Sobota, 20. 11. 2021, 9.37
10 ur, 22 minut
Bruce McLaren
Prišel z drugega konca sveta in spremenil svet avtomobilov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,99
1
Bruce McLaren se je z zlatimi črkami zapisal v svet motošporta, a žal pri le 32 letih umrl v dirkaški nesreči.
V zadnjih dneh je veliko prahu dvignila novica o Audijevem nakupu britanskega proizvajalca športnih avtov McLaren. Ta kultni proizvajalec, ki je ime dobil po slovitem dirkaču Bruceu McLarnu, za zdaj ostaja samostojen. Za njegovo zapuščino pa se tudi ni treba bati ob prevzemu kateregakoli avtomobilskega velikana.
Novozelandec Bruce McLaren je pri 22 letih postal najmlajši zmagovalec dirke formule 1, a se je med nesmrtne zapisal predvsem leta 1965, ko je ustanovil svoje dirkalno moštvo v formuli 1. S svojim moštvom McLaren je leta 1966 nastopil na prvi dirki v Monaku. Na to prestižno dirko je prišel zelo skromno − na fordovemu karavanu je bila pripeta prikolica, na njej pa dirkalnik formule 1. Slednji je bil precej neizrazit − bel, s temno črto, ki je tekla po sredini dirkalnika.
55 let kasneje njegovo ime še vedno del F1
Prvi dirkaški vikend je bil vse prej kot uspešen. Največji del krivde za katastrofalno dirko je nosil fordov motor, ki ga je Bruce osebno izbral in ne ekipa ali konstrukcija dirkalnika. "Povem vam nekaj. Biti konstruktor v formuli 1, ni preprosto (ne da sem pričakoval, da bo lahko). "Spominjam se, da sem v tej kolumni pred časom odločno rekel, da so avtomobilske dirke po navadi le vprašanje, koliko razvoja lahko narediš s tako malo denarja. Zdaj bi rad dodal še tretjo stvar − v tako kratkem času," je v svoji kolumni za Autocar po koncu dirke zapisal McLaren.
Sedem let po prvi zmagi v formuli 1 oziroma le pri 29 letih je McLaren že imel svoje moštvo v tem elitnem tekmovanju. Na svojo pot ga je potisnilo predvsem preteklo moštvo Cooper. Po treh zmagah in sedemnajstih stopničkah je ekipa v sezoni 1965 izgubila motivacijo, McLaren pa je le enkrat stal na stopničkah. Sezona je bila prepletena z odstopi in s tremi petimi mesti.
Dobrodošla sprememba pravil
Potem ko je vnema v ekipi Cooper vztrajno padala, je McLaren vse bolj razmišljal o svoji ekipi. Tehtnico je prevesila tudi sprememba pravil, ki je stopila v veljavo v sezoni 1966. Prostornina motorja se je namreč povečala z 1,5 litra na 3,0 litra. Vedel je, da bo to ustvarilo precej težav pri nekaterih moštvih, zato je bil to pravi čas za vstop v kraljico športa.
Administrativno in vodstveno ekipo je vodil Američan Teddy Mayer, McLaren pa je okoli sebe začel zbirati izkušene inženirje in mehanike. V ekipi bi moral biti tudi brat, a je leta 1964 izgubil življenje na dirki Tasman. Ravno ta smrt je zelo zbližala McLarna in Mayerja, ob njiju pa je bil tudi izkušeni mehanik Tyler Alexander. Mesto drugega voznika je v ekipi dobil še en Novozelandec, Chris Amon. Prej je dirkal pri ekipi Parnell, takrat pa se je pridružil ekipi, ki so jo pretežno sestavljali ravno Novozelandci.
Letalski inženir je oblikoval prvi dirkalnik
McLaren je bil pameten, oblikovanje dirkalnika je prepustil izkušenemu inženirju. Robin Herd je bil letalski inženir, vpleten v razvoj nadzvočnega letala concorde, ki si je želel delati v svetu dirkanja. Idealen človek za ta projekt, saj je bil zagnan in poln ambicij.
"Imel sem dobro službo, toda želel sem si večje izzive. Dobil sem sporočilo Brica, s katerim sva se dobila še istega večera, in to je bilo vse. McLaren gre v formulo 1 in jaz bom oblikoval dirkalnike. Bil sem star le 24 let in rekli so mi, da mora biti dirkalnik pripravljen za naslednje leto, ko poteka dirka v Monaku. Do takrat nisem oblikoval nič drugega kot nekaj inženirskih stvari, Bruce je pokazal izjemno vero ali neumnost in podobno aroganco ali neumnost kot jaz. Ampak to sem si želel storiti in nič mi takrat ni stalo na poti," je svoje prve korake pri McLarnu opisal Herd.
McLaren F1 je postal eden najbolj kultnih superšportnikov.
Čeprav je bil že prej precej uspešen dirkač, je širši javnosti postal znan leta 1965, ko je ustanovil svoje dirkalno moštvo.
Trilitrski motor je postavil vse na glavo
Sponzorska pogodba z gumarjem Firestone je prinesla sredstva, toda najtežji del je bila dobava trilitrskega motorja. Tudi druge ekipe so imele težave najti dobavitelja ustreznega motorja. Ker je bil McLaren zaradi dirk v Le Mansu tesno povezan s Fordom, je na pomoč poklical čez lužo. Tam je dobil 4,2 litrski osemvaljni motor in ga dal v predelavo podjetju Traco iz Kalifornije, kjer so mu morali zmanjšati prostornino in ga pripraviti po specifikacijah za uporabo v formuli 1. S tem so želeli spodbuditi tudi Ford, da vstopi v formulo 1 z namenskimi motorji, ki bi mu jih prav tako dobavljali.
Novembra 1965 se je po testni stezi pri Firestonu prvič zapeljal prototip dirkalnika. M2A, kot je bilo kodno ime, je imel nenavadno visoko šasijo, izdelano iz posebnega kompozitnega materiala, aluminija in balse, iz katerega so izdelovali kabine pri letalih. Vgrajen je bil 4,5 litrski osemvaljnik Oldsmobile. Ko je bil prototip M2B pripravljen na resnejše dirkanje, pa se je pokazalo, da je bil Fordov motor napačna izbira.
Slabe novice so prihajale dnevno, a na koncu je v Anglijo prispel Fordov motor, ki so ga namestili zadaj, a dirkalnik je bil potem neverjetno težak. Kljub temu pa so opravili potrebne teste pred dirko v Monaku. "Ta stvar nima nobene moči, to mora biti šala," je rekel po prvem testu v Monaku. Fordov motor je deloval, a je bil glasen in šibak. Imeli so izredno dobro šasijo, a teža motorja in menjalnika je bila skoraj enaka teži celotnega dirkalnika Brabhama, so se takrat šalili mehaniki. Bili so tako razočarani nad motorjem, da so za naslednje dirke v M2B raje vgradili bistveno lažji italijanski osemvaljnik Serenissima. Z njim so dirkali na dirkah Spa Francoschamps, Brands Hatch in Zandvoortu. Prenovljeni in izpolnjeni Fordov motor so nato še enkrat vgradili v dirkalnik in z njim zaključili sezono.
Okoli sebe je zbral zanimivo, a neizkušeno ekipo, ki si je želela predvsem dokazovanja.
Nedolžno testiranje je bilo usodno
Do leta 1970 se je McLaren že dodobra uveljavil v svetu formule 1 in se je že spogledoval z dirkanjem v prvenstvu Indycar. Izdelal je celo prototip cestnega avtomobila. Njegova prihodnost je bila svetla, pod njegovim vodstvom pa so nastajali številni projekti. Sledil je tragičen konec. 2. junija leta 1970 je odpotoval v Goodwood, kjer je imel povsem običajni testni dan. Sprva je vozil dirkalnik formule 1, kasneje še dirkalnik M8D, ki naj bi ga poslali v ZDA ob začetku dirkalne sezone. Na koncu je McLaren sedel še za volan velikega športnega avtomobila, ki ga je ljubkovalno imenoval "batmobile".
Po nekaj kratkih vožnjah se je vedno ustavil v servisnem območju, naredil nekaj izboljšav in se vedno znova podal na dirkališče. Nekaj trenutkov pred načrtovanim kosilom so mehaniki zaslišali cviljenje gum, trušč, ki mu ji je sledila tišina. Kljub hitremu odzivu pa McLarnu ni bilo pomoči. Na licu mesta je umrl, star le 32 let. Pri 270 kilometrih na uro je avtomobilu dvignilo zadek, poletel je v zrak in se zaletel v betonski zid. Njegova vizija ni umrla z njim, saj njegovo ime poleg proizvajalca športnih avtomobilov še vedno nosi tudi ekipa formule 1.
1