Janez Šušteršič

Sreda,
5. 11. 2014,
18.37

Osveženo pred

1 leto, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Janez Šušteršič banka dokapitalizacija

Sreda, 5. 11. 2014, 18.37

1 leto, 4 mesece

Ali res ne bo novih dokapitalizacij?

Janez Šušteršič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Janez Šušteršič

Če jih ne bo, bo to glede na stanje v bankah in gospodarstvu pravo presenečenje.

Objavo rezultatov obremenitvenih testov je pospremil kolektivni vzdih olajšanja. Razen ob zelo slabih gospodarskih razmerah naši najljubši banki ne bosta potrebovali dodatnega kapitala, pa še za takrat imata dovolj lastne zaloge. Toda ali si res že lahko oddahnemo? Je bančna luknja končno zakrpana? Žal ne. Podatki še vedno kažejo v napačno smer. Finančno prestrukturiranje podjetij, ki bi moralo slediti reševanju bank, teče prepočasi. Če bo šlo tako naprej, bodo banke kmalu spet potrebovale dodaten kapital. Krčenje posojil in rast slabih terjatev Človek bi pričakoval, da bodo največje banke, potem ko so bile deležne izdatne dokapitalizacije ter so se s prenosom na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) znebile lepega dela svojih težav, končno začele posojati denar podjetjem. Toda ne. Posojila gospodarstvu še naprej, enako kot lani, upadajo za okrog 10 odstotkov na leto. Tudi obrestne mere ostajajo visoko nad povprečnimi v območju evra. Nič boljša ni slika pri slabih terjatvah v bankah. O tem lahko sklepamo na primer iz podatkov o skupnem obsegu bančnih terjatev, pri katerih dolžniki s poravnavo obveznosti zamujajo več kot 90 dni. Delež takšnih terjatev med vsemi je po lanskem prenosu na DUTB upadel z 18,1 na 13,4 odstotka – toda od takrat znova narašča. Do avgusta se je povečal na 14,8 odstotka, kar je že več kot konec leta 2012. Pogosto slišimo, da je stanje v bankah zgolj odraz stanja v gospodarstvu in da novih posojil ne bo, dokler se podjetja ne razdolžijo. Takšna razlaga je precej kratkovidna. Spregleda namreč, da se podjetja že razdolžujejo, predvsem pa, da vsako razdolževanje ni koristno. Dobro in slabo razdolževanje Podjetja, gledano v celoti, svojo zadolženost znižujejo že nekaj let. Toda to razdolževanje se večinoma izvaja na način, ki podjetja hromi in zavira gospodarsko okrevanje. Glavni vzvod razdolževanja je, da banke – zaradi lastnih težav, zahtev regulatorja in včasih protitajkunske politične gonje – ne obnavljajo obstoječih posojil ali odobravajo novih, zahtevajo pa vračilo starih. Podjetja, ki v krizi ne poslujejo bleščeče in ne morejo več računati na tekoča posojila za uravnavanje likvidnosti, morajo zato krčiti svojo dejavnost ali zamujati pri poravnavi drugih obveznosti, na primer do dobaviteljev ali zaposlenih. Drug pogost način razdolževanja so stečaji. Lani, ko nas je vlada menda rešila pred krizo in obrnila gospodarsko gibanje navzgor, je bilo začetih 950 novih stečajnih postopkov. To je skoraj dve tretjini več kot v letu 2012 in sploh največ od začetka krize. Stečaji so sicer nujen del gospodarske dinamike, toda če trajajo tako dolgo kot pri nas in če banke ne financirajo novih podjetniških projektov, sta njihov rezultat dodatno krčenje gospodarstva in brezposelnost. Zdrav način razdolževanja, ki bi omogočil hitrejšo gospodarsko rast, bi bilo pridobivanje novega kapitala v podjetja. Tudi primerjalni podatki z drugimi državami območja evra kažejo, da slovenska podjetja ne odstopajo po višini zadolženosti, ampak po prenizkem kapitalu. Vendar večina podjetij nima lastnikov, ki bi ga lahko zagotovili. Lani so vsa podjetja skupaj dobila le 295 milijonov novega lastniškega kapitala. Najboljši mogoči ukrep za razdolževanje in zagon gospodarstva bi bila zato hitra odprodaja deležev, ki jih imajo v rokah različni tranzicijski lastniki vključno z državo (ta je lastnica 23 odstotkov vsega kapitala slovenskih podjetij in bank ). Čeprav kupci ne bodo pravljični princi na belem konju, je to ena od redkih možnosti, ki jih sploh imamo, da podjetja pridejo do lastnikov, ki bi lahko izboljšali upravljanje in zagotovili dodatni kapital. Neodločnost in zamude Podatki torej kažejo, da banke še naprej krčijo posojila in kopičijo slabe terjatve – in to kljub dokapitalizacijam, delnemu prenosu terjatev na DUTB in kratkoročno izboljšani gospodarski rasti. Zakaj? Zaradi ogromnih zamud pri ukrepanju ter zaradi prepletenosti in medsebojnih blokad različnih interesov v podjetjih, ki bi jih bilo treba finančno in poslovno prestrukturirati. Od začetka krize do sprejema zakona o reševanju bank prek DUTB so minila štiri leta. Od sprejema zakona do prvih prenosov terjatev je minilo več kot leto. Od sprejema zakona o državnem holdingu, ki naj bi združil upravljavce državnega premoženja ali vsaj poenotil njihovo ukrepanje, do začetka njegovega delovanja sta minili skoraj dve leti. V ozadju teh zamud so zanikanje krize, neodločnost ter različna politična in interesna polena, ki so pod noge letela hitreje kot debla po gozdarski drči. Toda vse to je šele institucionalni oziroma pravni okvir. Zdaj so na vrsti tisti, ki bi morali ta okvir uporabiti za aktivno finančno prestrukturiranje podjetij (ta izraz mi je zaradi opisanih razlogov ljubši od bolj ljudskega razdolževanja). Tu pa se stvari šele zares zapletejo. Interesi in blokade V večini podjetij je še vedno ogromno igralcev z različnimi in pogosto nasprotnimi interesi. Najprej je tu država prek državnega holdinga ter Kada in Modre zavarovalnice, holding ju kljub formalni pridružitvi ne obvladuje. Potem je tu država prek DUTB brez jasne strategije, kako naj ravna s pridobljenimi terjatvami. Sledijo državne banke s terjatvami, ki niso bile prenešene na DUTB. Poleg njih so seveda še zasebne banke s svojimi terjatvami. Za dobro mero pa imamo še različne druge upnike ali manjše lastnike, med njimi so tudi razvaline propadlih finančnih holdingov in dobavitelji, ki so upniki postali prisilno zaradi nelikvidnosti kupcev. V ozadju vsega tega seveda delujejo še druge interesne skupine, zlasti sindikati, ki želijo soodločati o tem, kdo bo lastnik podjetja, ter različna poslovno-politična omrežja in od njih odvisni krotilci javnega mnenja. Na vrtiljak hitro skočijo še razni majhni mešetarji, ki v konsolidiranju in preprodajanju terjatev vidijo priložnost za hiter zaslužek. Med vsemi temi igralci običajno ni nikogar, ki bi imel dovolj velik vpliv in dovolj kapitala, da bi lahko vodil igro. Tako je predvsem zato, ker so bile vse načrtovane rešitve – od prenosa terjatev na DUTB, prenosa državnega lastništva na holding do likvidacije nasedlih finančnih holdingov – izvedene napol. Vse to močno spominja na privatizacijsko zgodbo z začetka tranzicije, ko smo nekaj let mencali med različnimi modeli, nato pa vzeli od vsakega nekaj in dobili povsem neučinkovito lastniško strukturo gospodarstva. Vas ob vsem tem res čudi, da se stvari nikamor ne premaknejo? Ne, čuditi bi vas moralo, če bi se. Ravno tako bi se morali začuditi, če v prihodnjem letu ne bo nobenih novih državnih dokapitalizacij bank ali velikih in pomembnih podjetij. Opomba: Vir podatkov, uporabljenih v besedilu, so poročila Banke Slovenije, in sicer Poročilo o finančni stabilnosti iz maja 2014 ter različna mesečna poročila o poslovanju bank in obrestnih merah.