Garrosov bugatti

Eleganten in hiter

Leta 1913 je postal tudi ponosni lastnik bugattija type 18, četrtega v seriji le šestih ali sedmih, točno število ni znano, ki so elegantnemu in skoraj krhkemu videzu navkljub dosegali največje hitrosti do 150 kilometrov na uro. Za to je poskrbel za svoje čase izjemno močan 5-litrski vrstni štirivaljnik s po tremi ventili na valj in odmično gredjo nad motorno glavo, ki je razvil največjo moč 100 "konjičev". Bugatti type 18 je bil tudi edini bugatti z verižnimi prenosi med gonilno gredjo in kolesi. Karoserijo s kokpitom je izdelal karoserist Henri Labourdette – ta je sicer zaslovel že s panhard & levassor skiffom, ki se je pohvalil s čolnu podobno leseno karoserijo –, v njem pa je sopotnik, ki je bil največkrat tudi mehanik, sedel nekoliko za voznikom, s čimer so pridobili prostor za njuna ramena. Kot se za športni avtomobil spodobi, sta voznik in mehanik sedela v oprijemljivih lupinastih sedežih.

Black Bess

Garros, ki je leta 1914 prvi brez postanka preletel Sredozemsko morje, je med prvo svetovno vojno postal lovski pilot in umrl le tri tedne pred koncem vojne leta 1918, usoda njegovega avtomobila pa s tem ni bila končana. Leta 1922 ga je namreč kupila britanska voznica Ivy Cummings, ki ga je po legendarnem črnem konju razbojnika Dicka Turpina poimenovala Black Bess. Avtomobil je preživel vse do danes, ko je uvrščen v zbirko Louwmanovega avtomobilskega muzeja v Haagu.