Hibridna zračna ladja – prihodnost logistike za območja brez cest?

Zračne ladje prihajajo in izginjajo. Je ravno zdaj (spet) njihov čas?

Kje se je začelo? Pri balonih, na Kitajskem, z bratoma Wright, z grofom Zeppelinom? Vsak pisec predstavi izhodišče po svoje in nobenega smisla nima o tem razpravljati. Danes inženirji kombinirajo stare zamisli in ideje z novimi zgolj zaradi izboljšave obstoječih oziroma za prikaz nečesa novega, 'revolucionarnega'. Narekovaji so tu povsem upravičeni.

Pa vendar bi lahko hibridne zračne ladje na neki način uvrstili v revolucionarni načrt; ne toliko zaradi zasnove kot zaradi revolucije, ki bi jo lahko povzročile v prevozu. Za vsako idejo je pomemben tudi trenutek, ko se pojavi, današnji čas pa dobesedno hlepi po novih, ugodnejših načinih prevoza.

Hibridne zračne ladje pridobivajo vzgon po dveh poteh hkrati

Živimo v dobi hibridizacije od poljedelstva do osebnih prevoznih sredstev. Kombinirati dve stvari tako, da se pri dobljenem izrazijo njune najboljše lastnosti, je cilj sodobnih ljudi. Tako prihaja tudi do hibridizacije zračnih ladij. Pravzaprav lahko med začetke štejemo že poskuse z druge polovice 19. stoletja, a se zdi, da je pravi čas napočil šele zdaj.

Hibrid zračne ladje kombinira značilnosti zračnih balonov (cepelinov) in klasičnih letal oziroma helikopterjev. Med vnete zagovornike takšnega razvoja sodi tudi Lockheed Martin (LM), dobro znano in priznano ameriško letalsko-vojaško podjetje z dolgoletno zgodovino. Njihovi poskusi stremijo k izgradnji zračnega plovila, ki bi zadosti hitro, predvsem pa poceni prepeljalo večje oziroma težje tovore na mesta, kjer je prometna infrastruktura šibka ali je sploh ni.

Od vojaškega natečaja do civilnega razvoja

Pri Lockheed Martinu so leta 2006 uspešno splovili prototip hibridne zračne ladje P-791 v polovični velikosti (1:2), katere razvoj je bil sprva sicer vojaškega namena, pozneje pa so ga preusmerili v civilne namene in si zadali nalogo razviti takšno plovilo z nosilnostjo začetnih 18 ton. Tovrstni projekti, katerih komercialni uspeh je odvisen od peščice potencialnih kupcev, seveda ne vzniknejo čez noč v serijske izdelke (kot recimo mobilni telefoni) in v resnici ta projekt traja še danes.

Izdelek nosi (začasno) oznako LMH1 in je menda pri FAA (Federal Aviation Administration, ameriška zvezna uprava za letalstvo) že pridobil letalska dovoljenja, ki jih zračna plovila potrebujejo za uporabo.

Od vojaškega natečaja do civilnega razvoja

Pri Lockheed Martinu so leta 2006 uspešno splovili prototip hibridne zračne ladje P-791 v polovični velikosti (1:2), katere razvoj je bil sprva sicer vojaškega namena, kasneje pa so ga preusmerili v civilne namene in si zadali nalogo razviti takšno plovilo z nosilnostjo začetnih 18 ton.

Tovrstni projekti, katerih komercialni uspeh je odvisen od peščice potencialnih kupcev, seveda ne vzniknejo čez noč v serijske izdelke (kot denimo mobilni telefoni) in v resnici ta projekt traja še danes. Izdelek nosi (začasno) oznako LMH1 in je menda pri FAA (Federal Aviation Administration, ameriška zvezna uprava za letalstvo) že pridobil letalska dovoljenja, ki jih zračna plovila potrebujejo za uporabo.

Zakaj zračne ladje, če že imamo krepko hitrejša letala?

Pri Lockheed Martinu izhajajo iz dejstva, da na dveh tretjinah kopne zemlje več kot polovica svetovnega prebivalstva nima dostopa do utrjenih cest. Znano pa je, da dlje kot je neka točka od prometne infrastrukture, bolj se povečajo stroški, čas in varnost prevoza. Njihov LMH1 naj bi ponudil rešitev vsem takšnim območjem, in sicer za manj denarja, v krajšem času in bolj varno.

Prednosti LMH1 so strnili v štiri področja. Prvič, preprostost: preprosta in čvrsta zasnova, velika prilagodljivost za večje in težje tovore ter namenska gradnja za prevoz blaga.

Drugič, varnost: majhna manevrirna hitrost, nespremenljiv vzgon helija ter najsodobnejši nadzorni sistemi za letenje, navigacija in avionika.

Tretjič, okoljska prijaznost: tiho delovanje na tleh in v zraku, majhen vpliv na okolje, minimalna potrebna infrastruktura ter majhna poraba goriva in majhni izpusti na osnovi ogljika.

In četrtič, prihranek: manjša (potrebna) infrastruktura, manj stroškov za gorivo in vsesezonska uporabnost.

Naprodaj leta 2018, predvidena cena okoli 35 milijončkov