Torek, 27. 8. 2019, 4.00
5 let, 2 meseca
Kontrasti slavne ceste Transfagarasan v Romuniji
Tisoč kilometrov iz Ljubljane: burno ozadje te slavne ceste #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,10
3
Dobrih tisoč kilometrov od Ljubljane smo obiskali eno najslavnejših cest v Evropi, ki pooseblja tako zgodovino kot tudi vse kontraste slikovite Romunije. Odpeljali smo izjemne ovinke, opazovali spektakularno pokrajino, doživeli pravi romunski "bazar" in ob pogledu na kupe smeti tudi razmišljali, kakšna bo ob množičnem turizmu prihodnost Transfagarasana.
Skozi vetrobransko steklo se je odprl nov pogled. Ovinek za ovinkom, kilometer za kilometrom. Vsak pogled je bil še bolj navdušujoč od prejšnjega. Vsak obiskovalec romunske državne ceste s suhoparno oznako DN7C lahko hitro spozna, zakaj spada nekaj teh kilometrov med najbolj epske ceste v vsej Evropi. Slavni Transfagarasan, 90 kilometrov dolga cesta prek gorovja Fagaras, je sinonim romunske tranzicije, vzhajajočega turizma in vseh silnih kontrastov te slikovite države. Preprosto neizogibni del seznama želja vsakega popotnika in navdušenca nad avtomobili ali motocikli.
Cesta Transfagarasan leta 1974, ko so jo tudi uradno odprli. Asfaltirali so jo šele pozneje.
Projekt diktatorja Ceausescuja, ki se je bal invazije Sovjetov
Leto 1970 v Romuniji. Nicolae Ceausescu je peto leto generalni sekretar romunske komunistične partije. Dve leti sta minili od njegovega najslavnejšega govora, v katerem je 21. avgusta leta 1968 obsodil invazijo držav Varšavskega pakta v takrat še češkoslovaško Prago.
To je bil vrhunec priljubljenosti ambicioznega politika. Ceausescu se je kazal kot prozahodno usmerjen komunistični vodja, ki se je upal zoperstavljati neposredni volji Sovjetske zveze in je Romunijo znotraj vzhodnoevropskega bloka predstavljal kot eno najbolj neodvisnih držav. Ker se je istočasno bal, da bi sovjetski tanki podobno kot proti Pragi zavili še proti "njegovi" Bukarešti, je Ceausescu leta 1970 zaukazal gradnjo nove ceste.
S planote se odpira izjemen pogled na dolino spodaj. Za vožnjo do vrha prelaza od mesta Sibiu potrebujete približno uro in pol.
Eden izmed značilnih romunskih obcestnih kamnov na poti proti Transfagarasanu.
Cesta je široka in vodi prek številnih serpentin, da je naklon kar najmanjši.
Gradili so jo vojaki, neuradno jih je umrlo več sto
V Romuniji je takrat na noge že uspešno postavil sistem tajne policije Securitate, njegov ukaz gradnje ceste visoko prek gorovja Fagaras pa ni smel porajati dvomov. Cilj je upravičil sredstva. Cesto so začeli graditi leta 1970 in štiri leta pozneje je bila končana. Ravno tistega leta je Ceausescu samega sebe oklical tudi za izvršnega predsednika Romunije. 20. septembra so cesto tudi uradno odprli in Ceausescu je z njo dobil učinkovito vojaško povezavo med severnim in južnim delom Romunije.
Cesta vodi ravno med gori Moldoveanu in Negoiu, ki sta najvišja vrhova Romunije.
Dobrih tisoč kilometrov iz Ljubljane na Transfagarasan
Transfagarasan 45 let pozneje. Ceausescujeve diktature v Romuniji ni že slabih 30 let, ti "njegovi" ovinki pa so danes ena glavnih avanturističnih turističnih točk v Romuniji. Na cesto se podajajo potniki iz najrazličnejših evropskih držav, predvsem ob praznikih in koncih tedna je tudi veliko domačinov.
Cesta je namreč blizu glavnim prometnicam in od Sibiuja do vrha prelaza z avtomobilom potrebujemo le uro in pol vožnje. Iz Ljubljane do vrha prelaza je dobrih tisoč kilometrov.
Cestni biser z razgledi na izjemno pokrajino
Z nadmorske višine dobrih 400 metrov se začne cesta hitro dvigati. Naprej skozi gozd, nato se ob prihodu na eno izmed planot že odpre pogled na gore okrog prelaza. Cesta vodi ravno med gori Moldoveanu in Negoiu, ki sta najvišja vrhova Romunije.
Zaradi povoda za gradnjo pred 45 leti je danes avtomobilsko, motoristično in tudi vsesplošno turistično privlačna. Ceausescu jo je gradil za vojaška vozila, zato je naklon precej majhen, cestišče je tudi dovolj široko. Ta cesta je zato meka za ljubitelje vožnje skozi ovinke z izjemnimi razgledi na pokrajino in ceste približno 1.500 višinskih metrov nižje.
Ta cesta je zato meka za ljubitelje vožnje skozi ovinke z izjemnimi razgledi na pokrajino in ceste približno 1.500 višinskih metrov nižje.
Jezero Balea na vrhu prelaza. Tam je tudi predor dolg 884 metrov, kar je celo najdaljši predor v celotni Romuniji.
Vrh prelaza je skupaj z jezerom prilljubljena izletniška točka Romunov.
Idealen avto za Transfagarasan? Nekaj lahkega s pogonom na zadnji par koles.
V idealnih razmerah bi se na to cesto zapeljali s pravim športnim avtomobilom. Na primer s porschejem 911, morda BMW M2, Renaultovo alpino, skratka z lahkim in okretnim športnikom, ki ima pogon na zadnji par koles.
Obiskovalci Transfagarasana pa seveda niso izbirčni. Veliko je motoristov, pa tudi voznikov povsem običajnih avtomobilov, kombijev, bivalnikov, tudi avtobusi na tej cestni vzhodnoevropski meki niso nič nenavadnega.
Druga plat slavnega prelaza: romunski "bazar", gneča in kupi smeti
Če je le mogoče, se obisku Transfagarasana izognite ob koncih tednih, saj je takrat njegov vrh ob jezeru Balea zelo priljubljena turistična točka. Takrat je bolj smiselno avtomobil parkirati kakšen kilometer nižje in se skozi zadnje ovinke v objemu resnično osupljive pokrajine sprehoditi.
Na vrhu sta dve večji parkirišči, pa klasični romunski "bazar", veliko gneče, trobljenja in kaosa. In seveda kupi smeti, ki jim Romuni neuspešno bežijo.
To je druga plat te slavne ceste, ki v marsičem ponazarja tudi romunsko zgodovino zadnjih 50 let. Romuni še čutijo posledice trde in surove vladavine Ceausescuja, "njegovo" cesto pa so kljub temu vzeli za svojo. Transfagarasan je zato že skoraj naravna rdeča nit med nekdanjo zaprto komunistično državo in moderno Romunijo, ki se prek svojih naravnih biserov počasi odpira zahodnemu svetu.
Gostinska ponudba na vrhu prelaza je vsaj ob koncih tedna izjemno pestra, enako velja za prodajo najrazličnejših izdelkov.
Ob koncih tedna je gneča na vrhu prelaza precejšnja in prav nič ni narobe, če avtomobil obiskovalec parkira že kak kilometer pod prelazom.
Spomin na vse žrtve med gradnjo te slavne ceste. Uradno je bilo žrtev 40, neuradno poročajo o več stotih.
Zaščitni znak Romunije so poleg izjemne pokrajine tudi neurejena smetišča.
Tabla na vrhu prelaza, ki jo je zob časa že dobesedno načel.
3