Torek, 10. 5. 2016, 11.10
8 let, 7 mesecev
Ali znamo ravnati s tujo lastnino - razmišljanje?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,75
V eni od zadnjih kolumn je Samo Rugelj opisoval odnos Slovencev do tuje lastnine, in sicer na primeru avtomobila, ki ga delavec odpelje k mehaniku, in se pri tem ne obnaša, kot bi tja odpeljal svoj avtomobil.
Drug primer je nakup novega avtomobila, za katerega je ponudbo prav tako pridobil delavec za svojega delodajalca. V obeh primerih se je izkazalo, da se delavec ni obnašal tako, kot bi se, če bi šlo zanj.
V sklepu kolumnist sklene, da gre za problem odsotnosti nadrejenih oziroma ustrezno odgovornega in to posploši kot vzrok propada oziroma slabega poslovanja bank in podjetij v Slovenji.
Nenavadno obnašanje do tuje lastnine?
Niti ne. V ekonomski literaturi se odnosu, ko nekdo za nekoga postori določeno opravilo oziroma posel, recimo delavec dela za delodajalca, uprava gospodarske družbe za delničarje vodi gospodarsko družbo, imenuje problem principal – agent. Delničarji oziroma delodajalci delujejo kot principali, delavci oziroma uprava delujejo kot agenti.
Temeljni problem zgoraj opisanega odnosa je v različnih ciljih, ki jih imata principal in agent, vsaj večinoma. Na primer, v primeru gospodarske družbe ima uprava najverjetneje drugačne cilje kot delničarji. Delničarji si želijo povečati svoje premoženje, torej vrednost delnic na dolgi rok. Cilji uprave so sicer lahko enaki, vendar pa so največkrat različni od ciljev delničarjev.
Uprave si recimo želijo povečanje tržnega deleža, uporabo zasebnih letal družbe, razkošnih pisarn in podobno. Cilji principalov in agentov torej niso vedno enaki. Glavni trik tega odnosa je torej v tem, da cilji principalov postanejo tudi cilji agentov (1).
Za dosego izenačenja ciljev principalov in agentov obstaja veliko poti
Glavna je seveda motivacija oziroma spodbuda, ki jo pricipali lahko nudijo svojim agentom, na primer v obliki pogodbenega odnosa. Na primer, v zgornjem primeru, delavca in delodajalca bi lahko oziroma moral principal urediti odnos z delavcem na takšen način, da bi se zanašal na to, da bi delavec delal v delodajalčevem interesu. Vedno, ko je v službi.
Enako velja za uprave gospodarskih družb. Toda kako naj delodajalec oziroma delničarji to naredijo? Naj naštejejo in opišejo vse mogoče situacije, do katerih bi lahko prišlo in kako naj se delavec oziroma uprava obnaša? Če govorim v jeziku ekonomistov, je to preprosto predrago. Toda kaj delodajalcu in delavcu oziroma upravi in delničarjem preostane?
Druga izmed možnosti je, da delodajalec neprestano nadzoruje delavca, tako kot delničarji upravo. Kar je tudi enako predrago. Lahko pa se delavec oziroma uprava zaveže, da bo na določen način ravnala, in če tako ne ravna, potem se zaveže, da izgubi določeno boniteto.
V zgodovini poznamo primere, ko so vladarji, v znak spoštovanja premirja, dali nasprotniku, s katerim so sklenili premirje, v “rejništvo” svojega prvorojenca. Celoten aranžma je deloval, ker je sin vladarju pomenil vse, nasprotniku pa nič. Na tak način sta se vladarja kredibilno zavezala k določenem ravnanju.
Seveda je takšno obnašanje, torej izmenjava prvorojencev, vsaj v zahodnem svetu, stvar zgodovine. Lahko pa se delavec delodajalcu zaveže na drugačne načine, kot da se izobražuje v zelo omejenem področju, ki mu v drugih poklicih ali pri drugem delodajalcu nič ne pomagajo. Če krši svoje obveznosti do delodajalca, izgubi mnogo več kot samo svoje delovno mesto.
Ljudje imamo različno motivacijo, cilje …
Obstajajo seveda tudi spodbude zunaj odnosa principala in agenta, ki lahko pomagajo poistovetiti cilje principalov in agentov, kot so kultura, pravni red in trg, ki gredo seveda z roko v roki s pogodbenim odnosom. Zanašati se samo na kulturo za ureditev odnosa principal – agent je po mojem mnenju premalo. Pri nas. Vsaj v večini primerov. Ljudje imamo različno motivacijo, različne cilje in različno dojemamo kulturo in spodbudo, ki jo kultura prinaša.
Redko srečamo ljudi, ki imajo svoje dolžnosti tako visoko, da brez zunanje spodbude (korenčka ali palice) naredijo ravno tisto, kar principali zahtevajo od njih. Zanašati se na trg, ko ta ni učinkovit, tudi ni rešitev. Po drugi strani pa, če obstaja učinkovit trg delavcev oziroma menedžerjev, konkurenca na trgu, potem se bodo menedžerji in delavci obnašali tako, kot od njih pričakujejo delodajalci oziroma delničarji.
Kaj pa če trgi niso učinkoviti?
Potem ostane na voljo samo še pravni red s "palico". Če delavci ali delničarji ne zasledujejo ciljev principalov, so jim lahko odškodninsko ali kako drugače odgovorni. Predpostavka pa je, da je pravni red učinkovit. Če ni, potem tudi pravni red ne pomaga pri izenačevanju ciljev principala in agenta.
Precej neizhoden položaj. Res ne znamo ravnati s tujo lastnino, ni nobene spodbude, palice ali korenčka, ki bi nas potegnil iz te situacije? Ne kulture, ne trga in ne pravnega reda? Mogoče pa je le izhod. V resnici smo vsi državljani principali, država s svojimi institucijami, pravnim redom, pa samo naš agent.
Če nam torej ni všeč, kako kdo ravna s tujo lastnino, imamo vzvode, s katerimi bi lahko pritisnili na agente, torej na državo v širšem smislu, da uredi institucije do te mere, da bodo takšne, kot jih državljani hočemo. Ampak kakor ugotavlja kolega kolumnist Rugelj, s tujo lastnino še ne znamo ravnati, še po dolgih letih od osamosvojitve dalje ne. Mogoče pa je to vseeno dokaz, da so cilji poistoveteni in smo zadovoljni s sedanjim stanjem. Tako kaže. Naj končam s pregovorom. Kakor rečejo Američani: "This opens a whole new can of worms."
(1) Jensen, M.C. & W.H. Meckling, 1976, Theory of the Firm: managerial behavior, Agency Costs and Ownership Structure, Journal of Financial Economics, Vol.3, Št. 4, str. 305-366.
