Sobota, 25. 6. 2022, 22.38
2 leti, 4 mesece
165-letnica viadukta v Borovnici
Zadnji ostanek, ga poznate? Slovenija je imela največji most v Evropi.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,65
22
Še zadnji obstoječ spomin na nekoč največji kamniti most v Evropi. Bil je največji premostitveni objekt na železniški progi Dunaj-Trst.
Pred 165 leti smo imeli v Sloveniji največji kamniti most v Evropi. To je bil dvoetažni viadukt v Borovnici, največji premostitveni objekt na železniški progi Dunaj–Trst. Nanj danes – pa še to le po spletu okoliščin – spominja ostanek enega izmed stebrov.
Pogled na dolino Borovnice z nekoč mogočnim viaduktom.
Ob slovenskih cestah se skriva mnogo infrastrukturnih draguljev, ki so bili nekoč tehnološki presežek gradnje in s tem zbliževanja ljudi ter gospodarstva iz oddaljenih dežel. Prav zato so začeli graditi tudi železnico med Dunajem in Trstom, edinim pristaniščem v takratni Avstro-Ogrski. Celotni projekt je zasnoval Benečan Carlo Ghega, ki je načrtoval tudi največji premostitveni objekt na celotni trasi železniške povezave.
Po viaduktu v dveh etažah, ki je bil visok kar 38 metrov, je prvi vlak zapeljal jeseni 1856, uradno odprtje z začetkom rednega prometa pa je bilo 27. julija 1857. Na odprtju je bil tudi cesar Franz Jožef. Kmalu bo torej minilo 165 let od odprtja dela železniške povezave, ki je močno spremenila podobo in razvoj tukajšnjih krajev.
Ko so po drugi svetovni vojni močno poškodovan viadukt želeli dokončno podreti, se miniranje ni izšlo najbolje in eden od stebrov se je ohranil.
Gradili so ga šest let, preračunano v današnje evre je stal 30 milijonov
Viadukt so začeli graditi leta 1850 in ga končali šest let pozneje. Borovniško kotlino je na najožjem delu prečkal v dolžini 561 metrov. Sestavljalo ga je 24 stebrov. Zgoraj je bilo 25, spodaj pa 22 obokov. Večina stebrov je bila spodaj široka šest metrov, širina dvotirnega vozišča pa je bila skoraj devet metrov.
Da bi utrdili mehka tla, so vanje zabili okrog štiri tisoč hrastovih pilotov in nanje postavili temelje stebrov. Za stebre in oboke so porabili 31.600 kubičnih metrov kamnitih blokov, 31 tisoč kubičnih metrov lomljenca in okrog pet milijonov opek. Gradnja je trajala šest let in stala dva milijona takratnih goldinarjev – danes bi bilo to okrog 30 milijonov evrov.
Med drugo svetovno vojno so srednji del viadukta minirali, nato so italijanski vojaki zgradili nadomestni srednji del.
Preostali steber v Borovnici je 165 po svečanem odprtju viadukta del kulturne dediščine.
Kljub štiri tisoč pilotom ni bil tako trden, kot so sprva mislili
Težave z viaduktom so se pokazale proti koncu 19. stoletja. Njegovi temelji le niso bili tako trdni, kot so menili. To je bila lahko posledica tako izsuševanja Ljubljanskega barja in nižje podtalnice, kar bi lahko povzročilo trohnenje pilotnih stebrov. Zaradi neustrezne hidroizolacije je začela voda pronicati v oboke, ti pa so propadali. Leta 1905 so zgornji del premazali z asfaltom.
Težava so bili tudi vse številčnejši in predvsem težji vlaki. To je bilo najočitneje med 1. in 2. svetovno vojno, ko so vlaki prek viadukta smeli voziti le še s hitrostjo deset kilometrov na uro.
Med drugo svetovno vojno miniranje in obstreljevanje objekta
Po prvi svetovni vojni je z razpadom Avstro-Ogrske viadukt izgubil strateški pomen. Svoje je dodala gospodarska kriza v tridesetih letih, zaradi katere je bilo vse težje zagotoviti sredstva za njegovo vzdrževanje. Tik pred drugo svetovno vojno so naročili različne možnosti rešitve.
V začetku aprila so se iz vojaško-strateških razlogov pri starojugoslovanski kraljevi vojski odločili za miniranje srednjega dela viadukta. Želeli so preprečiti hitro napredovanje italijanske vojske. Eksplozija je bila tako močna, da je dolino za nekaj ur zavila v gost dim. Porušili so osem obokov. Potem ko so Italijani vkorakali v Borovnico, so s 1.500 svojimi vojaki izdelali premostitveni most na več kot 200 metrov dolgi vrzeli na sredini viadukta.
Razstrelili in počistili vse razen zadnjega stebra – ta kljubuje usodi in je spomenik tehnične kulturne dediščine
Po kapitulaciji Italije so nadzor nad objektom prevzeli Nemci. Viadukt so zato poleti 1944 začeli obstreljevati zavezniki, a zelo neuspešno. Bombe iz letal ga niso zadele, so pa porušile več bližnjih hiš. Britancem je uspelo viadukt resneje poškodovati šele konec leta 1944, ko so bombe porušile konstrukcijo na zahodni strani. Popravilo ni bilo mogoče in Nemci so želeli graditi obvozno progo. Prehitel jih je konec vojne, ob odhodu pa so razstrelili železno premostitev viadukta.
Po vojni je bila Borovnica v ruševinah. Za odvoz materiala so zgradili enotirno železnico. Razstrelili so tudi ostanke viadukta, a dokončno šele leta 1950. To pa se jim ni posrečilo. Eden od stebrov je ostal in na svojem mestu v Borovnici stoji še danes. Proglasili so ga za spomenik tehnične kulturne dediščine občinskega pomena.
22