Bolj ko me odrivaš, bolj si te želim

Na drugi strani jo čaka odgovor: ''Kaj nisi rekla, da je tokrat pa zares, zares konec!? Ob dejstvu, da sta se že šestintridesetkrat razšla in sem te že ne vem kolikokrat poslušala, da ne moreš več tako naprej, kaj vse ti je že naredil in ne naredil, kakšna zguba da je, da si te ne zasluži. Ko si ob tem delala najbolj nore stvari na svetu, prejokala dneve in noči. Danes pa mi ponovno govoriš, kako je v bistvu sladek, kakšna dobra duša je in znotraj sebe v bistvu tako nepokvarjen in da te neskončno ljubi!?'' ''Ja, saj vem, ampak ti tega ne razumeš … Kako si lahko tako grozna in nerazumevajoča!? Kaj takega pa od prijateljice res ne pričakujem.''

Iz te moke ne bo kruha Občutek je, kot da je vsem jasno, da je to destruktiven odnos, da iz te moke ne bo kruha. Oziroma da se iz tega ne more razviti nič zares lepega, kaj šele mirnega. Videti je, kot da si oseba v bistvu mirnosti sploh ne želi. Ko ima namreč na primer ženska zraven sebe prijaznega, nežnega, ljubečega in mirnega moškega, ima občutek, da to sploh ni moški. Hitro se zgodi, da takega moškega začne poniževati, sramotiti, ga degradirati. Kot narobe svet.

Mnogi se ob tem sprašujejo, kaj se znotraj takih posameznikov, takih odnosov zares dogaja. Kako lahko sami pomagajo? Zakaj pari preprosto, če niso za skupaj, ne gredo narazen? Se ljubijo ali sovražijo? Odgovor je pogosto oboje. Se ljubijo in se sovražijo. Ne zmorejo biti konstruktivno skupaj in ne dolgo narazen. V mirnih odnosih jim je dolgčas. Nesmiselno.

Ko spoznajo, da odnos, v katerem so, ni dober Ti posamezniki na neki točki svojega življenja sicer spoznajo, da odnos, v katerem so, ni dober. Lahko jih najeda zdravje, zaradi raztresenosti izgubijo službo ali se v bistvu starajo v svojem stanovanju sami. A dejstvo je, da iz njega ne zmorejo izstopiti. Vsaj ne tako, kot to naredijo drugi v primeru, ko je odnosa konec in čeprav je to izredno težek in boleč korak, to vseeno konstruktivno naredijo in gredo v življenju naprej!

Kdo so ti pari? To so ponavadi pari, kjer imata posameznika podobno psihično strukturo. Prevevajo jih občutki zavrženosti ali da niso dovolj dobri. Hrepenijo po sprejetosti in ljubezni, po ovrednotenju, da so vredni, da si nekaj zaslužijo. A to žal tam, kjer tega v osnovi ne morejo dobiti. Pa ne zaradi tega, ker si tega zares ne zaslužijo, ker tega niso vredni, v kar oni verjamejo, ampak zaradi tega, ker je lahko na drugi strani oseba, ki tega ni zmožna dati, in to zaradi sebe!

Občutke prenašajo iz primarnih družin Način delovanja, občutja in vzdušje znotraj odnosov, ki jih vzpostavljajo, jim je poznan. Njihovo telo te občutke pozna. Te pa pogosto prenašajo iz primarnih družin. Ker jih poznajo, so jim zato domača in jih zato večno znova preigravajo, čeprav so izredno boleči. A bolečina tukaj prinaša tudi umiritev, zadovoljstvo. Kolikor koli bizarno se to sliši, tako je.

Čustvene bližine ne poznajo Ob tem pa je seveda prisotna tudi podzavestna želja po spremembi. A ker je navada močnejša, se ponovno zgodi, da v odnosu zavržejo oni ali so zavrženi od drugih ali pa naredijo vse, da se jih zavrže. Prave čustvene bližine namreč sploh ne poznajo oziroma ne vedo, kaj z njo delati, kako jo sprejeti. Tako vsakič ponovno, ko si prideta čustveno preblizu, eden izmed njiju naredi korak nazaj. Stori nekaj, kar povzroči, da se umakne sam ali pa se umakne drugi. Ob tem si v glavi napletejo na tisoče razlogov, zakaj vse ne morejo biti skupaj. In ko je distance dovolj, ko se začneta močno pogrešati oziroma začneta pogrešati ovrednotenje, da v resnici nista tako slaba, da si pripadat, da si drug drugega želita, da sta dobra in vse slabo, kar sta si izrekla, v bistvu ne drži, se ponovno poiščeta in sta kot v devetih nebesih. Vse dokler se krog ponovno ne zavrti in sta smrtna sovražnika.

Prijatelji se ujamejo v njihov začarani krog Od takih odnosov so utrujeni vsi. Po navadi pa še najbolj prijatelji oziroma ljudje, ki v težkih trenutkih tem parom ali posameznikom stojijo ob strani. In to tisočkrat. Na koncu pa se pogosto zgodi, da ti prijatelji odidejo. In to povsem upravičeno. Saj se sami dovolj cenijo in si ne dovolijo na dolgi rok zapletati v način delovanja bolečih in destruktivnih odnosov, kjer so kot ladjica na morju in jih premetava z ene strani na drugo. Nikoli ne vedo, kje so in kaj bo. Ne želijo si več poslušati nekaj, kar nima ne začetka in ne konca. Oziroma se identičen začetek in konec stalno ponavljata. Občutek imajo, kot da stalno stojijo na istem mestu in ni prav nobenega napredka. Vedno znova le porabljajo svojo energijo in svoj dragoceni čas. Na eni strani so povsem izpraznjeni in na drugi strani kot kakšen koš za smeti.

Zato so vsi prijatelji, ki skušajo tem posameznikom ali parom še tako pomagati, večno neuspešni. Ujamejo se le v njihov začarani krog. Da iz tega peklenskega kroga sami izstopijo, si morajo tega namreč sami močno želeti in sami na tem tudi močno delati. Pomoč ob tem je sicer izrednega pomena. A dokler človek ne dela sam, mu ne zmore pomagati niti sam bog!