Ko si v roke sežeta švedski in slovenski vizionar, nastane najmočnejši avtomobil na svetu

Kdo je Christian von Koenigsegg?

Če bi na Koenigseggov lično urejen razstavni prostor avtomobilskega salona v Ženevi stopil avtomobilski analfabet, bi ob vprašanju, kdo je gonilna sila butičnega proizvajalca superšportnikov, v hipu s prstom pokazal na Christiana von Koenigsegga. Karizmatični Šved z avtomobili diha že od otroštva. Pri šestih letih je prvič sedel v gokart, kot dijak je pri prodajalcu Suzukijev čistil avtomobile in v prostem času predeloval mopede. Je zanesenjak v največjem pomenu besede. Kot potomec nemških plemičev se je rodil leta 1972 in še preden se je obrnilo prvo desetletje njegovega življenja, je v njem že tlela neizmerna želja ustvariti avtomobilsko znamko. Uresničil jo je leta 1994, pri dvaindvajsetih, a do prvega mednarodno priznanega vozila, kajpak superšportnika enormnih zmogljivosti, ga je vodila trnova pot. Po skoraj desetletju razvoja ter skrbnega pripravljanja na prodor med superšportno elito ter le leto dni po uspešnem začetku maloštevilne proizvodnje je njegova majhna tovarna pogorela do tal. Po ponovni vzpostavitvi proizvodnje v dveh opuščenih hangarjih švedskih zračnih sil je sledil neverjeten vzpon med najbolj priznane ponudnike superšportnih avtomobilov, katerih zmogljivosti begajo um. Ključi njegovih karbonskih zveri počivajo v žepih petičnežev z naslovi prebivanja od Bližnjega vzhoda do švedskega dvora in letno se takšnega privilegija razveseli od deset do 15 kupcev.

Gospod von Koenigsegg, kdaj ste prvič slišali za izpušne sisteme Akrapovič? Rdečega škorpijona sem pred približno osmimi leti prvič zagledal na motociklih. Takoj sem cenil mojstrstvo butičnega rokodelstva in spoštoval vloženo znanje in inovativno tehnologijo.

Ko sem opazil, da je Akrapovičevo znanje začelo kapljati v avtomobilsko industrijo, sem vedel, da si tovrsten premijski izdelek želim videti tudi na svojih avtomobilih.

Kakšno konkurenco je imelo podjetje Akrapovič pred dokončno izbiro za opremljevalca koenigseggov z izpušnimi sistemi? Absolutno nobene. Zbral sem nekaj skic, prišel v Slovenijo, v Ivančno Gorico, in razložil našo vizijo, opisal naše želje in zahteve. Ker ni rekel, da smo nori, smo hitro našli skupen jezik in v neverjetno hitrem času v roke dobili konkretne rešitve.

Kakšne so prednosti Akrapovičevih rešitev? Ves izpušni sistem je neverjetno lahek, nekaj malega smo pridobili tudi pri zmogljivostih, zmanjšan je povratni pritisk, zvok in videz sta naravnost neverjetna, vse našteto pa je podprto tudi z izredno vzdržljivostjo in visoko kakovostjo. Več od tega si zares nismo mogli želeti.

Ali uspešen začetek pomeni nadaljevanj v obliki daljšega sodelovanja? Seveda. Izdelali bomo 80 modelov regera, vsak od njih bo opremljen z Akrapovičevim izpuhom in to bi zares lahko pomenilo začetek dolgega in uspešnega poslovnega razmerja.

Slovenija je majhna dežela z dvema milijonoma prebivalcev. Včasih se zdi, da majhnost vpliva na samozavest. Tudi zato aktualna tematika bega možganov ne zamre že nekaj let. Kaj bi sporočili Slovencem? Prepričan sem, da za uspeh na skoraj kakršnemkoli področju beg iz države ni potreben. Nisem strokovnjak za slovenske razmere, a podjetje Akrapovič je vzoren primer samozavestnega razvoja od točke nič do ta hip najvišje mogoče ravni. Tudi sam se spopadel s številnimi ovirami.

Res je, da je tradicija izdelovanja avtomobilov na Švedskem dolga in razmeroma uspešna, a po drugi strani nismo imeli nikakršnih izkušenj z izdelavo visokozmogljivih superšportnikov. Rekel bi premalo, če bi trdil, da sem bil ob začetku svoje poti obkrožen z dvomi. A ti so bili izključno tuji, nikoli moji lastni. Kar sem želel ustvariti, se je pravzaprav zdelo nemogoče.

Izzive je treba razumeti in se jim temu primerno posvetiti. Verjel sem v svoje sanje in nadaljeval uresničevanje vizije ne glede na karkoli. Tudi zato sem mnenja, da ideje, volja in zanos ne poznajo meja. Tistih v glavi, še manj pa dobesednih, državnih, če hočete.

Igor Akrapovič: Glede na pozitivne odzive lastnika bomo najverjetneje še sodelovali …