Nedelja, 28. 10. 2018, 6.00
6 let
Tega niste vedeli: Skrivnosti enega ključnih delov avta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,34
Varnostna blazina avtomobila je poleg varnostnega pasu element, ki je rešil največ življenj. Začetki razvoja segajo vse do 50. let prejšnjega stoletja, v 70. letih sta večino razvoja vodila Ford in General Motors, vendar je največji korak naprej storil Mercedes-Benz, ki je leta 1981 v sklopu opcijske opreme za predsedniški razred S ponujal vgradnjo zračne blazine za voznika.
Včasih tabu tema, danes obvezna oprema vsakega avtomobila
Prva sta idejo o varnostni zračni blazini patentirala Walter Linderer iz Nemčije in John Hetrick iz ZDA. V 50. letih prejšnjega stoletja se je rodila ideja o zračni blazini, ki se sproži prek stisnjenega zraka, vendar zaradi počasne sprožitve ta način ni bil primeren za uporabo.
Šele leta 1968 je Allen Breed izdelal prvo varnostno blazino, ki se je s pomočjo novega senzorja sprožila dovolj hitro. Ravno Američani so bili protagonisti razvoja varnostnih zračnih blazin. Za prvo poskusno vgradnjo so se odločili pri Fordu in leta 1973 je oldsmobile toronado postal prvi serijski avtomobil z zračno blazino za voznika.
Sproži se hitreje, kot traja pomežik
Od leta 1998 so zračne blazine obvezne (vsaj voznikova), obenem pa so že vrsto let postavljeni tudi pogoji, ob katerih se mora blazina sprožiti. Eden zanimivejših je verjetno ta, da delujejo pri hitrosti nad 23 kilometrov na uro, saj bi se pri takšni hitrosti potniki že lahko poškodovali. Celoten proces napihovanja zračne blazine je bliskovit, zgodi pa se s pomočjo plina in električnega signala. Po petih milisekundah senzor, ki je vgrajen v avtomobilu, zazna trk in pošlje sprožilni signal zračni blazini. Po 25 milisekundah začne avto zaradi trka zavirati, zato se takrat telo voznika začne premikati naprej glede na avto. Takrat se začne tudi napihovanje zračne blazine, ki je v naslednjih desetih milisekundah popolnoma napihnjena. Še deset milisekund pozneje se je telo dotakne in takrat se že začne prazniti, da je udar majhen. Vse skupaj traja približno toliko časa, kot traja pomežik.
Danes imajo avtomobili večinoma vsaj štiri varnostne zračne blazine, od leta 1998 pa je obvezna vsaj voznikova.
Nekaj zanimivih dejstev:
- Prva nesreča med avtomobiloma, ki sta imela oba vgrajeno zračno blazino, se je zgodila med dvema modeloma chrysler lebaron. Oba voznika sta nesrečo preživela.
- Prvi avtomobil, ki je ponujal možnost dveh varnostnih zračnih blazin, je bil leta 1987 porsche 944 turbo.
- Prvi avtomobil, ki je ponujal opcijsko varnostno zračno blazino za sovoznika, je bil leta 1972 mercury monterey.
- General Motors je o varnostnih zračnih blazinah razmišljal že v 70. letih in jih poskusno vgrajeval v nekatere svoje modele. Insurance Institute for Highway Safety (IIHS), zavarovalni inštitut za varnost na avtocestah, je na testih skoraj propadlih in gnilih modelov impal ugotovil, da na avtomobilih delujejo le še varnostne blazine. Pohvalno!
- V sedemdesetih letih ni bilo veliko modelov z vgrajeno opcijsko varnostno zračno blazino. General Motors jo je v sklopu dodatne opreme zadnjič ponudil leta 1977, kot razlog pa so navedli pomanjkanje zanimanja javnosti. Po tem so močno lobirali in vlado prepričevali, da zakonsko določena vgradnja varnostnih zračnih blazin v avtomobile ne bi postala del obvezne opreme - te naj ne bi bile praktične in primerne.
- Slavni proizvajalec zračnih blazin Takata, ki je zakuhal eno največjih afer v zgodovini avtomobilizma, je prvi začel za proženje varnostnih zračnih blazin uporabljati eksplozivne elemente. Prvotna formula, ki so jo patentirali pri General Motorsu, uporablja visoko toksičen natrijev azid (NaN3), ki ob reakciji izpusti izredno vroč dušikov plin, s katerim napolni zračno blazino.
General Motors ima v zadnjih letih nekaj težav z varnostnimi zračnimi blazinami. Pokvarjen vžigalni mehanizem je bil neposreden krivec za to, da se varnostne zračne blazine niso sprožile, so pa med drugim predstavili novo inovacijo - sredinsko varnostno zračno blazino.
