Sreda, 10. 10. 2018, 13.46
9 mesecev, 1 teden
Težava na slovenskih cestah: preveč smo razvajeni!
Varnost na naših cestah se je v zadnjih 25 letih močno izboljšala, vendar imamo še veliko manevrskega prostora, zagotavlja Igro Velov, direktor Agencije za varnost prometa. Eden od načinov povečanja varnosti je tudi v zmanjšanju prometa.
Teden mobilnosti je letos potekal pod sloganom Združuj in učinkovito potuj. Akcijo podpirajo tudi v Agenciji za varnost prometa, kjer ugotavljajo, da bi morali sporočilo slogana prevzeti skozi vse leto. "Učinkovito potuj pomeni, da uporabimo čim manj časa, denarja in energije, da pridemo na neko mesto in seveda da to naredimo na okolju prijazen način," nam je v pogovoru povedal Igor Velov, s katerim smo se med drugim pogovorili tudi o najbolj perečih težavah na slovenskih cestah.
Kako varne so ceste v Sloveniji?
Igor Velov: "Če smo ob osamosvojitvi govorili o 500 smrtnih žrtvah na leto in pred desetimi leti o številki več kot 200, se letos pogovarjamo o številki manj kot 100. Torej, konstantno izboljšujemo prometno varnost in na tem je treba delati naprej. Naš cilj je, da bi leta 2022 dosegli 35 smrtnih žrtev na milijon prebivalcev."
Se vam zdi, da so se navade Slovencev, kar zadeva mobilnost, v zadnjih letih spremenile?
Seveda, in to opažam najprej pri sebi, pa tudi v okolju, kjer živim, in ne nazadnje pri zaposlenih. To pa zaradi dveh stvari: po eni strani postajamo vse bolj ozaveščeni, da je treba biti mobilen na zdrav način, kot drugo pa nas v to silijo razmere. Sam osebno grem velikokrat v službo z vlakom. Zelo preprosto: ker je to udobno in hitreje. Zagotovo pa na to vpliva tudi dejstvo, da potekajo različne spodbude od nacionalnih akcij, oglaševanja do subvencioniranja prevozov in tako naprej.
Kaj nam še manjka, da bi bili lahko še bolj uspešni?
Pravzaprav ni težava v tem, da bi nam kaj manjkalo, ampak mislim, da smo preveč razvajeni. Vedno pravim, da se hočemo odpeljati od spalnice do službe. In to je narobe. Postali smo odtujeni in malo egoistični. Če pogledate podatke: več kot 80 odstotkov vozil na naših cestah se vozi samo z voznikom. Prepričan sem, da bi bilo lahko samo s tem, če bi se zmenili za prevoz s sosedi ali sodelavci, na cesti zagotovo manj vozil. To bi pomenilo predvsem krajši potovalni čas, hkrati pa bi poskrbeli za okolju bolj prijazen življenjski slog in ne nazadnje: vozili bi se bolj ugodno.
Največja težava so nedvomno tako imenovani dnevni migranti (dijaki, študenti, uslužbenci). Imate morda podatek, koliko ljudi se dnevno vozi v prestolnico?
Teh statistik sami ne beležimo. Dejstvo pa je, da se vsako leto število prevoženih kilometrov povečuje. Podatek iz raziskave, ki smo jo predstavili pred kratkim, pravi, da se je samo v Sloveniji v zadnjem letu tovorni promet povečal za štiri odstotke. To je noro veliko. Ko nekateri potem pravijo, da na avtocesti potrebujemo še en pas, jim jaz odgovorim, da če bomo tako nadaljevali, bomo čez nekaj let potrebovali še kakšnega več. Zato je ključno, da spremenimo svoje potovalne navade.
Se vam zdi, da imamo v Sloveniji dovolj učinkovitih alternativnih prevoznih možnosti? Se vam zdi, da so povezave dovolj dobre?
Niso dovolj dobre, se pa izboljšujejo. Za vse je potrebno več časa, hkrati pa moramo biti bolj potrpežljivi. Je pa res, da je nam, ki živimo v večjih krajih, lažje. Nekomu, ki se vozi iz Prekmurja v Ljubljano, zelo težko prodajam slogan tedna mobilnosti, ker ni izvedljiv.
Imate kakšne primerne zglede iz tujine, za katere se vam zdi, da bi jih lahko posnemali tudi v Sloveniji?
Za vzor si velikokrat jemljemo Nizozemsko. Mislim, da je tam več koles, kot je prebivalcev. Vendar ko govorimo o mobilnosti, moramo razmišljati predvsem o majhnih korakih. Predvsem je pomembno, da začnemo že otroke navajati na alternativna prevozna sredstva. Ni nam jih treba voziti z avtomobilom, če smo oddaljeni 300 metrov od šole, ali jih vedno priti iskat z avtomobilom. Otroke je treba navajati, da se lahko sprehodijo do avtobusne postaje in da lahko do cilja pridejo tudi z avtobusom. To so drobne stvari, ki pa začnejo vplivati na obnašanje in na miselnost ljudi.
Bomo kdaj na ravni Amsterdama, kar zadeva števila koles?
Jaz mislim, da ne, ampak to niti ni potrebno. Ni merilo, koliko koles imamo na število prebivalca. Merilo je, kako pametno smo mobilni: da je okolju prijazno, da je zdravo in učinkovito.
Se vam zdi potem smiselno, da bi tudi delodajalci spodbudili svoje zaposlene z nabavo službenih koles?
Tako je, to je ena od teh drobnih stvari, zato imamo tudi pri nas kolesa in se moji sodelavci z njimi vozijo na malico ali po opravke in tudi mene lahko pogosto vidite s kolesom po Ljubljani. Veliko mojih sodelavcev tudi s kolesom hodi v službo.
Manj prometa pomeni tudi več varnosti, za kar se skozi vse leto in skozi različne projekte prizadevate tudi pri vas na vaši agenciji. Na kratko: kako varne so naše ceste in kaj lahko še naredimo, da bodo še bolj varne?
Če pogledamo številke, so evropske ceste najbolj varne na svetu, mi smo po številu žrtev – gledano na število prebivalcev – v prvi polovici. S tega vidika lahko rečem, da so naše ceste relativno varne, seveda pa ne moremo biti zadovoljni, dokler bodo na naših cestah smrtne žrtve. V tej smeri lahko še veliko naredimo. Eno so potovalne navade, da ni toliko prometa po nepotrebnem. Druga stvar je to, da lahko veliko naredimo tudi z boljšimi vozili, da je manj nesreč in da so posledice manj hude. Pomembna je seveda tudi infrastruktura, s tem pa ne mislim, tako kot večina ljudi, da dobra infrastruktura pomeni, da imamo dobro cesto z novim asfaltom. Ne, dobra prometna infrastruktura pomeni, da so ceste predvidljive in da prepuščajo napake voznika. Če pa že pride do prometne nesreče, da te niso usodne. Ne potrebujemo dreves takoj ob cesti, ampak imejmo izletno cono. Varna prometna infrastruktura pomeni to, da imamo kolesarske povezave, da imamo cone za pešce, da imamo urejene pločnike in če se le da, da so ti ranljivi udeleženci, torej pešci in kolesarji, fizično ločeni od drugega prometa z vozili.
Največji težavi v prometu sta še vedno dve: hitrost in alkohol. Na kakšen način ljudi še dodatno ozavestiti o tem?
Ena od temeljnih nalog naše agencije so preventivne aktivnosti, se pravi, da v sodelovanju z lokalnimi sveti za preventivo in vzgojo, z nevladnimi organizacijami in v zadnjem času vse bolj s šolskim sistemom vplivamo na miselnost ljudi oziroma na spremembo miselnosti. Da se zavedamo, da se pod vplivom alkohola ne gre za volan in da je že majhna prekoračitev hitrosti lahko usodna. To se nam zdi ključno. Eno je to, kar delajo policija in redarji, se pravi nadzor, to spodbuja ljudi, da zaradi strahu pred kaznijo spreminjajo svoje obnašanje. Ampak če želimo na dolgi rok doseči stabilno in dobro prometno varnost, sta pomembni predvsem vzgoja in sprememba miselnosti.
"Če gre moj prijatelj z zabave pijan vozit, ni samo njegov problem, to je problem nas vseh. In preostali moramo vplivati na obnašanje ljudi, ne pa se zanašati samo na institucije."
Koliko časa traja ta proces po vašem mnenju, da spremenimo to mentaliteto, ali so naša ciljna skupina predvsem najmlajši?
Saj poznamo rek "Kar se Jenezek nauči, to Janezek zna". Tudi starejši se spreminjajo, vendar počasneje, tako da niso, če se malo pošalim, brezupen primer. Ampak delati je treba predvsem z najmlajšimi, predvsem z zgledom (starši in okolica) in z vzgojo (tako v družini kot v šoli). Prepričan sem, da je vsaka generacija, ki prihaja, bolj ozaveščena in se v prometu obnaša bolj odgovorno.
Skozi vse leto ima agencija različne kampanje. Katera je vam najbolj pri srcu in si želite, da bi bila najbolj uspešna?
To je nekako tako, kot bi me vprašali, kateremu prstu na roki bi se lahko najlažje odpovedal. Za vsakega bi me enako bolelo, če bi mi ga odrezali. Ampak če sem pošten do samega sebe, me zelo bolijo predvsem smrtne žrtve pri motoristih. Ko delamo analizo teh nesreč, vidimo, da so res absurdne, popolnoma nepotrebne, tudi zaradi tega, ker znotraj deleža vseh smrtnih žrtev velja ta skupina kot najbolj kritična in ne nazadnje, ker sem tudi sam motorist. Druga stvar so pa seveda otroci in k sreči smo v Sloveniji na tem področju kar uspešni. Na šolskih poteh nismo imeli smrtne žrtve že več kot pet let.
Se vam zdi, da so bolj uspešne kampanje, ki šokirajo, ali tiste morda, ki problem predstavijo na bolj zabaven način?
Kombinacija vsega. Ko želimo na neko temo opozoriti, deluje šok. Ko smo na agenciji ugotovili, da bo treba vpeljati nacionalno akcijo na temo mobilnega telefona, smo imeli zelo krvavo kampanjo. Nekaterim celo ni bila všeč in so se zgražali, da je prehuda, ampak glejte, dosegli smo svoj namen in ljudje so začeli o tem govoriti. Ne nazadnje smo za ta reklamni spot dobili nagrado v Ženevi – med 350 filmi na temo prometne preventive smo bili tretji, za Kitajci in Američani. Torej, ta šok deluje, da začnemo o tem razmišljati in se pogovarjati. Vendar sčasoma šok popusti. Po mojem bo zato treba več delati. S kampanjami moramo spodbuditi pozitivno obnašanje, pohvaliti moramo dobre stvari in ne samo strašiti in nadzirati. Na splošno pogrešam v Sloveniji malo več pozitivnosti, da gradimo na dobrih stvareh, in ne da samo iščemo krivce in kritiziramo druge.
