Petek, 4. 5. 2018, 0.01
6 let, 3 mesece
Urbani portreti
Samo Rugelj: Ali je žensko (intelektualno) delo res vrednoteno manj od moškega?
Žal je to res. Pojdimo po vrsti. V principu je težko primerjati neposredno plačilo za posamezno delo in posamezno delovno mesto, saj se ta med seboj običajno vsaj malenkostno razlikujejo. Zato primerjave višine plačil glede na spol pogosto naletijo za protiargumente, da posamezna delovna mesta vsebujejo specifike, ki so vzrok za razlike v plačilu, kar pa naj ne bi bilo neposredno povezano s spolom tistega, ki opravlja konkretno delo.
Tako sta se na primer sogovornika v zdaj že znamenitem intervjuju, ki ga je imela pred časom novinarka Kanala 4 Cathy Newman z Jordanom B. Petersonom, avtorjem knjige 12 pravil za življenje, kar nekaj časa vrtela tudi okoli vprašanja, ali ženske zaslužijo manj zaradi svojega spola.
Pri tem je novinarka postregla s podatkom, da je med direktorji velikih podjetij samo peščica žensk, Peterson pa je na vse načine ugovarjal, da spol ni edini pokazatelj razlik v plačilu med ljudmi, saj k njegovi višini prispeva tudi marsikaj drugega, recimo to, kakšne poklice si izberejo posamezniki in kaj so pripravljeni zasebno žrtvovati za to, da bodo v službi prišli na kar se da visok položaj (in s tem dosegli tudi čim višje plačilo za svoje delo).
No, pred kratkim je bila objavljena študija, ki jasno kaže, da je žensko intelektualno delo slabše vrednoteno kot moške. Izvedena je bila na dovolj velikem, celo ogromnem vzorcu – dva milijona vzorčenih primerkov. Šlo je namreč za dva milijona knjižnih naslovov in njihovih prodajnih cen, cene knjig pa so primerjali glede na spol njihovih avtorjev.
Cene knjig ženskih avtoric nižje za skoraj 45 odstotkov
V članku z naslovom Primerjava spolne diskriminacije in neenakosti pri neodvisnem in tradicionalnem založništvu (Comparing gender discrimination and inequality in indie and traditional publishing), ki sta ga napisala sociologinja Dana Beth Weinberg in matematik Adam Kapelner, objavil ga je znanstveni časopis Plos One, prav med prvomajskimi prazniki, na praznik dela pa je bil povzet v angleškem časopisu Guardian, so predstavili analizo dveh milijonov knjižnih naslovov, ki so izšli v Severni Ameriki med letoma 2002 in 2012 tako pri tradicionalnih velikih založniških hišah kot tudi pri majhnih založnikih in tudi v samozaložbi.
Rezultati so šokantni. V povprečju je prodajna cena knjig, ki so jih napisale ženske avtorice, nastavljena za skoraj polovico nižje (natančno za 45 odstotkov) kot pri knjigah, ki so jih napisali moški. Seveda pa je, kot ugotavljajo, vrag spet v podrobnostih.
Avtorice v principu več pišejo žanrsko literaturo, še posebej romantične in ljubezenske knjige, ki so tradicionalno cenovno pozicionirane nižje. Medtem moški dominirajo v drugih vsebinskih segmentih knjig, kot je na primer znanost, ki je cenovno pozicionirana višje. Zato neposredna primerjava cen knjig glede na avtorja najbrž ni povsem relevantna.
Glede na to pa so izsledki raziskave nedvoumni. Tudi ko upoštevamo te razlike v preferenčnih knjižnih vsebinah, ki se jih lotevajo posamezni knjižni ustvarjalci, razlika ostane: enakovrednim knjigam ženskih avtoric založniki nastavijo za devet odstotkov nižje cene kot knjigam njihovih moških pisateljskih kolegov.
Vse skupaj se lepo sklada z raziskavami, ki ugotavljajo plačilne razlike med moškimi in ženskami tudi pri drugih poklicih. A ne gre samo za to.
Razlike tudi pri samozaložnikih
Da je pri tistih, ki skrbijo za nastavljanje cene knjig, prisotna očitna spolna diskriminacija, je po rezultatih te študije povsem jasno. Vendar pa se sicer manjša razlika pri nastavljanju cen, ki se giba nekje v višini štirih odstotkov, pojavlja tudi pri samozaložnikih. Ti povsem sami odločajo, po kakšni ceni bodo prodajali svoje knjige. Tudi samozaložnice torej izkazujejo problem samodiskriminacije. Ta razlika pri samoocenjevanju kaže, da morajo za izboljšanju svojega statusa marsikaj aktivno postoriti tudi ženske.
Nekaj pri celotni zgodbi ima tudi dejstvo, da so ženske avtorice pogosto bolj kooperativne pri tem, kakšno plačilo zahtevajo za svoje pisanje, in niso tako agresivne pri pritiskanju na svoje agente, naj za njihova dela iztržijo čim višjo ceno. Ko so z rezultati študije seznanili nekaj znanih avtoric, so bile te očitno presenečene, saj nikoli niso pomislile na to, da so njihove knjige cenejše zaradi njihovega spola.
Pisateljica Joanne Harris, ki jo po njenih romanih, na primer Čokolada, poznamo tudi pri nas, je tako komentirala, da do zdaj ni opazila razlike v ceni knjig med njo in njenimi moškimi kolegi, da je založništvo po njenem mnenju tako ali tako industrija, kjer je žensko delo v vseh pogledih cenjeno manj, da so cenejše tudi knjige ženskih avtoric, pa je res nekaj sprevrženega.
Seveda se bo gotovo spet našel kdo, ki bo relativiziral te študije.
Kdo lahko razpravlja o diskriminaciji?
Problem relativiziranja različnih oblik diskriminacije je običajno v tem, da njihovo prisotnost pogosto postavljajo pod vprašaj ravno tisti, ki niso v vlogi diskriminiranega, temveč v vlogi tistega (spola, rase ali družbenega razreda), ki izvaja diskriminacijo. Tako na primer moški ne more kredibilno debatirati o ženski diskriminaciji, belci ne morejo kredibilno debatirati o rasni diskriminaciji, saj se ne morejo v resnici poistovetiti (na primer) s temnopoltim prebivalstvom.
Temu pritrjuje tudi londonska novinarka Reni Eddo-Lodge, ki svoje članke objavlja v številnih vplivnih medijih, od New York Timesa naprej, pred kratkim pa je vznemirila Veliko Britanijo s svojo prvo knjigo, ki ima naslov Zakaj se z belci ne pogovarjam več o rasi (Why I'm No Longer Talking to White People about Race).
V tej je razkrila svoj pogled na rasistično zgodovino Anglije, svoje nestrinjanje z dušebrižniškim, dvoličnim in moralističnem odnosom Britancev do te problematike, s številnimi primeri ponazorila intimno počutje temnopoltih v tej deželi ter z odločnostjo zavrnila teze, da je čas rasizma v sicer multikulturni Veliki Britaniji že davno minil. Da, seveda, z belci se o tem res ne more pogovarjati.
Podobno je najbrž tudi s plačilom za intelektualno in drugo delo žensk v primerjavi z moškimi – o tem se res ne da pogovarjati z moškimi, ki so to neenakost zakrivili. Študija o cenah knjig glede na spol je namreč pokazala, da so pri knjigah prisotni vsi trije tipi diskriminacije: razlikovanje spola avtorjev glede na knjižni žanr, različne višine cen, ki jih imajo knjige različnih žanrov, in na koncu tudi cenovne razlike znotraj žanra glede na spol avtorja. Kamorkoli se torej obrne ženska avtorica, povsod naleti na takšno ali drugačno obliko spolne diskriminacije. To najbrž velja tudi za druge poklice.
Tako ji ne preostane drugega, kot da se obrne k sebi in s spremembo začne od tu navzven.
15