Sreda, 16. 9. 2015, 14.08
8 let, 8 mesecev
Barbari prihajajo!
Ob prebiranju zgodovinskih knjig sem si vedno predstavljal, da ponovitve nekaterih poglavij nikoli ne bom doživel. Ledene dobe, selitve narodov, nastanka nove svetovne religije ali civilizacije.
Ampak zdaj se nam pred očmi dogaja ravno to, selitev narodov, kot je bil vdor Slovanov v Evropo. Evropa pa v birokratski zaplankanosti pojav poskuša poimenovati z imeni, ki so v njenih zakonih in resolucijah namenjeni povsem drugim pojavom in časom.
Ampak kako sploh pričakovati od evrobirokratov, da bi znali odpreti oči in opaziti tisto, kar je, ne zgolj tistega, kar piše v zakonih in resolucijah? Saj so vendarle vzgojeni priznavati le svet na papirju! Sploh pa so evrobirokrati v tej zgodbi že od začetka del težave, zato ne pričakujte od njih kakršnekoli rešitve. Dokaz?
Sledile so lažne obljube o podpori Zahoda opoziciji v Siriji in na koncu še revolucija v Ukrajini, ki so jo podpihovale ZDA. V slabem desetletju je EU iz najbolj cvetoče gospodarske in politične regije postala energetsko in tržno izolirana ter obkrožena z vojnami in krizami.
Pri tem pa so vse katastrofalne politične poteze, ki so EU potisnile na rob propada, soglasno in vzhičeno potrjevali isti evrobirokrati, ki zdaj ne znajo poimenovati trenutnih selitev narodov s pravim imenom, ampak namesto tega brezmočno izbirajo med definicijami azilantov, migrantov in prebežnikov ter podobnimi izrazi, oblikovanimi za povsem druge čase in dogodke.
V Evropi zato ta trenutek doživljamo človeške tragedije in absurde, saj želijo evrobirokrati povsem očitne selitve narodov ukalupiti v neke zakone, ki so bili namenjeni posamičnim političnim azilantom in ekonomskim emigrantom. Ampak – ljudje božji – to, kar doživljamo, niso ekonomske migracije in politični azilanti, to so selitve narodov.
Ali pa naj si priskrbi knjigo enega meni najljubših pesnikov, grškega Konstantina Kavafisa, ki svojo pesem V pričakovanju barbarov začenja takole: Zakaj čakamo, zbrani na trgu? Danes prihajajo sem barbari. Zakaj vlada v senatu takšno brezdelje? Zakaj senatorji sedijo, a ne pišejo zakonov? Zato, ker danes prihajajo barbari. Kakšne zakone naj še sprejmejo senatorji? Postave bodo uzakonili barbari, brž ko bodo tu …
Zakaj so se Slovani množično dvignili s svojih zakarpatskih domov in se kot človeška reka zlili čez pol Evrope? Gotovo ni šlo za turistično radovednost, o drugih motivih pa zaradi nezanesljive tehnologije medgeneracijskega sporočanja pri Slovanih ni veliko znanega. Slovanske bajke in miti tradicionalno več povedo o pripovedovalcu kot o dogodkih, ki jih opisujejo.
Trenutno pa dobro vemo, zakaj današnji "barbari" prihajajo v Evropo. V Evropo se selijo Afričani in Azijci, ki so doživeli popoln razpad lastnih avtokratsko zasnovanih držav. Te so zaradi programirane koruptivnosti (od zahodnih prestolnic) "nastavljenih" elit v globaliziranem gospodarstvu postale tako zelo nekonkurenčne, da so dobesedno kolabirale in znajo preživeti le še nekaj vodilnih oblastnih klanov, za vse preostale ljudi pa so zgnile v brezzakonju in bedi.
S prihodom kitajskih pametnih telefonov pa danes skoraj vsak Afričan lahko všečka podobe, na katerih nate ne strelja kdorkoli, ki po naključju poseduje orožje, in tvojih otrok ne ugrabi in posili vsaka objestna fantovska združba, ki se panično zaveda, da bodo čez pet let verjetno vsi že pod rušo.
Zoper to ni ugovora, in če hočete razumeti, kaj se dogaja, pustite pri miru evropske resolucije, direktive in zakone! Raje vzemite v roke biblijsko Staro zavezo. Tam je natančno popisana biologija človeške duše in človeških rodov, ki prečkajo puščave in morja ter jih ne zanima, ali to traja pet, petnajst ali petdeset let, ne zanimajo jih vojaki in še manj birokrati, ki bi želeli urejati življenje po papirnatih pravilih EU-resolucij.
S temi bodo, ker so pač birokrati, na koncu povzročili le še več gorja in krvi. Ljudje, ki jih nosi starozavezna biologija, se ne bodo ozirali na evropske resolucijske definicije svojih dejanj, zato bodo EU-birokrati na koncu, ne glede na deklarativno lepe, čiste in etične namene njihovih duš, pripeljali do enakega klanja in natikanja na kole, kot so ga izvajali Rimljani v zadnjih obupanih poskusih, kako zaustaviti barbare. Seveda ni bilo uspešno in Rim je propadel.
Najbolj grenka resnica pri vsem pa je, da Rim ni propadel zaradi barbarov, ampak zaradi samega sebe. Rimski propad bi se zgodil tudi brez enega samega barbara.
Nekaj naših mož pa se je pravkar vrnilo z meje z novico, da ni več nikjer nobenih barbarov. Kaj bo zdaj z nami – brez barbarov? Tisti ljudje so bili nekakšna rešitev. (Konstantin Kavafis: V pričakovanju barbarov; prevedel Veno Taufer)