni civilizacijski obrazec, s katerim živi človek – za tvojo korist zame dobiš mojo uslugo zate.

Tu se lomi vprašanje družbene poštenosti, brez katere ni družbenega razvoja. In lov na plagiatorje pri tem ne bo rešil ničesar, ampak bo z vedno pogostejšim javnim pozivanjem na linč postal le še ena od oblik ideološko-političnega lova na čarovnice, ki le še intenzivira statusno družbeno korupcijo – na koncu bodo prav zaradi takega lova na oblasti ostali le še pohlevni, neumni in naši.