Z električnim peugeotom smo opravili eno najbolj priljubljenih turističnih poti #foto

Glede na količino avtomobilov s tujimi registrskimi tablicami in najemnih vozil, ki smo jih srečali v Kranjski Gori in tudi v Bovcu, je jasno, da gre med poletji za zelo priljubljeno turistično destinacijo. Z vožnjo čez Vršič pa smo želeli pridobiti podatke, ki bi lahko zanimali praktično vsakega lastnika električnega vozila, še posebej pa turista, ki bi rad opravil to pot, a ga skrbi doseg njegovega avtomobila.

Vožnje namensko nismo začeli s polno baterijo

Ker smo želeli karseda realne podatke, smo se na pot odpravili ob enajstih, ko je bila zunanja temperatura že okoli 30 stopinj Celzija, zato je bila ves čas poti prižgana tudi klimatska naprava. Poleg tega so bile ceste polne drugih vozil, predvsem pa kolesarjev, zato je bilo na vzponu na Vršič veliko ustavljanja in čakanja. Tudi baterije nismo napolnili do sto odstotkov, temveč smo pot pri jezeru Jasna začeli s 66 odstotki baterije. Doseg je tisti trenutek znašal 192 kilometrov in povprečna poraba je bila 17,7 kilovatne ure.

Zaradi enostopenjskega samodejnega menjalnika je vožnja navkreber, predvsem pri pogostem ustavljanju, bistveno lažja. Foto: Gašper Pirman

Vzpon je doseg skoraj prepolovil

Od jezera Jasna se naklon začne hitro povečevati, z njim pa tudi hitro povečevati povprečna poraba. Ker smo se na pot odpravili dopoldne, je bilo na zaviti in strmi poti precej kolesarjev, ki so se počasi prebijali proti 1.611 metrov visokemu prelazu. Ne le zaradi ostrih zavojev, ki so zdaj že legendarno tlakovani s kockami, tudi zaradi kolesarjev je bilo veliko ustavljanja in močnejšega speljevanja.

Tako smo na vrh Vršiča prišli s 54 odstotki baterije in dosegom 114 kilometrov. Povprečna poraba se je (glede na podatke zadnjih 350 kilometrov) dvignila na 19,3 kilovatne ure oziroma je bila izključno od dna do vrha 48,9 kilovatne ure. Kako počasi smo vozili, priča tudi podatek o nizki povprečni hitrosti, ta je bila le 27 kilometrov na uro.

Med spustom smo imeli vseskozi vklopljen vozni profil B, ki dodatno poveča moč rekuperacije zavorne energije, s tem pa odpravi potrebo po prekomernem pritiskanju zavornega pedala. V Bovcu smo bili presenečeni še sami

Sledil je spust po precej bolj prazni cesti, kjer ni bilo veliko kolesarjev in z njimi povezanega ustavljanja. Doseg se je hitro začel podaljševati, čeprav se po drugi strani odstotek napolnjenosti baterije ni dvigal tako hitro kot doseg. Ko smo peljali skozi skozi Kal-Koritnico, se je delež napolnjenosti baterije ustavil pri 60 odstotkih. Ker se od tam do Bovca pot ne spušča več in je vmes še kakšnem manjši klanec, smo v središču Bovca zabeležili 57 odstotkov napolnjenosti baterije.

Še najbolj zanimiv je pogled na doseg. Ta se je ustavil pri 196 kilometrih, kar je več kot pred vzponom na Vršič. Povprečno poraba, ki smo jo ponastavili pred vzponom, se je tako spustila na 8,2 kilovatne ure. Po kavici v zelo prijetnem vzdušju v Bovcu smo se odpravili nazaj. Turisti bi si verjetno tam izposodili e-kolo ali pa se odpravili na bližnji hrib, mi pa smo se obrnili in se spet začeli vzpenjati na Vršič.

Dva vzpona na najvišji cestni prelaz v Sloveniji

Če je bil prvi vzpon dolg le deset kilometrov, je pot iz Bovca do Vršiča bistveno daljša. Kar 32 kilometrov smo se vzpenjali in tako še drugič osvojili ta najvišji slovenski cesti prelaz. Tokrat se je delež napolnjenosti baterije ustavil pri 35 odstotkih oziroma pri 92 kilometrih dosega. Povprečna poraba se je zvišala na 17,5 kilovatne ure. Do Kranjske Gore sledi strm, a krajši spust. Ob jezeru Jasna smo spet ustavili in pogledali na merilnik: napolnjenost baterije je pri 40 odstotkih, dosega je bilo za 120 kilometrov in poraba se je ustavila pri 13,1 kilovatne ure. Povprečna hitrost se je ustavila pri 35 kilometrih na uro. Skupno smo prevozili 90 kilometrov, se dvakrat povzpeli na 1.611 metrov nadmorske višine in pot končali s 24 odstotkov manjšo napolnjenostjo baterije.

Foto: Gašper Pirman