Mini countryman cooper SD

Miniji niso racionalni, countryman pa je med njimi še najbolj

Countryman je za Minijevo dediščino in korenine nenavaden, še najbolj družinsko in prostorno zasnovan avtomobil. Že ko smo vozili njegovo štirikolesno gnano različico z bencinskim motorjem, nam je bilo jasno, da je countryman avtomobil, ki bo kresal mnenja.

S čokato zunanjostjo na cesti izstopa in med ljudi vnaša poželjivost. Nujnost zmogljivejšega dizelskega motorja je bila prav tako logična. Miniji sicer niso racionalni, a med vsemi je prav countryman še najbolj. Zmogljiv dizel in črka S pač obljubljata športnost in vsakodnevno uporabnost (varčnost), ki sodi k Minijevemu značaju.

Dizelski motor zadovolji, toda ne nudi presežkov

Zato smo tokrat vozili countrymana z najmočnejšim dizelskim motorjem. Izdajala ga je kratica S, ki pri Miniju navadno pomeni nekaj več. Smiselnost črke S pa nas ni stoodstotno prepričala.

Dvolitrski motor z močjo 105 kilovatov je 23 kilovatov močnejši od klasičnega dizla in za vsakdanjo vožnjo je moči dejansko dovolj, toda motor z osnovnimi zmogljivostmi ne ponuja presežkov. Vsaj ne gledano z zornega kota Minijeve črke S.

Pri motorju zato raje poudarjamo 305 njutonmetrov navora, ki so pri šeststopenjskem menjalniku dobro razporejeni. Countrymanov dizelski motor zanesljivo zadovolji vsakodnevno uporabo vozila, a izrazitejših športnih sunkov ne nudi.

Med testom se je poraba countrymana z najmočnejšim dizlom gibala med sedem in osem litrov na sto prevoženih kilometrov. Na testnem krogu smo zabeležili solidno povprečno porabo 6,6 litra na sto prevoženih kilometrov. Poraba je več kot zadovoljiva, če upoštevamo tudi štirikolesni pogon vozila, manj pa s stališča velikosti avtomobila.

S tipko sport je vožnja bolj neposredna

Countryman na cesti vozniško ni pravi mini. Avtomobil je pač terensko naravnan, podvozje je mehkejše in zato skupaj s štirikolesnim pogonom omogoča tudi zabavo na makadamskih cestah. Ne pozabite, da je Mini skupaj z britanskim Prodrivom razvil tudi svoj WRC dirkalnik za svetovno prvenstvo v reliju.

Vožnja je bolj udobna kot pri klasičnem miniju, s tipko sport dobimo trše odzivanje volanskega sistema, več moči in tudi trše podvozje. Med testom smo večinoma vozili kar v načinu sport, saj je občutek na volanu neprimerno boljši, manj je bilo tudi "zvijanja" podvozja.

Bolj za posameznike kot (maloštevilčno) družino

Če sta bila v našem prejšnjem testnem countrymanu zadaj dva ločena sedeža, je bila v dizelskega nameščena klasična klop. To je izbira kupca, dodatni (pomožni) peti sedež je brezplačen.

Tudi z dizelskim motorjem countryman težko nagovarja družine, saj je prtljažnega prostora zelo malo. Zato pa je na zadnjih sedežih prostora dovolj za udobje dveh potnikov.

Toda countryman je v svojem bistvu vendarle namenjen posameznikom brez otrok (ali z otrokom, skritem v posamezniku), saj Mini navsezadnje obljublja tudi družinsko različico še večjega countrymana.

Proti countrymanu kmalu Renaultov juke in fiat 500X

Notranjost countrymana je za Mini klasična in zato o njej ne gre izgubljati besed. Tako kot celoten avtomobil, ki je odet v 17-palčna črna platišča in agresivno belo karoserijo, je nekaj posebnega. Čeprav je nasprotje originalnega minija, se countryman odlično prodaja (predvsem v ZDA) in njegove napovedane nove različice niso presenetljive.

Countryman zagotovo je avtomobil, ki si ga "plebejci" v srcu želijo, a mnogi do njega ne morejo. S ceno 36 tisoč evrov je pač avtomobil njegovega prestižnega kova, uporabnosti in zmogljivosti drag.

Mini v nišnem razredu countrymana za zdaj nima veliko neposrednih tekmecev. Prav tako vpadljivi nissan juke je z dizelskim motorjem varčnejši, skoraj za polovico cenejši, a skupaj z dizlom ne nudi štirikolesnega pogona.

V svoji preobleki namerava juka ponuditi tudi Renault, s prestižem in ekskluzivnostjo pa bo trg kmalu napadla tudi terenska različica fiata 500. Toda ti tekmeci bodo coutrymanu težko sledili do premium ravni.